Izvleček zadnjih dveh tednov (brez ključnih besed)

pet zjutraj: "Čakte, a otroke imate tudi?! A tri?! Pa doktorat pišete? Pri 33? Ja, pa kam se vam mudi ... A pa zmorete, imate kakšno pomoč? (zaskrbljeno) ... No, ni treba, da vas tako skrbi in lahko ste tudi kaj bolj zadovoljni s sabo. Zelo fajn vam gre." (Pogovor s xy psihologinjo na zdr. pregledu.)

SMS pon 19.22, ko je zaradi vrtčevskega nastopa zamudila redne vaje. "Na pozabite, v sredo ob 18h zaključni baletni nastop, vaja ob 17.30."

torek zvečer: "The trick is to keep breathing."

sre: pri specialistki z obema mlajšima: "ja, guspa, ampak tudi ta druga napotnica vam je potekla, zakaj pa te niste šli iskat nove?"

sreda 19.30: "šit, nastop je bil."

sob dop: "yes, sonce, gremo teč!" "zakaj pa ni medalje? zakaj moram čakat, da E odteče?" "zakaj pa jaz nimam medalje?" "zakaj pa jaz nimam majce?" "sedvič jedu!!"

sob pop: tri ure pumpa gume za družinski maraton, servisira kolesa, montira nasilce zadaj in na streho, potem pa se tik pred Ljubljano ulije, naliv, strele in gremo v joku nazaj domov.

tor zjutraj: ooo, kako? kako vam gre? super, analizo in zaključke imate! a mi boste poslali? neee, nič brisat! kar pošljite mi, bova pogledali. do srede bi šlo? (no, "na srečo" na koncu ugotovim, da še ni treba v sredo...)

čet pop: 16.25 šit, roditeljski za šolo z V. nujna starševska konferenca, prišibam zadnjo minuto, umiram 47 minut, ker je učiteljica enako dologčasna, dolgovezna, mrtvo umirjena in hkrati tako zaverovana v ta svoj sveti prav kot pred dvema letoma pri E. isti ppt, itak.

pet: 14.57: "dan, vem, da me boste za ušesa, ker so se uradne ure končale že ob 13h in verjetno delate do 15h (izkazalo se je da do 15.30, ampak je bil petek in sta ob 15.21 šli), ampak ali vam lahko vseeno te tri izvode tu oddam? ja, izjavo imam, ja, tudi indeks, aja, ocene morajo biti vpisane vanj, aja, tudi leta 2016, ko je vse v elektronskem indeksu, aja, ok, ja, bom uredila, ampak oddano je, a ne?"

Vmes pa povprečno 3,4 ure spanja (vikend dviguje povprečje, zadnji dve noči, je bilo 1,5 in 2).

Izdih

Hvala, M, za fotko in vse ostalo ;)

Ta paše k preteklemu tednu. 16. MKM (kjer je bilo fajn). In vse ostalo (kar je bilo manj fanj). Kar sem želela izpustit, skrajšat, naredit na pol, pa potem vseeno nekako sem. Z veliko dihanja in predvsem z globokimi izdihi. Ko mi je naporno, sem naporna. Ne samo pri teku. Ob tem in opisanem vsakdanjiku, ki je skoraj do pike tak kot moj, sem se zamislila. 

Poleti iz območja udobja

Pred kratkim sem se s prijateljico ob kavi pridušala, kako naporno je postalo to odraslo življenje, ker so zadnje čase kar ves čas nujni skoki poleti iz območja udobja. V tej odrasli dobi ali na tej življenjski točki se zdi vsaka odločitev en skok polet v neznano, travmatičen dogodek že prej, preden se sploh zgodi, ko moraš premlevati, ali bi se sploh tega lotil, ali si pripravljen, ali si dovolj treniral, ali si tega čisto globoko v sebi v resnici sploh želiš. In ker gre za pravi skok polet, je čisto možno, da bo šlo kaj narobe ali pa da se pri izračunavanju pravega trenutka vseeno malo zmotiš in potem zapiha nek čuden veter in te obrne na glavo in bogve če imaš res toliko znanja in spretnosti, da se sploh lahko ujameš in pristaneš kolikor toliko v enem kosu na tleh. 

Ampak po drugi strani sem še vedno trdno prepričana, da nam življenje daje priložnosti, na katere smo tako ali drugače vendarle pripravljeni. Ja, nikoli ni idealen čas (kot ni za otroke, začetek športne dejavnosti, nove študijske izzive ali kaj podobnega), ampak če ne bi bili zmožni iti prek teh kucljev, potem jih verjetno niti ne bi bilo oz. jih ne bi zaznavali kot "naše" kuclje, tiste, na katere se moramo odzvati.

