nedelja, 30. marec 2014

Zakaj mi je le všeč

Že pred časom sem si želela izposoditi knjigo Zeleni kvadrat o eko vrtnarstvu, ki jo je napisala Kornelija Benyovsky Šoštarić, saj sem v preteklosti rada gledala njene oddaje na hrvaški televiziji, ko sem jih pač ujela, seveda. Sem si pa čudno zapomnila ime njene oddaje (Lepa Vrtlarica), ker se mi je ves čas zdelo, da je včasih bolj v ospredju ona kot vrt. Pa saj je čedna, naj bo, sem si mislila. Ampak ko sem v knjižnici končno prišla na vrsto za knjigo, sem ob prvem listanju dobila isti občutek, kar me je seveda malo odvrnilo.

Ampak čas je pač zrel za vrtnarske akcije in ker sem se vmes lotila nekega sejanja in načrtovanja in mozganja za letošnjo vrtnarsko sezono, sem pač za razne dvome in vprašanja poiskala odgovore tudi pri njeni knjigi (internet je preobsežen in hitro vzame preveč časa, ki ga pa nimam…). In moram priznati, da sem dokaj hitro spremenila svoje mnenje. Avtorica je res strokovnjakinja, predvsem (in kar je po mojem še pomembneje) pa izhaja iz svoje prakse in pove, kaj in kako se njej obnese, hkrati pa svojih metod ne vsiljuje drugim. Trikov ima cel kup, eni so bolj novodobni, drugi še od naših babic in dedkov, prav vsi pa lahko pridejo prav tistim, ki se bolj ali manj na novo lotevamo vrtnarjenja in nimamo kakega posebnega predznanja ali izkušenj (npr. tole o razmnoževanju).

Seveda ne trdim, da ponuja neke instant in 100% uspešne rešitve - takih pri vzgoji rastlin pač ni (pleti moramo pač vsi, tudi ona!), ker je treba upoštevati toliko dejavnikov, so pa zadeve napisane na dostopen in razumljiv način, predvsem z veliko spoštovanja do narave, zdravja in tradicionalnih vrst rastlin, tudi živali (v vseh drugih vrtnarskih knjigah govorijo pretežno o škodljivcih, ona ne). Zanimivo, no.

Tudi prekrasne fotografije, kjer je ona vedno nekako v prvem planu (če je pa čedna, no, pa še verjetno jo je slikal mož, tako da …!), so v resnici zelo zgovorne in nazorne, kar začetniki res rabimo! Tudi če se vam ne da brati vsega, vsaj malo prelistajte to knjigo, sem prepričana, da boste v njej našli kaj, kar bi bilo lahko uporabno tudi za vaš vrt, zunaj ali na balkonu.






petek, 28. marec 2014

Tretji teden je pod streho

No, tako, že včeraj sva z mojo zdaj že redno sotekačico odsopihali zadnji trening v tretjem tednu. Prvi, v soboto, je bil malo daljši (3 min teka+2 min hoje x 10) in sva v eno tako zanimivo pentljo povezali vse tukaj okoliške poti, ki sva jih prej posamič pretekli. Prvih nekaj ponovitev je bilo kar ok, zadnjo rundo teka sem pa verjetno odštevala vsako sekundo posebej …


Sicer pa se mi zanimivo zdi, da imam spet največji problem pregurat prvih 15 do 20 minut teka, tako kot že v preteklosti. Ne glede na tempo mi je začetek vedno težak in naporen, kot bi se spotikala (no, v glavi, ne dobesedno), potem pa kar ena odrešitev, vse me neha boleti, dobim ustaljen ritem dihanja, enakomeren korak in (dokaj) lahkoten občutek, da bi pa zdaj lahko tekla na konec sveta. No, ne čisto, ampak sliši se super. Ne vem, mogoče ima to kaj opraviti s tekaškimi travmami iz otroštva in mladosti, ampak glede na to, da zdaj že res dolgo uživam v tej aktivnosti, sem upala, da bo ta blokada izginila. No, kakor koli, zdaj vem, da moram na začetku bolj držati zobe, potem mi je pa fajn (ko sem bila mlajša, sem pa takrat vedno odnehala in "se nisem šla več"…).



