Srečnopisano 23/2016

A veš tisto, ko se neke noči, rahlo v rožicah navdušeno zmeniš, da bo letos rd dva meseca prej in da nujno pade koncert skupine, ob kateri si se zakljubljal/odljubljal/osamosvajal/odraščal v najstniških letih, potem pa ob vsem, kar se grmadi v "goste tedne", skoraj pozabiš in se ti ne da it, pa vseeno greš, ker ni veliko prijateljev, s katerimi veš, da bo kul, tudi če boš bolj tiho in zmrda in da ni treba hlinit ničesar, in potem na koncertu muvaš levo in desno, ampak se glava resnično odpre po 10, 15 minutah, in zadene glasba, energija, čustva iz preteklosti in sedanjosti in ena sama velika hvaležnost za trenutek sreče, hip brezčasnosti in vseobsegajoče glasbe, ki te ne more pustiti ravnodušnega.

Še dolgo po koncertu.

Hvala, M!