Če se ozrem nazaj, moram priznati, da so vsi moji dosedanji življenjski "dosežki", tisto, kar me osrečuje in dela mene mene, v resnici plod takšnih skokov v neznano: prve delovne izkušnje, ko sem kot najstnica odšla za varuško v eno čisto drugo okolje, srečanje z mojim sedanjim možem po samo treh urah internetnega klepeta, odločitev za samostojno prevajalsko pot, vsak od mojih treh otrok, ki je prišel v nekem vmesnem času, ko marsikaj ni bilo jasno in urejeno in popolno, odločitev za študij tolmačenja, ko je bila starejša še krepko v plenicah in na komaj kakšnem obroku na žlico, odločitev za redno raziskovalno službo, čeprav sem vedela, da je povezana z doktoratom in učenjem, ki sem se ga vedno otepala (zdaj pa v njem neizmerno uživam), znova pristanek med freelancerji, kjer se mi z vsakim stikom in delom prej ali slej odpre še kak nov ali dva. Skratka veriga skokov, ko dejansko nisem vedela, kakšen bo izplen, ali se mi vse skupaj sploh izplača, ali je to res najbolja možna odločitev. Nikoli v resnici ne veš. Ampak doslej se mi je čisto vse "izšlo". Ne, da je bilo vse lepo in rožnato in cvetoče, še zdaleč ne, nekatere od teh izkušenj so povezane tudi s precej razočaranji in grenkimi spoznanji, ampak zdaj z distance vem, da so bile to idealne priložnosti, ki sem jih na srečo zgrabila. Da so bili to gradniki, ki so zaslužni, da sem taka, kot sem, in ničesar, res ničesar ne bi spremenila.

Ja, starejši kot si, več reči je na kocki, več stvari gre morda lahko narobe oz. imajo te negativne posledice lahko širši domet, kot takrat ko sem bila še sama. A vseeno si zaupam in raje sprejmem kak izziv več kot pa kakšnega premalo. Na koncu in za nazaj se vedno izkaže, da je to dobra odločitev, tudi če nimam ambicij po rekordih. Ampak napredek je pa vsakič znova viden in zaznaven. To je tisto kar šteje. Še vedno raje previsoko letam, kot da bi se obračala stran od odprtih vrat in se delala, da čakajo koga drugega.

Tu in tam in vsepovsod

September ne bi bil september, če ne bi bil malo divji, malo razmišljujoč, precej deloven, poln svežih idej in elana in hkrati zelo utrujajoč. Dejstvo. Pa čeprav letos ni bilo nobene bistvene spremembe, drugi razred pač ni prvi, v vrtcu so pa vsi naši od vedno tako ali tako skoraj raje kot doma. A otroci rastejo, najstarejša mi vsak dan znova dokazuje, da precej hitreje, kot sama dojemam. Pojavljajo se "težave", ki jih ne znam, zmorem rešiti v sekundi, tako kot nalepiš obliž na krvaveče koleno (check), najdeš copate brez gume za prve ure baleta (check), zamenjaš kup hlač s številko večjimi, čeprav so mu bile še pred nekaj tedni čisto ok (check), narediš izvedljiv logistični načrt, čeprav vključuje kar nekaj spremenljivk in so tri lokacije narazen več kot 22 km (check). Vse to se da. Vse to znam.

A tale vzgoja ne več tako mladih mladičev me je ob vsem ostalem kaosu (stresu) kar pošteno stisnila v kot. Verjetno prvič - sem si in ji priznala, da ne vem, kaj narediti, da nimam rešitve, da mi je težko in se mi situacija zdi nemogoča, nerešljiva. Pa čeprav sem starš in naj bi vedela in znala vse (po njeno). Potem sem jo objela. A že pred tem sem začutila, da se mi je kamen odvalil od srca in tudi njena ramena so se malo sprostila. Obema je bilo lažje. "Problem" ni bil rešen, nobenega "načrta rešitve" na obzorju, a naenkrat je bil svet lepši. Zadihali sva s polnimi pljuči. Obe! Očitno je včasih res čisto dovolj, da priznaš svojo nemoč in jo sprejmeš. Potem se stvari premaknejo naprej.

Počasi je živčnosti manj, celo zjutraj. Več smeha. Več dotikov in objemov. Vse bolj se zavedam njihove moči in koliko jih potrebujem(o). Vsi.

Ker je tempo naenkrat spet divji in letamo sem in tja. V resnici se imamo krasno. A le če smo povezani in se čutimo.

Kakšen je pa kaj vaš september?

Prvi september. Tako hitijo, da jih še ujeti ne morem!

Počasi, a razdalja vendarle je

 

Na vrhu vetrovnega Snežnika

Tako je pihal, kar ves čas!

V iskanju sebe (sebkov?)

Nisem najbolj navdušena nad sebki, a včasih jih enostavno potrebuješ. Želiš. Ali pa ni druge opcije, ker potem to ni več trenutek samote, svetlobe, zvoka in vonjev, ki ga želiš ujeti v dlan, shraniti v stekleničko in poslati na drug konec morja ali vsaj shraniti za v osebne anale...

**

Moj nedavni oddih, ki je bil v resnici tridnevni seminar z zelo malo časa za kaj drugega, se je vseeno izkazal kot odlična priložnost za malo prihajanja k sebi. Ne samo zaradi delovnega naboja preteklega meseca, ampak tako, ker je včasih enostavno treba najti pot do sebe. Utišati večglasje v glavi, umiriti dihanje, izostriti pogled. Navzven in navznoter.

**

Trenutek miru. Tišina v bučanju valov in šumenju brezmejnosti. Negibnost v nenehnem gibanju in penjenju valov. Znova sem se našla. Popravila kompas, otresla prah s sebe in usmerila pogled v obzorje. Prihodnost je bleščeča. Tudi ko se stemni.

Čisto zares

I am a very very lucky woman!

O tem sem že pisala, a se mi ne zdi nič narobe, če to ponovim oz. se mi zdi nujno, da to povem še enkrat in znova in ves čas, ker je čisto res.

