En cel kup objav je v osnutkih, pa se mi jih ne da brat in popravljat, da bodo aktualne ali kaj, morda jih poleti ponucam. Tokrat spet o tistem znanem fenomenu, prosi in se bo zgodilo, trkaj in se bo odprlo, reci in bo prišlo naproti. Vsaj moje življenje tako funkcionira.
Ko sem že skoraj resno bolehala za tisto nikoli-zadovoljnostno-boleznijo, ker se je moje poklicno življenje skrčilo malodane zgolj na prevajanje, pa še to v 87% v kombinaciji z angleščino, mi je kolega predlagal, da bi občasno z njim tolmačila - v kombinaciji s francoščino. Čeprav me jezik kot tak še vedno na trenutke plaši in se mi zdi neulovljiv, posebej po zadnjem intenzivnem tečaju (prelomnica med consciously not knowing/consciously knowing), mi je prav delo s tem jezikom v velik izziv in tudi zadovoljstvo, ker se mi zdi, da skriva neizmerne izrazne možnosti in izjemno besedišče (saj vem, ja, to velja za vse jezike, ampak ampak ...).
In saj veste, kako gre tisto, ko greš iz svojega območja udobja, se zgodijo čudovite reči. In spoznaš čudovite ljudi. Zraven pa še poklicno in na sploh napreduješ in se naučiš ogromno zanimivega. Ne brez cmoka v grlu prej, vsekakor pa z veliko mero zadovoljstva in užitka vmes in potem. I love my profession!
Čisto lahko je brezpogojno ljubiti mimoidoče neznance.
Ničesar ne zahtevajo od nas.
Zelo težko pa je brezpogojno ljubiti ljudi, ki nas lahko prizadenejo."
***
"Vsak dan se neštetokrat odločamo, ali bomo nekoga za nekaj prosili ali pa se bomo obrnili stran drug od drugega. Sprašujemo se, ali ni morebiti preveč prositi soseda, naj nahrani našo mačko. Odločimo se, da bomo partnerju obrnili hrbet in ugasnili lučko, namesto da bi ga vprašali, kaj je narobe.
Če želimo prositi za pomoč, moramo biti pristni in ranljivi.
Tisti, ki brez strahu prosijo, se naučijo tistim na drugi strani reči dvoje, z besedami ali brez:
Zaslužim si prositi
in
Brez zadržkov lahko rečeš ne.
Ker nobena prošnja, ki je pogojena, ne more biti darilo.
***
Kako bi lahko ustvariti svet, v katerem ljudje v umetnosti ne bi videli le proizvoda, ampak odnos?
Zdaj ko se umetnost vrača v skupnost in postaja vse bolj digitalna, rešena spon in se prosto deli, moramo ugotoviti, kako bi lahko ljudje poganjali nov umetniški ekosistem. Internet je čudovito orodje, tudi množnično financiranje je odprlo nove svetove priložnosti. Obstajajo krasna nova orodja, a to so le orodja. Izboljšala se bodo, izginila, se razvijala, a niti najpopolnejša orodja nam ne bodo mogla pomagati, če se ne bomo zmogli soočiti drug z drugim. Če drug drugega ne bomo videli.
Zabavna industrija, ki sicer odseva splošni ustroj sveta, je bila doslej obsedena z napačnim vprašanjem: kako PRISILITIljudi, da plačajo za vsebino? Kaj pa če bi začeli o tem razmišljati z drugega konca: kako PUSTITI ljudem, da plačajo za vsebino?
Prvo vprašanje zadeva MOČ.
Drugo govori o ZAUPANJU.
Ne gre samo za glasbo.
Gre za vse.
Težko je brez strahu razdajati, še težje pa je brez strahu sprejemati.
A v tej izmenjavi je tisto najtežje na svetu:
prositi. Brez sramu.
In sprejeti pomoč, ki jo ljudje ponudijo.
Ne, da jih prisilimo.
Ampak da jim preprosto pustimo."
