Nanje se pripravljaš vsaj štiri dni. Mentalno, fizično. Predvidiš vse mogoče scenarije, dvakrat preveriš, ali sta izbrana ura in dan res ustrezna, ali takrat ne motiš, poskrbiš, da si tam deset minut prej (čeprav običajno pridrviš zadnji hip). Že dan prej te ob misli na srečanje s to osebo, malo stisne v želodcu in potem to stiskanje noče in noče popustiti, čeprav veš, da je na drugi strani samo človek, ki mu je dejansko vseeno, če ti si, ali ne.... Ok, potem greš. In v manj kot minuti je vsega konec. Ničesar ti ni treba razlagati, ničesar ne vprašajo. Samo "prijazno" te opomnijo, da lahko drugič stvari za lažje urejanje pustiš tam in tam in da ni treba osebno hodit. Ufa.
Čemu točno to strahospoštovanje in vsesplošna boječnost? Brez veze. Zdaj se tepem po glavi. Res, čemu sem se toliko sekirala in "pripravljala"? Lahko samo upam, da bom do naslednjič že
kul. In neobremenjena, kot bi šla na sladoled, na katerega bi potem morala peljati prijateljico, s katero že tako dolgo nisva pošteno
čvekali, da se kar nisva ustavili (ja, dobrih 40 minut sva "ob slovesu" še stali pred trgovino in se pogovarjali še o tem in onem in vsem drugem).
PS: Včeraj ob povratku domov me je v nabiralniku pričakala prav prelepa pošiljka. Taka prikladna včerajšnjim fobijam in stresiranju pred dotičnim dogodkom. Hvala
Nina!
Ni komentarjev:
Objavite komentar