Ko razmišljam, da potrebujem nove vire prihodkov, da se pripravim na konec svoje pogodbe o redni zaposlitvi, dobim nove prevode, pa prevode starih (že skoraj pozabljenih, a ne odpisanih) naročnikov, pa nove tolmaške ponudbe, ki jih kljub oddaljenosti, čudnem terminu (ja, v resnici bi morala intenzivno pisati doktorat), stroškom (na srečo mi nastanitev ljubeznivo ponudijo prijatelji, tako da vsaj to odpade), sprejmem.

Morda več, kot lahko prenesem, kaj vem. A trudim se, da bi obdržala vse niti v svojih rokah, predvsem pa v glavi. Določene stvari odložim, določene pospešim, iskrena sem z vsemi in imam najbolj razumevajočo mentorico na svetu.

In tu si seveda ne predstavljam, da ne bi imela tudi neomajne opore mojih nadražjih, zlasti M, ki me pri vseh teh "vragolijah" podpira, ker ve, da si tega želim in to tudi potrebujem (poklicno, še bolj pa osebno). Tamalim, ker mi povedo, da me bodo pogrešale, a ne jokcajo, naj ne grem … In staršem, ker znajo (hočejo, zmorejo) vskočiti, ko jih potrebujem za varstvo, prevoze in moralno oporo, da mi ni treba skrbeti.

Tako da si lahko potem 1200 km stran od domačih poti brez slabe vesti in za sprostitev (!) privoščim tudi odkrivanje novih poti, zraka in perspektive s tekaških stez (pločnikov, parkov) znanega-neznanega mesta. Life is good! :-)

Poskušam ne utopiti

otroka, ko mu zlivam litre fizioške v nosek … dodaten bonus: se vsaj "malo" izkašlja!

rož, ko jih po tednu dni končno opazim, kako se trudijo zbuditi mojo pozornost s povešenimi listki.

v obilici razburkanih misli (obveznosti, naključij, younameit), ki me na trenutke neusmiljeno butajo z leve na desno in se jim fučka, da so vmes ostre čeri … In občutek, da se ponavlja, me ne vara.

Preganjanje (PhD v nastajanju)

Dejstvo je, da me preganja. Pa tudi to, da sem se odločila, da me bo zdaj to preganjalo in ne kaj drugega. Da sem se odločila, da bom zdaj temu namenjala svojo pozornost in energijo in ne čemu drugemu. Ker a ni tako, da se sami odločimo, kaj bomo počeli, čemu bomo naklonili svoj čas in o čem bomo premišljevali?

Ja, doktorski študij je pri meni prišel precej nenačrtovano. Ne de me to ni nikoli zanimalo, ampak nekako sem potiho upala, da bom do te stopnje prišla enkrat pozneje, ko bom že bolj zrela, poklicno izkušena in bo to res nagrada (ali nadgradnja, kakor se vzame). Pa je ponudba prišla lepo zapakirana s službo (za določen čas, ampak ja! službo!), kar se mi je takrat zdelo: uau, to je to, popolna kombinacija. In ne bom lagala, je! Odlična kombinacija, zaposlen si, da študiraš, raziskuješ, po potrebi tudi učiš, področje pa je seveda tisto, ki te zanima, s katerim si se morda že v preteklosti ukvarjal. Pri meni je že bilo tako, predvsem pa sem nadaljevala odnos s svojo mentorico s fakultete, kar se sicer v tujih okoljih zdi morda malo neekološko (da vse stopnje izobraževanja opraviš na isti ustanovi pod istim mentorjem je tam skrajno neobičajno!), jaz pa v tem vidim tudi prednosti (ampak to bi lahko bil material za čisto drug post).

In tako sem začela, takoj po drugi porodniški, najprej s študijskimi obveznostmi, ki so na našem programu precej strukturirane, a zdaj za nazaj in ko sem imela nekaj stikov s podobnimi programi v tujini, bi rekla, da bi lahko bile še bolj in da bi nas lahko še bolj "pritisnili" k delu, seveda na izbrani temi oz. raziskovalnem vprašanju (in ne samo nekih splošnih zadevah…). Je pa super vsaj to, da novi bolonjski programi omogočajo precej proste roke pri določanju programa, veliko izbirnosti, mdr. tudi na tujih univerzah, pri čemer s tujino ni nobenih težav, kar upam, da študentje čim bolj izkoriščajo! Zame so bile to najboljše "doktorske" (raziskovalne) lekcije.

Mentorica ne, me pa preganjajo kupi knjig. Vse povsod. 1

Seveda se hkrati s študijskimi obveznostmi začne tudi raziskovalna pot, tema in vprašanja so pri mladih raziskovalcih seveda že vnaprej dogovorjena in potrjena, vseeno pa ostane še veliko dela z dodelavo, ntančno izbiro metodologije in seveda izvedbo. Sama nisem želela izgubljati časa, zato sem s pridobivanjem gradiva, ki ga potrebujem, začela zelo zgodaj, zraven naletela na cel kup težav, ampak - še sreča, ker zdaj imam ustrezno gradivo in sem se na vseh tistih "preliminarnih" študijah z vsemi ovirami in zablodami veliko naučila. Zametke svojega dela sem predstavljala na seminarjih in konferencah, kjer sem se veliko učila od drugih, hkrati pa sem na svoje konkretno delo prejela zelo dragocene povratne informacije. A s samim pisanjem in izdelavo naloge sem čakala in čakala …

Kamor koli se želim usesti 2

Poučevanja ne bom navajala kot razlog za to ali izgovor, ker tudi letos učim, pa vseeno intenzivneje delam nalogo, tako da to ne more biti res. Je pa res, da me je poučevanje precej potegnilo in sem se zavestno odločala, da bom temu namenjala čas in energijo, ker sem to želela početi dobro, ker sem želela, da bi študentje odnesli kaj od tega (zdaj vem, da je to v veliki meri odvisno od njih samih in ne od tega, koliko se jaz pripravljam in vlagam v to…).