***
"V življenju moramo najprej prepoznati darove, ki jih že imamo, sprejeti krofe, ki se nam ponudijo, med tem ko obdelujemo in uporabljamo te svoje darove, nato pa se moramo zasukati in svoje darove deliti z drugimi - včasih v obliki denarja, včasih časa, včasih ljubezni - in izpopolniti sestavljanko sveta.
Potem je naša naloga, da sprejmemo mesto, ki nam je v nekem trenutku v tej sestavljanki namenjeno. To je morda težje.
Poznam ljudi, ki podpirajo svoje soporoge, družine ali svoje prijatelje, ki okrevajo/trpijo/so brezposelni. Včasih na skrivaj povedo, da jim je to odveč. Preveva jih neprijeten občutek dolžnosti.
Poznam pa tudi druge, ki so enako bogati, naj gre za premoženje ali moč, ki iz pomoči drugim naredijo pravo umetnost. Veliko truda je potrebnega, da stvari naredimo, tako kot je treba.
Po drugi strani pa poznam ljudi, ki sprejmejo podporo svojih prijateljev, družin ali soprogov, a se s tem nikakor ne morejo sprijazniti; umikajo pogled, ne želijo si pogovora o tem, srem jih je. Spet drugi pa ponujeno pomoč sprejmejo s hvaležnostjo in ponižnostjo in z nasmeškom na ustih povedo, da živijo pri starših, dokler ne bodo uspeli razčistiti svojega sranja. Ključ je v humorju.
Včasih si na vrsti, da prosiš.
Včasih si na vrsti, da si zaprošen."
Amanda Fucking Palmer The Art of Asking. 2014. Hachette. moj prevod
Mogoče ta čas napetega pričakovanja in preštevanja (pripravljalnih, da ne rečem lažnih) popadkov ni bil najprimernejši, ampak šele zdaj mi je v roke prišla ta knjiga Alenke Rebula in šele zdaj sem imela dovolj časa in miru, da sem o prebranem tudi pozneje premišljevala, res vsrkala sporočilo in globino te knjige. Res je primerna za vse, starše in ne-starše, vabi k premišljevanju o otroštvu, o odnosih, o ljubezni. O tem, kdo smo in od kod prihajamo taki, kot smo. Bogato pisanje, strokovno, ampak ne odtujeno, temveč pristno in prvinsko, zapisano z veliko ljubezni in skrbnosti. Priporočam.
"Vsakokrat, ko se občutljiv odrasel človek zazre v oči majhnega otroka, začuti, da se tiho premaknejo globine, v katerih spi spomin. Vzvalovimo kakor gladina, ki zatrepeče, ker se je daleč na dnu premaknilo že zdavnaj potopljeno občutje.
Majhen otrok ima skrivnostno moč, da v odraslih prebuja preteklost. Ko otroka vzamemo v naročje, se v nas predramijo dobre in zlovešče prikazni iz našega otroštva. Vse kar smo bili, kar smo hrepeneli, uživali ali trpeli, je spet živo.
Otrok ima tudi moč, da razkriva naše občutje prihodnosti, torej vse, v kar najbolj živo upamo ali ne upamo več. Neuslišana hrepenenja postanejo ob dojenčku še bolj boleča, sreča pa še bolj pretresljiva. Otrok lačno in slastno sega po življenju in nas vznemirja. Pogosto preslišimo njegov klic po sreči, ker nam je preglasen ali premoteč.
Vsak novorojen otrok je tudi že sam po sebi vprašanje o smislu življenja. Čemu naj zaživi, čemu naj odraste? Če se počutimo nesmiselne, ob otroku še bolj izstopa dejstvo, da živimo brez smeri. In če nam je vsakdanjost pretežka, otrok v nas vzbuja željo, da bi zbežali od njega.
Otrok ima torej kljub svoji nebogljenosti veliko moč, ko vstopa v naš svet - odrasli prepogosto nismo kos vsemu, kar njegov prihod prinaša s seboj. Ne zmoremo prenove, ki bi omogočala stik z njegovo življenjsko silo. Otroka običajno vpletamo v svoje življenske vozle, ne da bi ga dojeli v vsem, kar nam lahko razodene in da.