Drugi trening je že skoraj visel na nitki, ker se je ves dan izmenjeval dež z vetrom in občasno vedrino, če že ne jasnino. Ob želeni uri se je ravno ulilo in potem sva s S telefonsko tuhtali, ali imava primerne jakne, koliko bi naju premočilo, ali radar kaže kako hitro izboljšanje, ker seveda je bila že pozna popoldanska ura. Sva se odločili, da prestaviva. Malo mentalnega smrkanja in slabe volje. Ampak čez petnajst minut se je zjasnilo in sem rekla now or never, šla čez sebe in še enkrat poklicala S (ne maram takega telefonarjenja dogovarjanja, odgovarjanja, prestavljanja …kompliciranja), da bom jaz vseeno šla, ker zdaj zgleda ok, če bo pa vmes spet začelo deževat, pa bogpomagej. Seveda sva bili obe za (sem povedala, da je S prav gajstna?) in se čez 3'46'' oblečeni dobili pred blokom in šibaj. Devet ponovitev 2 min teka in 2 minuti hoje. Po prvem treningu je bilo to res mala malica, mogoče tudi zato ker sva imeli v glavi cilj priti domov preden se spet ulije. Pa se seveda ni, vmes je celo malenkostno sonce posijalo. Jeeej!

Tretji trening pa spet triminutni tek v kombinaciji z dveminutno hojo (9 ponovitev), obe sva bili rahlo znervirani od (spet) bolnih otrok in vsega tega in vetra in kislega vremena, ampak tokrat ni bilo nitke. Razen tiste rdeče, stalnega klepeta o tem in onem in tretjem, da mi je na trenutke (iz ptičje perspektive) prav neverjetno, da sem to res jaz, ki nikoli nisem mogla govoriti in teči (no tudi teči nisem mogla!). Tudi v tem tekaškem paru se mi zdi, da sem jaz tista počasnejša, zadnjič me je vmes tudi začelo stiskati v trebuhu in sem vedela, da moram še upočasniti (ali manj govoriti! :P), ampak vse je ok, nimam občutka, da tekmujem s komer koli ali da sem zaradi tega slabša. So dnevi, taki in drugačni, včasih je filing boljši, včasih slabši, ampak na koncu je vedno občutek zmage, kar pri meni zdaj res šteje, je ta zmaga nad lastno lenobo/komfortnostjo/strahom/bom-jutri. Bring it on!


sreda, 26. marec 2014

Smo jedli zdravo



… moj bi nadaljeval "in ostali lačni!" ;) Verjetno bi mu pritegnila tudi tastarejša, ki ima zadnje čase samo ene ogljikohidratne popadke. Tamlajša je pa itak postala ena izbirčna metka in jo je treba prav pretentat, da poje še kaj poleg piškotkov (navadni ali polnozrnati petit).

Ampak mame smo trmasta sorta, a ne, in vemo, kaj je dobro za otroke (recimo). Dolgo smo se izogibali sladkorjem, potem smo začeli malo popuščat oz. nismo imeli izbire, ker otroci do cukrov pridejo, ma, kjer koli. In zdaj sem prav ponosna nanju, da smo se uspeli dogovoriti, da v trgovini ne vzameta bonbona, ki jih otrokom kot po tekočem traku delijo na blagajni ene od živilskih trgovin (da bodo dali mir? da ja razvijejo odvisnost od sladkorja?). Smo se pogovorili, da dobita že doma kak posladek in da je enkrat na dan čisto dovolj (še to je preveč, ampak kompromis mora biti, ne?). 

Načrtno se izogibamo kupovanju sladkarij, ker če nečesa nimaš doma, potem tega pač ne poješ. Simpl. No, seveda pridejo tudi obiski (ki ponavadi kaj prinesejo/ko tudi mi kaj finega spečemo) in čisto vsega jima ne želim odreči, da ne bi potem dosegla nasprotnega učinka. Ugotavljam pa, da je težko otroke naučiti zmernosti. Vsaj pri najini starejši je tako, rada je in otrok pač ne sme biti lačen, a ne? Hkrati pa se trudimo, da ne bi jedla vsako uro dneva, ampak da poje obrok, dovolj pije (pred in potem), potem pa vsaj dve uri nič, ko "se trebušček poigra s hrano".