Na kateri koli mizi želim delati 3

Zdaj je pa pač tako, da ima naloga prednost in ker imam najboljšo mentorico, me zdaj tudi z drugimi obveznostmi (adminsitrativnimi, ki jih je v preteklih letih mrgolelo, seveda) puščajo večinoma pri miru. Zdaj je torej samo in izključno na meni, kaj in kako bom naredila, koliko rečem poleg študija in poučevanja bom še namenjala pozornost. A vem, da je zdaj idealen čas, da to nalogo dokončam. Vem, lahko bi zaprosila tudi za podaljšanje, a glede na to, da sem podaljšanje že imela s porodniškim dopustom, se mi zdaj res ne zdi več dobro nadalje odlašati. Ker to ne bi spremenilo dejstva, da se pač enkrat moram zagristi v to in spraviti v besede vse, kar sem v tem obdobju prebrala, predelala, pridobila in analizirala. Podaljševanje bi ta čas samo zamaknilo, sem pa prepričana, da bi bilo vseeno isto intenzivno in naporno.

Moj način dela pa žal v prvih dveh letih ni bil preveč sistematičen, lotevala sem se tistega, kar me je zanimalo in je bilo povezano z mikro elementi raziskovalnega vprašanja, tako sem se le počasi prebijala do ustrezne literature. Zdaj vem, da bi bila morala začeti na začetku, s temeljno literaturo in se potem posvečati specifiki, a za nazaj se ničesar ne da spremeniti in vseeno imam zdaj končno občutek, da se moja zgodba sestavlja v želeno smer.

Kamor koli pogledam. Tudi na novih policah 4

Vse, kar moram še storiti, sem natančno razdelila v mini naloge in vsak dan si zastavim točno določeno konkretno nalogo. Poleg samega pisanja teoretičnega izhodišča, ki še ni zaključeno (11502 besed), moram dokončno obdelati pridobljeno gradivo (slušni posnetki - transkripcije), hkrati pa sem se po posvetovanju z mentorico odločila to konkretno gradivo (tolmačenj) dopolniti še z anketo in tako zagotoviti ti. triangulacijo podatkov. To je seveda pomenilo, da sem morala naštudirati vsaj osnovna načela anketiranja (Hvala, Udomačena statistika!), a žal več kot dober teden temu nisem mogla posvetiti. Anketo sem postavila pokonci in jo v prejšnjih dneh razposlala po svojih kanalih, spomnila sem se vseh konferenc in seminarjev (glej zgoraj!), ki sem se jih udeležila, in se obrnila neposredno na kolege (koristi teh seminarjev so vedno večplastne!!!), njihov odziv pa je bil res izjemen, tako da se nadejam dobrih podatkov (ki bodo zanimivi že sami zase, se mi zdi ;)). Naslednji večji korak bo priprava korpusa, ampak to je pa že za kdaj drugič … 

Napredek od zadnjič: 

- po številu napisanih besed, neznaten - a prvi odziv mentorice je dober; poleg tega sem pridobila in že predelala še nekaj uporabne literature, na podlagi katere bom zdaj hitreje pisala!

- pripravljena in razposlana anketa - kolikor sem se tega bala, ker vsi vemo, kako radi odgovarjamo na ankete, zeankrat kaže dobro;

- obdelovanje transkripcij - v teku …

Svoboda

Eni že veste, da sem novo leto dočakala v mobi(te)lni svobodi, ker sem skupaj z otrokinjama tudi mobitel pustila na počitnicah. Prvi večer sem imela najprej kar malo krize, ker ob najmanjšem znaku dolgčasa nisem mogla na hitro prečekirati pošte, twitterja, facebooka, bloga in vseh tistih člankov o najbolj pomembnih nepomembnostih, s katerimi si sicer pogosto polnim minute (ok, priznam, včasih tudi ure). Ampak po drugi strani sem se hitro zavestno odločila, da ne bom "patila" in da bo to dober - brezmotenjski v uvod v delovno leto, ki je pred mano (itak, kako pa drugače). 

Nisem se motila. Že naslednji dan sem prav uživala v nedosegljivosti, ko sem se odpravljala na dogovorjeno kosilo ob nedefinirani uri. In sem prav nestresno prišla pravočasno, pa še mali se je naspal in jaz sem si v miru nalakirala nohte. Novo leto je tako minilo brez sms-piskanja, vsi meni ljubi pa so vseeno prišli do ljubčkov in skratka fino je bilo. Pošto sem pogledala, ko sem želela in ob dovolj dolgih intervalih, da se nisem počutila zasledovano, vse drugo pa je teklo mimo mene in meni ni nič manjkalo. Ha! Kakšno razsvetljenje! Raje niti ne začnem, kaj vse sem v tem času prebrala, napisala … (bom, ampak drugič). 

V glavnem, všeč mi je ta mobi(te)lna svoboda in odločila sem se, da jo bom prostovoljno prakticirala vsak vikend, mogoče kmalu tudi vsak dan popoldne in zvečer, ko mi res ni treba ves čas "valjati" telefona po rokah, raje kakega malega buhtlja, čtivo za branje pa je tudi vse povsod drugod pri roki. Poskusite, je fino (kot bi se za pet let pomladila ;))! 