Še vedno smo družba, v kateri se odrasli sprašujejo predvsem, kako naj vplivajo na otroka, da bodo dosegli svoje. Namesto tega bi se lahko vprašali, kako naj vplivajo nase, da bi postali sposobni videti in čutiti, kaj se v resnici dogaja v otroku in njih samih - in katera pot lahko vodi do srečanja.
Otroka ni lahko vzgajati, ker ga je potrebno najprej sploh videti. Najprej si je potrebno umiti oči. Otroka namreč vidimo skozi vse, kar vemo o življenju iz svojih izkušenj, zato bi lahko rekli, da otrok živi predvsem v senci naših spominov ali načrtov. Zazrti smo nazaj in naprej. Redko premišljujemo o tem, kako doživlja otrok vse, kar počnemo z njim tu in zdaj. Za mnoge starše in vzgojitelje nikoli ne napoči trenutek, ko bi se lahko neobremenjeno zazrli v otroka ter ga doživljali s čistimi očmi in v popolnosti trenutka."
Ta teden je bil spet eden tistih, ko sem že v pondeljek komaj čakala, da bo petek, in nisem točno vedela, kako bom vse potrebno oddelala, kje bom našla energijo, kako bo šlo več obveznosti v en dan, kako bova z možem izmenjevala skrb za otroka, si podajala avtomobilske ključe. Ampak, evo, sobota je, vse je šlo, tudi samo z enim avtom, tudi brez dežurne varuške in dodatnih stroškov (hvala, tašča!), oddelano vse, kar je bilo na spisku, in še več. Ves trud in napor je bil tudi bogato poplačan: z malo pohvale in dobrim občutkom po toplem sprejemu, z novim literarnim odkritjem in še več, z druženjem z izjemnimi ljudmi. Tako bogat teden je bil, da imam občutek, da je od prejšnjega vikenda minil ves mesec!
Včeraj pa smo za piko na i še prijeli za vile, grablje in lopato in skoraj že pripravili vrt na novo sezono. Letos (po občutku) veliko bolj na hitro in nenačrtno, ampak upam, da nam bodo zeleni bogovi vseeno naklonjeni. Saj je že samo delo na vrtu, v naravi, na svežem zraku velika nagrada in užitek, ki posebej po tako napornem tednu prav paše in sprošča (nikoli si nisem mislila, da bom to rekla! očitno se res staram ...) ampak če kaj zraste, bo še toliko bolj fino, a ne?
Grozna, sem, vem, še ničesar nisem napisala o tistem lepem decembru, ki sem ga ob siceršnjih tegobah vseeno le doživela, za kar se imam zahvaliti predvsem krasnim in pozornim ljudem okrog sebe, no, malo sem pa tudi sama poskrbela za to. Nasploh se mi zdi, da si moramo ljudje itak sami narediti življenje lepo in si ga popestriti s tistim, kar pač v nekem trenutku potrebujemo, česar si želimo, po čemer hrepenimo, pa naj je to nova jopica, mesečna karta za švicanje, sendvič s šunko in jajcem, večer s knjigo in kozarcem vina, kinopredstava ali pa "samo" pol ure tišine in miru...
No, gremo k bistvu, preden postanem prevec patetična! Med intenzivnim bolniškovanjem sem čas porabila tudi za več intenzivnega brskanja po internetu in branja, spletnega in zaresnega. Končno tudi nisem imela izgovora, saj česa resnejšega res nisem mogla delati (no, ne ves čas), tako sem naposled le odjadrala do čudežnega portala, od koder pošiljajo zastonj tudi v Slovneijo (torej brez poštnine) in se lepo obdarovala, kot se spodobi! (Pustimo to, da se že več kot pol leta ogrevam za tehnološki skok, pa nekako ne pride na vrsto...) Zaželela sem si prav teh knjig in v točno taku obliki, da si jih dam na polico, da mi lahko občasno padejo na glavo in me spomnijo, da sem se za prevajanje in tolmačenje odločila zaradi čarovništva, ok, čarovnije, da mora bit za vsako umsko delo in čaranje človek najprej čil in zdrav tudi telesno, da se je treba znati (večkrat) dnevno tudi ustaviti, se nasmehniti, drugim, sebi in svojim neumnostim.