Počasi in z vztrajnostjo smo jo navadili jesti polnovreden kruh, tudi tistega s semeni, zdaj se je temu začela upirati mlajša, ampak sem prepričana, da bo tudi njo sčasoma minilo. Problem imam edino še z večerjami. Najraje bi jedli kruh in salamo, kar seveda sem in tja ugodimo, s kakšnim listom solate ali koščkom paprike vmes, vsak dan pa res ne. Prav tako ne želim prepogosto delati pudingov ali mlečnega riža, na pirin zdrob sem ju že navadila, prosena kaša jima doslej ni najbolj dišala, rižev narastek (ki ga obožujem še iz otroških let) pa sem zadnjič po prijateljičinem nasvetu nadomestila z ajdovim s skuto  - meni bilo tako dobro! E pa je potem, ko je z muko počasi premlela tisti svoj košček, previdno vprašala: "A zdaj lahko dobim večerjo? Kruh s salamo?"

Ampak kot rečeno, jaz se ne vdam. Kolikor se da, ju vključujem v pripravo, da je potem bolj zanimivo in tudi nekoliko raje pojesta, sicer pa vztrajam in upam, da bosta razvili okus in željo po vsej mogoči, kar se da zdravi hrani. Kaj pa vi jeste za večerjo oz. kuhate svojim otrokom?


 Ko sem bila otrok, sem ajdo poznala le iz pesmi



Skuta+jogurt+smetana z malo limone in rjavega sladkorja z vloženimi češnjami in temno čokolado na podlagi iz zdrobljenih polnovrednih piškotkov.



Tale barvit recept s proseno kašo sem si sposodila pri čarobni kmetiji, na koncu sem jo jedla samo jaz, zvečer sem v hladno dodala zdrobljeno feto in mi je bilo še bolj všeč…


Bazilikin bananin kruh z ovsenimi kosmiči sem (spet) malo spimpala (delež moke nadomestila s kakavom&dodala zdrobljeno temno čokolado) in nad rezultatom sem navdušena (hčerki sta kljub začetni nejeveri potem le pojedli vsaka en košček …). Zdaj imam v hladilniku še en košček in se mi ohlajen zdi še boljši … 


nedelja, 23. marec 2014

Mejniki

E se je zadnjič v fantovski družbi navdušila nad plezanjem po enem drevesu, ki raste ob poti iz vrtca domov. Že naslednji dan ji je uspelo povsem samostojno splezati gor!




V pa se je že nekaj časa spogledovala s samostojno vožnjo s kolesom, potem jo je minilo, pa včasih niti za kolo ni želela slišati, skratka cincanje, dokler ni ati kar odstranil koleščke in sklenil kupčijo: dopoldne bo plesal z njo, če bo popoldne ona vozila kolo - brez koleščkov. In je šlo, divja je, na trenutke malo nestabilna, ampak evo, zgleda imamo že drugo kolesarko!




Brez fotodokumentacije pa samo še to, da je E na vrtčevskem plavalnem tečaju menda samostojno in brez pomagal plavala v visoki vodi. Prav hud športni teden! ;)

petek, 21. marec 2014

Tečem, tečeva, tečemo (tekaški dnevnik II-2 in II-3)

Kamor koli pogledam, vsi tečejo. Kar je super, a ni? Modno/trendi gor ali dol, tek oz. kakršno koli redno gibanje je nuja, sploh za nas novodobne pretežno sedeče primerke človeške vrste. Koliko, kdaj, kako resno in kako premišljeno, se pa odloča vsak sam.

Jaz vztrajam po začetem načrtu, čeprav imam ves čas občutek, da bi lahko še malo, malo hitreje, malo dlje, malo več, ampak racionalno vem, da so ti občutki varljivi in da je treba stopnjevati postopoma, da se sklepi, vezi, mišice postopoma navadijo, utrdijo. Raje počasneje, pa brez poškodb ali bolečin - to je moj tokratni moto. In na srečo sem od nekje privlekla eno železno voljo, da se zdaj držim predvidenih dnevov, vmes delam malo pilatesa in vaj za moč in … počutim se živo! Kot prerojena, res. Več energije imam, več volje, več potrpežljivosti, skratka izboljšanje na vseh ravneh, ne samo kar zadeva fizično pripravljenost. Kar je konec koncev tudi moj cilj. Doseči kar se da dobro ravnovesje med običajnimi družinskimi (pozneje tudi delovnimi) obveznostmi in fizično aktivnostjo in tako poskrbeti za zdravje, fizično in psihično.