PS: ampak priznam, danes sem na vlaku (spet, ja, in spet je imel zamudo, obakrat!) prav z veseljem odgovorila na dve poslovni sporočili in tudi ta zapis je začel nastajati na telefonu … dokler ni zmanjkalo vseh signalov in je bil to signal meni, da vse skupaj pospravim in se osredotočim na zimsko zaspane divje begajoče slike za okenskim steklom (ok, no, ni bil brzovlak, kje pa! ampak lepo je bilo gledat skozi okno).

En tak dan

Danes je bil en tak dan, ko mi je bilo še najlažje očistiti in pomiti hladilnik* - v nulo.

Ko sem znosila vso pretečeno in oporečno vsebino v smeti, sem si privoščila nekaj minut na soncu*.

Da, zadnji paradižniki :-) 

Oljka se je očitno prijela - zrasla že na dvojno velikost!

Solata v nastajanju

Some like it hot

Je že zgledalo, da bo umrčkal, pa se je krasno pobral!

Andske jagode - malo pozne, ampak zanimiva rastlina

Potem sem si rekla, da si zaslužim za kosilo kaj finega, tudi če sem sama z malim; zakaj bi morala vedno pristati na testeninah in bulgurjih in solatah? Pred dvema dnevoma je padla musaka s krompirjem in jajčevci, danes pa sem sčarala* eno slastno parmigiano. Polizala sem si prste, dobesedno!

Kdo pravi, da se parmigiano je samo poleti?!

Potem sva šla na zadnje sončne žarke in en dolg sprehod* do pošte (po podaljšnici), dokler se ni začelo že mračiti in sva pohitela notri. Na malico, ki se je "sama" spekla, medtem ko sva midva špancirala. Mož mi je sicer zadnjič zagrozil, da če se že lotim peke, naj neham s temi kosmiči in naredim nekaj cukrasto+beljakasto+čokoladnega, kot se za sladico spodobi, a sem vseeno tvegala* s čokoladnim bananinim kruhom z ovsenimi kosmiči (če pa je bilo treba porabiti prezrele banane!!).

Ne, to ni bila tiste vrste mirna malica, ker je 3/4 tega kosa pojedel mali vsežerko

* Da, v resnici bi morala početi vse kaj drugega ...

Sem mislila, da (mi) bo lažje

Pa je hiša naenkrat ogromna in ima definitivno preveč vrat (vhodnih, garažnih, stranskih …) s ključavnicami, ki jih moram vsaj takrat, ko gremo od hiše ali spat, zapreti/zakleniti.

Pa se trije otroci in še pes ne znajo uskladit na en pameten skupni urnik, ne za hrano in igro, ne za počitek (da ne govorimo o nočeh …).

Pa je ponoči preveč čudnih glasov, šumov, ropota ...

Pa sem se hitro spomnila, zakaj v odrasli dobi dolgo nisem marala rož (notranjih in zunanjih) - ker lahko traja pol dopoldneva, da prideš do vseh loncev in lončkov.

Pa sem na trenutke spet stara 13 in vsa nebogljena (yes, there was a time) in me lahko vsak po svoje obrne. To so tisti trenutki, ko se namenim nekaj početi (npr. pripraviti obrok), pa tamali tuli, tavečja nekaj sprašuje in tamanjša cvili, da jo je osa pičila … takrat bi verjetno brez zadržkov še ledvico prodala, če bi me kdo vprašal, ker verjetno itak ne bi niti registrirala, za kaj točno gre …

Pa je po neprespanih nočeh in dnevni borbi za vsaj malo usklajenega delovanja včasih popoldne že predolgo in nimam volje za nikogar, niti vljudnostne pogovore s sosedi in sorodniki, ki vztrajno ponujajo pomoč, pa niti ne vem, kakšno pomoč bi točno potrebovala oz. kakšno pomoč imajo sploh v mislih, v resnici pa so verjetno samo prijazni in vljudni in se pač spodobi, da mladi mamici/sosedi/nečakinji ponudiš pomoč.

Ljudje smo hecni. Cel kup enih predstav, na koncu je itak vse drugače in vsak naredi po svoje in se ne ozira na moje predstave in potem pride ven ena mineštra, ki jo pač moram pojesti in se z njo sprijazniti, ker življenje pač ni samopostrežna (res ne???!!!). Včasih moraš vzet, kar je pač na meniju. 

In če pozabiš na vse tiste predstave, potem se lahko za trenutek celo sprostiš in najdeš kak lep trenutek. Na primer tistega, ko ugotoviš, da lahko kosilo nabereš okrog hiše. Da lahko otroci zunaj pojedo malico in se lahko celo za več kot petnajst minut igrajo brez pričkanja v senci na travi (hvala, vreme, ker končno spet sodeluješ). In se s spečim otrokom v vozičku usedeš na stopnice na soncu in ugotoviš, kakšen mir je zunaj. In če si dovolj dolgo zunaj in dovolj dolgo vztrajaš pri izklapljanju možganovine … pride mir tudi noter. Vsaj za trenutek. Ni prav lahko, je pa vseeno lepo. Biti doma, kjer si bil včasih doma.

Če ni, ni

Časa.
Čokolade.
Miru.
Objave.
Sirnega namaza.
Spanja.
Športa.
Tišine.

