Nisem umrla, čeravno je blog v zadnjem mesecu zamrl in potihnil, ampak to samo zato, ker sem si namenoma in zavestno vzela odmor. S to objavo ne kanim napovedovati drastičnih sprememb, prav tako ne bom lagala, da sem si v tem času premlevanja in preigravanja z raznoraznimi idejami zastavila kakšne posebne (novoletne) cilje ali zaobljube. Samo nekaj kratkih mislih in - upam - sklep.
***
Marsikaj se je v zadnjem letu spremenilo. Veliko pišem>prevajam, veliko debatiram>imam (fajn) sodelavce, bolj se trudim za zmenke in pogovore v živo. Ker me virtualni svet navdaja z vse več tesnobe in glede na vse mogoče dogajanje se mi vse bolj zdi, da živim v precejšnjem balonu. Virtualni svet, dostopnost do informacij na vsakem koraku, skrbno izbrana časovnica na Twitterju in odločno blokiranje Facebooka, takoj ko mi začne prikazovati vsebine (osebe), s katerimi se ne morem strinjati, so me na nek način oddaljili od resničnosti, ki je očitno veliko bolj nestrpna, omnifobična, prestrašena, kot si jaz mislim. Ali kaj?
***
Si sploh želim pisati? Blog? Akademske članke? Vsaj slednje, čutim, da bi nekako morala, če ne želim zdaj vsega dela in prizadevanj zadnjih let vreči v koš in pozabiti nanj. Deloma morda že, a po drugi strani - seveda, ne! Ampak ampak ... imam čas? Energijo? Predvsem pa me muči vprašanje - čemu? Ne, da želim imeti neko materialno povračilo, ampak resno se sprašujem o smiselnosti tega početja. In ker vesolje vedno pozna odgovor in (mi) ga servira ob pravem času, sem prav danes v nabiralnik prejela več kot le namig. Seveda z dodatnimi vprašanji za razmislek, ampak celoten prispevek me je spomnil na tiste začetke, na prve članke, na prve objave. In - vsaj glede bloga - menda lahko rečem, da pišem zaradi sebe in če je na spletu dovolj prostora za vse mogoče fake in alt strani, je lahko malo prostora tudi zame in za moje pardonmyfrenchsranje. Ker kljub dnevnemu premetavanju črk in pogosto tudi dnevno zanimivim debatam še vedno najbolje uspevam v takšnem samotnem okolju. V živo se mi misli pogosto ne oblikujejo dovolj hitro, ne znam se (še) obnašati, interakcija z ljudmi me še vedno pogosto plaši in marsikdaj raje pustim stvari neizrečene. Zato pisanje.
***
Sem se pa vseeno odločila, da moram delati tudi na tej plati svoje interakcije. Kar je zame (bolj introvertiranko kot kar koli drugega) naporno in utrujajoče. In tako ne vem, kdaj bom pisala. Ne vem, kdaj in koliko bom blogala, še manj kdaj bom pisala akademske članke, ampak po vsej verjetnosti bom. Ampak ne me cukat za rokav.
***
Predvsem pa sem se odločila (>sklep), da bo leto 2017 leto dihanja. Globokega. Ko bi najraje zavpila. Ko me grabi tesnoba. Ko moram zbrati pogum in pokazati, koliko me je v hlačah/krilu. Because I am worth it.
Evo,
OdgovoriIzbrišitudi jaz že dolgo samo občasno napišem, berem pa bolj malo.
Diham in skrbno izbiram čemu bom namenila čas in čemu ne.
Pogosto si ga še vedno ne vzamem za tiste, ki bi ga morala.
Ampak bomo. Vdih, izdih, vdih, izdh...