Drugi teden vadbe se je nadaljeval z enim krajšim in lažjim treningom (1 min teka+2 min hoje * 10), kar se mi zdi psihološko zelo dobro, ker je precej manj naporno kot pri prvem treningu in tako s tem menjavanjem napora zagotavljaš raznolikost in ne pregoriš, kakor bi se zgodilo, če bi stalno samo stopnjeval (kar se je ponavadi zgodilo meni: v velikem zagonu sem vsakič hotela še malo več, dokler se nisem preforsirala …).

Kar pa je tokrat še bolje, je da sem mogoče poleg virtualne sotekačice in podporne skupine zdaj našla še dejansko kompanjonko za skupni tek. Včeraj sva šli prvič skupaj teč in tretji trening drugega tedna je kljub večji obremenitvi (2 min teka+2 min hoje *10) minil kot bi mignil in začuda nama tudi tem pogovora ni zmanjkalo ;) Skratka, moj tekaški plan dobro napreduje in vesela sem zase in za vsakega, ki sem ga uspela tako ali drugače nagovoriti. In v soboto začnem že tretji teden!! :D







torek, 18. marec 2014

Jezik je igra

Naša skoraj štiriletnica je s svojo jezičnostjo lani povsem očarala psihologinjo na sistematskem pregledu, mene pa letos vseeno malo skrbi njeno nosljanje in vztrajanje na malce bolj otroškem izgovoru, predvsem pri šumnikih in sičnikih. Ampak ne delam velike panike iz tega, bomo sproti videli, kako se bodo zadeve razvijale. Je pa prav zanimiva in zabavna, kako rada se igra z jezikom, išče štose in po svoje uporablja in širi besedišče z vsem mogočim, da ne rečem jezikovno možnim.

Odkar imamo doma (ja, v stanovanju) tako širok nabor koles in se ati tako pogosto spravi v svojo kolesarsko opravo, so vsa kolesa in kolesarji zdaj strašno in in jih opazi čisto povsod. Tako kot je včasih vriskala za vsako letalo (no, to še vedno). Zadnjič se tako peljemo domov in na cesti dohitimo dva kolesarja.
"Glej, mami, dvokolesnika." 
"Ja, dva kolesarja."
"Ne, en majhen kolesarnik in ena mama kolesarnica."

Op.a.: mama seveda nima kolesa, ima samo ključe od kolesarnice ...

nedelja, 16. marec 2014

Variatio delectat (tekaški dnevnik I-3, II-1)

Se mi zdi, da sem človek navad in tradicij, ne maram preveč sprememb. Ampak za zadnja dva teka sem izbrala malo drugačno pot. Pa tudi to paše, predvsem kolena so bila nad neasfaltno podlago navdušena. V četrtek sem izkoristila gradbišče za novo cesto v bližini, z utrjenim makadamom, ko sem se priključila na glavno cesto pa sem kmalu spet skrenila, na eno dolgo polje in potko, ki vodi vzdolž potoka. Božansko, vam povem! 

Danes pa sem želela naše bivanje pri tašči izkoristiti za obisk stadiona. Nikoli nisem posebej marala teh tekov v krogu, še več, vedno sem zavijala z očmi, ko je profesorica telovadbe zaukazala toliko in toliko krogov. In potem z nejevoljo tekla še bolj zanič kot sicer (kar tudi nikoli ni bilo bogvekaj, hitrejša sem bila samo od tistih, ki so se zaradi menstre izgovorile za opravičilo od teka ali kaj podobnega). Ampak slabe spomine se briše z dobrimi, mar ne? Mož mi je že navdušeno pripovedoval o novem tartanu in morala sem ga sprobati (pa tudi bližje in hitreje je bilo, kot če bi iskala kako drugo progo). Zabavno se mi je zdeli, ko so me na progo spustili še med nogometno tekmo (3. lige, seveda), češ da "bodo mogoče potem vsaj malo hitreje tekli". Ko so videli moj počasni tempo, so se sigurno kmalu ugriznili v jezik. No, ampak odtekla sem, vseh 11 ponovitev sklopa 2 min teka&2 min hoje. Prve štiri, pet ponovitev se mi je vleklo, malo sem trpela, potem se mi je pa kar odprlo in mi je bilo naenkrat lažje. V glavi. Ne vem, čudno je to. In čudovito. Pa še kolena so se mi lepo zahvalila. Skratka, ugotavljam, da so variacije čisto ok, važno, da tema ostaja ista, to je redno gibanje na svežem zraku.


sobota, 15. marec 2014

Maksi gurmani

Seveda, tudi midva si privoščiva gostijo. Redko sama, si pa jo, brezkompromisno. Zadnjič bi morala na kosilcu ostati še moja prijateljica, pa sem se med obiskom preveč sprostila in pozabila na čas in občutek za gostoljubnost. Grozno!