Potem pač ni. Se sprijazniš in greš naprej. Dan za dnem. Tudi ko zmanjka skutnega kolača.

Take in drugačne modrosti

"A ja, dve hčerki imaš? Priporočam še kakšnega otroka, jaz imam štiri, fante … Človek postane veliko bolj flegma, se lažje spopade s stresom, v bistvu potem v tolmaški kabini prav počiješ, pa če je še tako naporno in nepredvidljivo …" mi je pred leti razlagala kolegica tolmačka, ko sem se enkrat malo sesula med delom in te besede so se mi prav usedle v možgane. Pogosto razmišljam o tem, sploh odkar nas je pet pod eno streho. Naj se sliši še tako neverjetno, sumim, da je imela prav.

*****

"Uh, bronhiolitis? Bolnica? Oh, naj te potolažim, nas je to doletelo pri vseh od petih otrok, razen najstarejšem. Nimaš kaj. Ne se sekirat, ne moreš nič naredit proti temu. Če pride, pride, greš v bolnico in se pozdravi. Pomembno je, da se naučiš dobro opazovati otroke, da vidiš, kdaj pride do odstopanja od normalnega stanja, dihanja. Ampak ne pretirano skrbet in bit panična. Zdaj imate dojenčka, to je čas veselja!" Mimobežen pogovor z mamico, ko sva prišli vsaka po svojo hčerko v glasbeno šolo. Od takrat naprej mi je lažje. Res je, bolezen ali strah pred njo ne sme postati osrednja tema, so druge, lepše in bolje vesele stvari, ki si to zaslužijo.

*****

Epilog
Nisem najbolj potrpežljive sorte. Vajena sem večopravilnosti, učinkovitega ravnanja. Urniki in seznami me pomirjajo, brez njih sem izgubljena in neučinkovita.
Ampak.
Otroci me učijo. Da z umirjeno besedo pridem dlje kot z izbruhi vzkipljivosti. Da ima tudi večopravilnost svoje meje, posebej če vključuje igro/dejavnosti z otroki. Da je najbolj škoda ne tistih dni, ko nisi obkljukal vseh obveznosti in se nisi držal urnika, ampak tistih, ko si se tako strogo držal urnika in kljukic na seznamu, da je mimo tebe spolzel ves dan in nešteto priložnosti za spontano igro, smeh, lep dan. Za toplino in bližino. Ni pomembno samo to, kar mi učimo otroke, ampak tudi to, da damo priložnost otrokom, da oni nas kaj naučijo in spremenijo. Na bolje, seveda! ;)

Še torte

Morda je kaj v zraku, ne vem, ampak mikajo me tortice. Tako za pečt, potem seveda tudi za pojest, ja ;) Priznam, sem sladkosneda in tudi svojim otrokom privoščim posladke, ampak v trgovini kupujem samo še tiste navadne petit piškote, po možnosti polnozrnate. Veliko raje že nekaj časa prisegam na domačo peko, pač glede na to kaj je v predalih in na policah.

Z mariborske tržnice  je Moj Dragi poleg gob (hm) in pirinega kruhka (njam) prinesel še dva lončka, in sicer kislo smetano in skuto iz nepasteriziranega mleka - uau! Kako bogat okus! Ves teden sem si delala neke omakice, samo zato da sem lahko zraven vtaknila žlico kisle smetane ;) No, potem je ob pravem času kolegica na FB objavila fotografijo krasne skutne torte in dileme ni bilo več. Stestirala sem recept in ga seveda po svoji stari navadi malo priredila, namreč na manj sladkorja in brez tistega praška za puding, ki se mi zdi čisto nepotreben. Seveda so šle v maso tudi rozine in ne, sosedi niso prišli do svojega kosa, ker smo skoraj vso tortico pojedli še isti večer ...

No, potem pa so se neko nedeljo napovedali obiski in ker sem imela polne roke dela že s kosilom (v glavo sem si zapičila mesne kroglice, pečene v pečici seveda, v paradižnikovi omaki s pirejem, ena takšna posebna magdalenica), sem iskala en tak hiter in preprost recept, pri katerem ne bi umazala preveč posode, ker je to zdaj že nuja, pa ene gozdne sadeže sem imela v skrinji, ki sem jih želela umakniti s police. In sem spet stestirala en recept prek google prevajalnika - se mi zdi, da se je super izšlo, naslednji dan je bil ta edini preostali košček še boljši ...

In po mojem kmalu pade ena čokoladna tortica, ki je enkrat s televizije mimobežno oplazila moj radar, kjer se namesto moke uporabi mandlje. In potem se sprašujem, zakaj mi še vedno nobene hlače niso prav ... 

Po-oddih?

Dva tedna po zaresnih počitnicah sta bila divja in naporna, preveč obremenjena z računalnikom in telefonom (2 tedna odklopa hitro naredi svoje), tako da sem od prejšnjega četrtka, ko sem začela drugi del dopusta (izkoristit, kar ponuja država, do zadnje ure in dneva! .... je rekla gospa iz kadrovske), čisto namensko odrinila prenosnik v najtemnejši kot sobe. And I like it!

