mezzopisano: kulinarični navdihi...

Nimam se za nevemkako dobro in izkušeno kuharico, ampak rada kuham. Predvsem stvari, ki ne zahtevajo preveč mencanja po kuhinji in dolgotrajnega stanja za štedilnikom. Pa raje zelenjavo kot meso. Vsekakor raje uporabljam pečico kot štedilnik. Najbolj pa so mi všeč pisane sveže solate, v katere zmečem, kar je pač na dosegu roke (in gre kolikor toliko skupaj, po okusu in po barvi). V bistvu sem precej občutljiva na barvo hrane. Od vedno. Spomnim se, da nikoli nisem marala tistih nedefiniranih rjavih čorb iz šolske menze. Razkuhane zelenjave, ki izgubi ne le okus ampak vse tiste čudovite barve življenja, narave ...

Kuhinja moje mame bi se težko kosala z Martho Stewart, ampak po eni strani jo tudi razumem, zdaj ko imam tudi sama otroke, službo, polno glavo vsega, seveda se ti ne da vsak dan eksperimentirat in delat čudeže za štedilnikom in kdaj pa kdaj ti pač zmanjka navdiha. Tako da nič slabega o kuhanju moje mame, za nekatere stvari je ekspertka (domača slivova marmelada, potica, filane paprike!).
Sem imela pa zato že od ranih nog drugo vzornico v kuhinji, teto iz Italije, pri kateri sem preživljala najprej poletne, potem pa še vse tiste vmesne počitnice, kadar se je le dalo. In sva kuhali - jaz kot asistentka in ona glavni šef. Še vedno se nekaterih kulinaričnih dogodivščin tako živo spominjam, kot bi se zgodile včeraj. In tista najina fora: če je dobro, sem naredila jaz, če ne, pa je kriva ona (seveda je vsaka povedala svojo verzijo). Ah!

Verjetno se imam torej njej zahvaliti za ljubezen do kuhalnice in vsaj približne spretnosti, s katerimi se trudim, da bi pri nas doma jedli zdravo, lepo in dobro hrano. Včasih mi uspe bolje, včasih malo manj, ampak imam to grozno levovsko lastnost (ponos?), da se ne vdam tako hitro in poskušam še. Malo po receptih, malo po občutku. Vsekakor pa po principu manj je več (ne toliko količinsko, kot bolj glede na samo obdelavo hrane, porabljen čas, energijo, umazano posodo...).

No, že pred nekaj časa sem uspela (približno) fotodokumentirati pripravo lazanje iz blitve. Za lazanjo je cela štorija. Na kratko: začelo se je že nekje v srednješolskih letih in iz ene italijanske revije z mesno, ki pa je sčasoma postala že preveč popolna in običajna, da sem začela raje še malo eksperimentirat. Najprej z mojo priljubljeno mediteransko zelenjavo, ki jo vtaknem, kamor se le da, nazadnje pa s špinačo oz. blitvo, ki so jo tudi zdaj že polni vrtovi pri naših dragih oskrbovalcih z domačo zelenjavo (hvala!). In zelena lazanja je postala tak hit, da jo imamo zdaj že skoraj raje od mesne (ampak sem se zaklela, da je ne bom delala prepogosto, da ne bo tudi ta sčasoma izzvenela). Navdušen je sploh moj dragi, ki niti ni tak hud mesojedec, kot bi me včasih rad prepričal ;)

Torej, tu je eden od mojih kulinaričnih prebliskov. Na hitro (40' s tem, da gre večina časa za pripravo, sestavljanje oz. plastenje lazanje) in enostavno - vse je v pripravi (mise en place). In seveda skrivnost je v bešamelu: moja teta bi rekla, dobro kuharico spoznaš po pripravi bešamela (maslo, moka, mleko + sol in muškatni orešek in lesena kuhalnica...).