No, z zamudo sem torej očistila ribice, potem pa vsa lačna in utrujena od nekaj izbruhov hčerk čakala na zeleno luč, da jih vržem v pečico, ko pride dragi domov. Pa se ni oglasil in mi je še tisto malo energije pošlo. No, spekle so se, precej minut in en moj jokav izbruh pozneje, solato sem izpustila (sem povedala, da sem bila zmahana?), kozarca vina pa ne. Pa gostija ni dolgo trajala, hčerki nista hoteli jesti ("sva jedli že v vrtcu!") in sta namesto tega obuti in oblečeni nestrpno čakali, da bi šli ven na sonce. No, uspelo je, vse, tudi jaz sem se najedla in prišla spet malo k sebi. Po taki hrani pač ne moreš ostati namrgoden in slabovoljen! :-)


četrtek, 13. marec 2014

Sonce na mizi

Šele zadnjih nekaj let razvijam posebno naklonjenost cvetju in naš dnevnokuhinjski prostor se mi s šopkom v vazi zdi bolj živ in prijeten (pa čeprav nič bolj pospravljen...). Zaradi mačka in njegovih nepričakovanih prebliskov imamo sobnih rastlin manj, ampak tudi te se počasi množijo, verjetno sorazmerno z rastjo mojega občutka/zavedanja/znanja o njihovi negi. Ampak barve v vazi vseeno zmagajo!


sreda, 12. marec 2014

Malo večji gurmanki

Že tavečje se spomnim, kako je pred dobrimi tremi leti napadla eno skledo zeljne solate s fižolom in sestrica prav nič ne zaostaja. Še več, zdaj sta dve in si kar malo korajžo dajeta in kar ne nehata in pižoučki gor in pižoučki dol in seveda štejeta, katera jih je pojedla koliko, ker bognedaj da bi jih ena pojedla več kot druga.

E pred tremi leti



in danes skupaj z V … in fižolčki:






torek, 11. marec 2014

Večerni tek, I-2

Drugi trening sem uspela stlačit v nabit ponedeljkast urnik. Še dobro, da je ura glasbene pripravnice za E letos dolga 60 minut in da se začne mračit šele ob 18.15. Tokrat je bilo ponovitev sklopa minuta teka+dve minuti hoje 9, pred njimi malo hoje in raztegovanja, po koncu pa sem spet hitro hodila in na koncu še malo tekla, ker sem morala biti doma še pravočasno, da je mož lahko šel v glasbeno. Malo divje, ampak izšlo se je.

Še nisem čisto odločena, ali mi je bolj všeč dopoldanski ali popoldanski/večerni termin. Tokrat sem imela veliko več prometa, od celega dneva sem bila že malo zmahana, kajpavem, zaenkrat se bolj nagibam k dopoldanski vadbi, če bo le mogoče. No, vsekakor se nagibam k vadbi, naj bo, kadar hoče! :) Ne spomnim se, kdaj sem imela nazadnje toliko energije in volje!

To izmenjavanje hoje in teka mi res zelo ustreza. V svojih šolskih letih nisem bila nikoli kaj prida za tek, šele pozneje sem začela nekaj malega hoditi in vmes teči, malo resneje komaj potem, ko sem spoznala M, ki je bil takrat resen tekač/triatlonec. Ampak vsakič, ko sem malo bolj resno "zastavila" tale svoje tek - ne kot pripravo na kakršno koli tekmovalno preizkušnjo, ampak kot neko redno vadbo, ki jo opraviš brez izgovorov - sem kmalu zatem zanosila in treba je bilo začeti znova. In povsem mogoče se zadev nisem lotevala na prav način. Vedno sem sicer kombinirala hojo in tek, a ponavadi sem bila preveč neučakana in sem prej začela več teči, kar morda ni bilo najbolje, ker me je potem pogosto minilo prej, kot bi želela. Kakor koli, kar je bilo, je bilo, zdaj so drugi časi.

