Včasih je treba samo prositi

En cel kup objav je v osnutkih, pa se mi jih ne da brat in popravljat, da bodo aktualne ali kaj, morda jih poleti ponucam. Tokrat spet o tistem znanem fenomenu, prosi in se bo zgodilo, trkaj in se bo odprlo, reci in bo prišlo naproti. Vsaj moje življenje tako funkcionira.

Ko sem že skoraj resno bolehala za tisto nikoli-zadovoljnostno-boleznijo, ker se je moje poklicno življenje skrčilo malodane zgolj na prevajanje, pa še to v 87% v kombinaciji z angleščino, mi je kolega predlagal, da bi občasno z njim tolmačila - v kombinaciji s francoščino. Čeprav me jezik kot tak še vedno na trenutke plaši in se mi zdi neulovljiv, posebej po zadnjem intenzivnem tečaju (prelomnica med consciously not knowing/consciously knowing), mi je prav delo s tem jezikom v velik izziv in tudi zadovoljstvo, ker se mi zdi, da skriva neizmerne izrazne možnosti in izjemno besedišče (saj vem, ja, to velja za vse jezike, ampak ampak ...).

In saj veste, kako gre tisto, ko greš iz svojega območja udobja, se zgodijo čudovite reči. In spoznaš čudovite ljudi. Zraven pa še poklicno in na sploh napreduješ in se naučiš ogromno zanimivega. Ne brez cmoka v grlu prej, vsekakor pa z veliko mero zadovoljstva in užitka vmes in potem. I love my profession!

!