Sploh pa, kdo pri zdravi pameti bi v osmem, skoraj devetem mesecu preživljal čas za računalnikom ob dveh živahnicah (ne, tudi vročina jima ne pride do živega! :-×), gorah perila in drugih pralnih zadev, ki se na tem toplem soncu super sušijo  (tepihi, blazine, prevleke ipd.), velikih polnih ajmarjih svežega sadja in zelenjave, novih pohištvenih kapacitetah, ki jih je treba ustrezno zapolniti in se vsaj pretvarjati, da je zdaj pa le ustvarjen tisti edini pravi vesoljni red (pha, v otroški sobi?! optimistka!), ob toliko študijskega zanosa - za razmišljanje in nabavo študijskega čtiva, kolikor ga nisem premogla v obeh preteklih letih skupaj... aja, sem pozabila omeniti, da (še) nimamo klime. Skratka, ne utegnem zbrati misli, zato po mojem iz strahu niti v tistih redkih prostih trenutkih miru in tišine raje sploh ne dvignem pokrova računalnika, ker vem, da bi se hitro izgubila v sodobnem bermudskem trikotniku ali celo večkotniku.

Ps:  Mož temu stanju pravi nosečniška zamaknjenost in odsotnost, jaz pa samo mislim, da se je ob v lastnem ritmu migajočem trebuhu (ja, alien like) tezko osredotočiti na kar koli drugega .... (razen razmišljanja, kje hudiča so tiste škatle z mini bodiji, žabicami in ostalimi miniaturnostmi in kako naj jih spravim do stroja, ne da bi spet morala zatežiti možu, ki jih v kleti itak ne bo našel...)

Ps2: Ok, priznam, tale objava je nastala na pametnem telefonu, ki ga res lahko uporabim za marsikaj (ko sem osredotočena), ampak če naj tooooliko časa zapravim za eno samo bz objavo, bom pa že raje prenosnik zalaufala!

Brez ovinkov

Že pred kakšnimi desetimi dnevi sem začela pisati eno objavo o tem, kako veliko srečo da imam (ja vem, to sem že vsaj enkrat napisala), da se mi dogajajo same take fine stvari in da bi bilo moje življenje res težko še boljše (ok, kak zadetek na lotu ne bi škodil, da bi se znebili kredita za vratom, to že). Potem se mi je zazdelo, da je to eno navadno hvalisanje in da bi sigurno šla s tem komu na živce, ker kdo pa še govori, kako je zadovoljen in srečen, če je pa vse naokrog sivo in mlačno in negotovo?! Poleg tega vem, da sem zdaj vsa neuravnovešeno hormonska in navdušena nad stvarmi, ki bi jih verjetno pri zdravi pameti odgnala, še preden bi prestopile prag moje možganske opne (primer? da bi si ob našem hiperaktivnem mačkonu omislili še eno mačkico, tako, da bo imel družbo, saj dela in škode že ne more biti toliko več ....).

Ampak če želim še kaj napisati, moram pač najprej to dat iz glave, ker še vedno drži, še več, se mi zdi, da je v teh desetih dnevih občutek še bolj okrepil. Ja, srečna sem in zadovoljna. Očitno se je moja krivulja (bioritem?) v tem času odločila, da me ne bo sekirala in da mi bo na pladnju servirala cel kup užitkov in posladkov (ok, v tem obdobju padam bolj na poslanke).

Pa ne gre za to, da bi mi stvari kar padale z neba. Mislim, da ne, no, ker sem v enem fizično in psihično kar napornem obdobju, ampak te nagrade, s katerimi sem obdarjena, so res neverjetno krasne. Na primer to, da dobim priložnost (brez posrednika) izkazati svoje poklicne sposobnosti na celodnevnem top dogodku, vrhunec katerega je tolmačenje pogovora z bivšim predsednikom (čigar govorov sem se med študijem bala kot hudič križa, tokrat pa ... ena sama poezija!). Da ne govorim, da je bila tema tako intrigantna, da še vedno razmišljam o njej, da me je malo premaknilo in spodbudilo, da delam na sebi in svojem ravnanju tudi s tega vidika.

Potem to, da si lahko privoščim izlet k prijateljem, ki me vedno tako toplo sprejmejo, čeprav se mi zdi, da si tega ne zaslužim, ker traja sto let, da se res prikažem, pa še potem čas tako hitro mine.

Pa tisto, ko olajšano ugotovim, da mi zdravje še vedno dobro služi, čeprav sem včasih brezbrižna do vsega, posebej svojega telesa in njegovih potreb, si mislim, da bo že zdržalo, saj sem zdrava, saj se mi ne more zgoditi ne vem kaj (in sem potihem jezna na zdravnico, ki v svoji skrbnosti predlaga mukotrpno testiranje; potem sem pa jezna nase, ker se mi ne zdi vredno vzeti čas zase in mi je vse odveč, kar ruši moje urnike ...). Ampak ja, potem je vse več kot ok in res ne vem, komu se lahko zahvalim za to srečo.

In srečo, da si včasih upam tudi izstopiti iz okvirjev udobnosti, prijetnosti. Da se kljub že kar visoki nosečnosti odpravim na ne ravno kratko pot, zato da grem poslušat nekaj cenjenih strokovnjakov in da poleg referenc in bibliografskih podatkov prilimam še obraz in ton glasu, morda komu stisnem roko, premagam svoj sram in čestitam za vse dosežke in iskreno povem, da me njegovo delo navdihuje. In potem doživim in dobim še veliko več od tega in začutim, da ni več tavanja, da sem s svojim razmišljanjem in (raziskovalnim/akademskim) delovanjem vseeno del skupnosti, ne take vrtičkarske, ampak take, širše, ki se bori in si prizadeva za globlje razumevanje in širjenje znanja, tudi med mlajše generacije, ne le pridobivanje točk in citatov.