In zdaj imam tudi tako virtualno moralno podporo, vem, da se podobno kot jaz trudi še ena gručica punc, ki jih sicer ne poznam, nas pa druži želja, da bi migale. In še bolj me veseli, da sem okužila tudi mojo drago M, s katero upam, da bova uspeli kdaj narediti tudi kakšen skupinski tek, do takrat pa seveda virtualno navijava druga za drugo. Za skupinsko vadbo res nisem najbolj, ampak občasno pa rabim tudi eno tako virtualno podporo (jaz rečem temu brca v rit), da vztrajam in gonim naprej. Naprej! (Ja, komaj čakam četrtek!)


* Po vadbi pa veliko pretegovanja, raztegovanja in, dokler sem še topla, rada naredim malo trebušnjakov in drugih koristnih vaj … seveda težko mine taka zabava, ne da bi dobila družbo in še kako nogo zraven ;)



Že pol svečke

Ja, že! Ne vem, kako je mogoče, da čas tako hitro teče, ko pomislim, da je žganc že pol leta z nami, mi res ni nič jasno. Po drugi strani pa imam včasih občutek, da ga imamo že od vedno, tako dobro paše k nam! :) 

Sicer tega pol leta žal sovpada z veliko in dolgotrajnimi boleznimi, kar mi ni in ne more biti všeč, sem se pa s tem zdaj že sprijaznila. Ne zmorem se več upirati, nenehen strah pred boleznimi in panika, sta prav kontraproduktivna in morda celo zajinxata vse skupaj, zato sem zdaj enostavno srečna (mi hodi bolj po glavi at peace, pa je moj prevajalski možgan zgleda zakrknil), čeprav pogosto utrujena in zmozgana in bi si kdaj želela malo več miru in časa samo za mojega malega princa (jaaa, priznam, tako je to). 

Ampak njemu je super, da ima starejši sestrici blizu, tako rad ju opazuje, se z njima pogovarja, se jima na polno reži in ju spoznava, najraje čisto od blizu. Seveda posledično ne gre brez cukanja, ščipanja in praskanja, žal pogosto v obe smeri, jima vedno znova dopovedujem, da je premajhen in da nima občutka, da ju noče nalašč cukati/praskati/stisniti. Počasi bosta že razumeli, on pa tudi.

Trenutno je največji hit glasno vriskanje, ki sicer para ušesa, je pa menda izraz navdušenja in veselja, dokler ni že prehudo in se sprevrže v jok. Tega pa ni veliko, naš princ je res pravi dobrovoljček in se veliko smeji. Seveda, ko ne spi ali se doji ;)



ponedeljek, 10. marec 2014

Začetek aka. tekaški dnevnik I-1

Že dolgo so me srbele pete, pa ne samo za plesat. Po porodu sem si zastavila, da bom najprej počakala, da se kilogrami malo izgubijo in pridem na svojo približno težo, potem pa spet postopoma začnem teči, če ne prej, pa s pomladjo. No, zima ni bila bogvekaj in po vremenu bi lahko že zdavnaj začela. Ampak malo me je bilo strah, ker so kilogrami še ostali, kolena so občutljiva, predvsem pa imam še malo težav s koordinacijo dnevnih opravil in obveznosti. Po pravici povedano, pa sem verjetno le rabila "eno brco v rit", da se zmigam.

In sem jo dobila, no, tako blago in virtualno. Anita je taka gajstna mamica in ob svojem tekaškem povratku je k teku pozvala še druge, ki bi rade začele. Počasi in postopoma. Odprla je tudi skupino na Facebooku in zadeve so zaštartale.

V soboto je bil krasen dan za začetek, ne samo da je bil naš praznik, ampak vreme je bilo naravnost odlično za razmigavanje v naravi! Ker imam zjutraj še malo preveč težav s sestavljanjem, sem se odločila, da bom svoj prvi trening opravila malo pozneje, ko bodo šli otroci počivat. In uspelo mi je, vzela sem si dovolj časa še za ogrevanje in malo raztegovanja, potem pa izmenjaje počasen tek in hoja. Na začetku se mi je zdelo, da bi lahko tekla dlje, a sem vesela, da sem se držala predpisane minute, saj sem tako brez težav zdržala tudi vseh 12 ponovitev, brez posebnega naprezanja in, kar je še pomembneje, brez kakih bolečin in neprijetnosti. Odtekla&odhodila sem svoj običajni tekaški krog in neizmerno uživala.