In sem spet vsa ponižna in hvaležna in srečna, da mi je dano vse to doživeti in izkusiti. Samo upam, da bom znala in zmogla vse prejeto "vrniti".

... in ko bi želela zavrteti čas naprej (aka. Where is the Fast Forward button when you need one)

Menda je bil ravno dan družine, ko sem spakirala kufer, pustila doma bolnega otroka in šla spet v svet. Kljub vsem novoletnim in vsakotedenskim zaobljubam se nisem mogla in še vedno ne morem znebiti občutka slabe vesti, pa čeprav nisem šla (teoretično) na dopust, ampak bom za svojo odsotnost (ki se je na koncu izkazala za ne-delo, spet) plačana (kot bi delala).

Ko sem možu povedala za ponudbo, ki je kakopak prišla v zadnjem hipu, je rekel, naj seveda grem, še preden sem razložila, koliko bi bilo stroškov in koliko neto izplena. Tudi potem se je izkazalo, da je koristi več kot izgube, celo v tem ekonomskem smislu, kar dandanes le ni nezanemarljivo. In tudi prijateljica me je samo vprašala, kaj bi bil moj instinktivni odgovor in da naj pač tako naredim. Je pa res, da je dan pred odhodom še zbolela hčerka in dobila antibiotike in sem torej še večji ego-zmaj, če vseeno kar grem in jo pustim v varstvu gospe, ki nam je v preteklosti že pogosto priskočila na pomoč, ji popolnoma zaupam in jo ima hčerka rada.

A razumsko sem se le prepričala, da bo vse v redu in da ni nič narobe, če sem na trenutke "egoistična" in postavim svoje poklicne/karierne prioritete pred svoje materinske prioritete in dolžnosti. Me pa še vedno moti in jezi že samo dejstvo, da o tem začnem razmišljati, da se takšna ambivalentna občutja sploh pojavljajo, da moramo ženske (ali tudi moški to počno?) vedno nekaj tehtati in se odločati, ali bomo bolj mame ali bomo bolj uspešne ženske v svojem poklicu, ki zgrabijo dobre poslovne priložnosti, ko se pojavijo.

Morda bi mi kakšen ekonomist znal na hitro preračunati, koliko je vreden moj čas, prosti ali delovni, kdaj se mi "splača" sprejeti ponudbe in kdaj so prihodki prenizki, da bi odtehtali materialne, časovne in predvsem čustvene vložke. Vendar se mi zdi, da tudi matematika na neki točki odpove. Je pa res, da ko ugotovim, da je nekaj izvedljivo, in se vse tako "poklopi", da od mene le ne zahteva nekega nečloveškega in nadnaravnega napora, se pač za nekaj odločim in zavestno preprečujem kakršno koli izpraševanje za nazaj, ali je bila odločitev pravilna ali ne. Običajno se to itak pokaže šele čez čas, iz tiste perspektive, ki jo v samem trenutku pač ne moreš imeti. Ampak v vsakem primeru ne želim obžalovati nobene odločitve, ker je po mojem vsaka dragocena in vsaka me pripelje do določene točke, da določen uvid, ki ga brez tega verjetno ne bi imela.

Je pa prav gotovo hudičevo težko. Krmariti med vsemi temi odločitvami in prevzemati odgovornost za svoje ravnanje. Posebej če ob vsem tem notranjem viharjenju pomisliš še na morebitno zunanjo percepcijo, torej kaj si bodo o tem/ tebi mislili drugi. Ampak na srečo, sem že dovolj stara, da lahko vsaj to drugo z nasmehom odmislim. In odštevam ure do takrat, ko bom spet stopila skozi domača vrata, odložila kovček in stisnila svoje najdražje.

Včasih tudi dobri nameni zaserjejo

Eno hudo pomanjkljivost imam: ko se za nekaj navdušim, sploh ne vidim pasti in čeri. Potem se čisto potopim v zadevo, pozabim na zdravo mero dvoma in da je vednarle treba ohraniti čevlje na tleh, tudi če so balerinke. To da se sama spravljam v takšne situacije, je še znosno in prebavljivo. Ker potem, ko se stvari odvijejo v svojo smer in izkušnja pridobi grenak priokus in se izkaže, da sem nek signal spregledala/pozabila/odmislila, sem samo jaz tista, ki nastradam. Ampak če še koga drugega "potunkam", mi je pa neizmerno hudo. Tudi če objektivno vem, da je bil njegov/njen pristanek informiran, svoboden in konec koncev odrasel. In najhuje je, da se res samo zaradi tega potem slabo počutim, da so drugi razočarani ali slabe volje. Meni je sama izkušnja fina in fajn, čeprav me isto okrog prinesejo, ampak ne, itak je vedno nekaj (ogromno!) pozitivnega v vsem .... Ahhh, nepoboljšljivo naivna sem! Ampak moji nameni so dobri. To sploh še kaj šteje?

Dodaj napis

Do konca leno

Težko opišem trenutno stanje duha. Zjutraj še nekako gre, rutina me drži pokonci in v pogonu, popoldne pa mi vse dol pade. In najpogosteje občepim na kavču, pod svojo drago dekico (po nesrečni peripetiji s škarjami in mlajšo nadebudnico je že zašita in popolna v svoji nepopolnosti - zdaj ima svojo Zgodbo in patino). Yes, I am lazy and unproductive as hell.