Domov sem prišla s tako širokim nasmehom in toliko energije, da bi gore premikala. In komaj čakam na naslednji trening, če bo sreča mila (beri: bo mož dovolj zgodaj doma), že danes! :)

sobota, 8. marec 2014

AFŽ

Drage dame,

na ta naš dan virtualno podarjam en tak pisan pomladni šopek (ki je sicer star že en teden, ampak kar dobro zgleda, ne, in super se mi zdi, da je zdržal tako dolgo...).


In hkrati vam želim, da ne bi nikoli pozabile na to, kako pomembne smo in kako se ne smemo pustit. Nikoli. Nikomur.


V hitrem prevodu: Ne pozabite, da je dovolj že politična, gospodarska ali verska kriza, pa bodo pravice žensk znova postavljene pod vprašaj. Te pravice niso nikoli zares pridobljene. Vse življenje morate ostati pozorne.

sreda, 5. marec 2014

Mini gurman

Naš najmlajši ima že od samega začetka svojevrsten "odnos do hrane", če temu lahko tako rečem. Ali mu je gladko vseeno in sploh ne bi jedel ali pa je, kot da že teden ni in ne bo nič dobil. Zdaj ko poskušamo uvajati še kako nemlečno hrano, je enako. Žlico sem mu poskusila predstaviti že pred kakim mesecem dni, malo iz radovednosti malo iz naveličanosti vseh tistih komentarjev, da se ponoči tako pogosto zbuja, ker je pač, seveda, lačen (mhm, komentar, ki ga mamice tako rade slišimo …). Pa se je vedno končalo z dretjem, v smislu Pa kaj ti je mtka, odpni modrc pa me nehi že sekirat! No, potem se je pa enkrat kar na lepem odločil, da pa mogoče kašice niti niso tako slabe. Posebej, če so lepo servirane in se lahko vmes pogovarja s kakim "upstanding citizen" (beri: šlata in pljuva). Bohinc mu je strašno všeč! No, sem mu obljubila, da bo prav kmalu dobil soimenjakovo oz. svojo šalco, ker zdaj si jo pa res zasluži (po možnosti še tako z večjim volumnom!).


torek, 4. marec 2014

Šeme

Seveda, pust ni šel neopazno mimo. Dolgo smo se ga veselili, obupali nad lastno kreativnostjo, se sladkali, čeprav mi pustno pečenje letos ni najbolj uspelo, rajanje pa seveda obvezno, ne nujno organizirano (tam je oreglasna glasba, bolijo ušesa in jokajo otroci). To so še sobotni utrinki, danes nisem utegnila slikati, ker se jima je preveč mudilo v vrtec. Jutri pa post in lahko pozabim tudi vse neuspele poskuse cvretja in pečenja ...


sobota, 1. marec 2014

Zrak

Tale teden je bil (spet) kar naporen in se je že vlekel kot stara čreva. Mogoče zato, ker sem prejšnjega malo razbila s "počitnicami" pri starših (sprememba okolja pač). Ali pa zato, ker je zadnji pred ponovnim odhodom hčerk v vrtec. Ne vem. Vem le, da sem včasih prav odštevala minute in da sem bila prav srečna, ko ni deževalo in sem lahko vse tri s poljubnim številom rekvizitov (beri: toliko, kolikor lahko neseta, peljeta sami, edino žogo imam na cesti jaz "na čez") napokala ven. Na sprehod, igrišče, veliko in na pol prazno parkirišče, samo, da pokurita malo energije. Tako sem izvedla, da je skoraj štiriletnica že prav spretna pri lovljenju in metanju žoge z različnih razdalj in ji je najbolj hecno, ko se pretvarjava, da žoga peče (toliko, da s smehom privabi še druge otroke k igri), da ima skoraj šestletnica na katerikoli obliki prevoznega sredstva s kolesi pravi torpedo v riti (resno, me je že strah!) in da zna suvereno zadeti "glavco", na koš pa malo bolj redko, a tudi.

In končno je prišel tudi petek, ko je ati prišel še "za vida" domov, da sem lahko z vozičkom in v lastnem tempu mahnila naokoli. Za pokušino sem zavila na svojo takratko tekaško turo. Je prav pasalo! :-) Naslednjič pa v šponarcah .... (in po možnosti brez vozička, da že prvič ne crknem!)

Če/Ko ne gremo ven, imamo tak (ustvarjalni) kaos