Za okus: uvodni strip iz druge knjige stripov Alejandra Morena Ramosa z zapisi drugih prevajalskih blogašev
In kot pravim imam veliko srečo. Zadnja knjiga na vrhu kupčka je prišla kot prijetno presenečenje in pozornost moje nekdanje študentke (heh, to se sliši tako ... ) in zdaj že kolegice tolmačke, soblogerke in prijateljice, ki si je zapomnila, da sem si želela prebrati to knjigo, ki seveda govori o tolmačenju.
Čisto na vrhu kupčka pa verjetno najboljše, najlepše in najbolj domiselno, da ne pozabim praktično darilo zadnjih časov, ki je bilo pospremljeno z obujanjem spominov, kako sem kot sveža brucka pred davnimi desetimi leti obupavala v našem najemniškem študentskem stanovanju, ko so se odločili ukiniti tolmaški del diplomskega študija in ni bilo jasno, ali bodo program sploh še izvajali, jaz pa sem se na to fakulteto vpisala (in na ta svet rodila) samo zato, da grem študirat tolmačenje (yes, I had always been such a genuine Drama Queen).
Moja unikatna puščica je sicer nastala pod spretnimi rokami RadaSemKatarina
In seveda je bila že opremljena z vsem, kar tolmačka nujno potrebuje v kabini :)
A niso to ene super pozornosti, ki ti prav morajo privabiti nasmeh na usta? Meni ga vsekakor, zato se mi je zdelo, da si enostavno zaslužijo eno posebno objavo! :)
V sredo sta me na delovni mizi v službi pričakali dve knjigi, ena od njih je bila tale, čisto in samo zame:
Kratek roman meni zelo ljubega avtorja, ki sem ga v času študija vedno predstavljala na kakšnih jezikovnih vajah ali navdušeno govorila o njegovih delih. Ta kratek roman o dveh znanih igralcih viole Sainte Colombu in Marinu Maraisu, po katerem so posneli tudi znan film, so pod mentorstvom moje profesorice in zdaj kolegice prevedle tri študentke. Malo digresije: a ni to krasen projekt, odlična ideja: študentje na konkretnem delu pod mentorstvom profesorja ustvarijo konkretno delo, za javnost. Zdaj se projekt nadaljuje z drugo skupino študentov (študentk), drugim avtorjem in delom. Odlična pobuda, ki bi jo morali na naših fakultetah pogosteje posnemati, saj mladi potrebujejo konkretne izkušnje, potrebujejo tudi mentorstvo (še ena dobra zamisel).
Naj se še malo vrnem h knjigi. To jutro, ko sem lahko pozneje vklopila računalnik in pregledala pošto, je bilo njeno. Hvala N. za knjigo! Spet sem vznemirjena. Znova PQ, ki ga je na glas brala A. na mojem prvem študentskem InterRail potovanju po Slovaškem, Češkem in Poljskem. Takoj me je prevzel s tistim svojim značilnim, mestoma izzivalnim slogom. Starimi (resničnimi?) zgodbami, pogosto v povezavi z glasbo, iskanjem etimologije besed (latinščina!) in igranjem z besedami, zvoki, francoščino, neposrednostjo. Njegove knjige imam na osrednjem delu knjižnih polic in rada jih vedno nova odpiram.
L'amour est la relation sans merci. Rien ne l'exaucera. Aucune paix ne l'attend. Et s'il en est ainsi ce n'est pas la faute de l'amour ni la responsabilité de l'un des deux membres du couple que, dans le même temps, il attelle et qu'il exile,
qu'il domicilie sur le paroi de l'autre (derrière la peau de l'autre) qu'il ne cesse d'ignorer;
Delovanje možganov me je od nekdaj zanimalo in navduševalo. Če k temu prištejem še fascinacijo nad razmahom interneta in vsega "bogastva", ki nam ga ta ponuja, potem ni nenavadno, da me je zelo pritegnila knjiga Nicholasa Carra: Shallows, s podnaslovom What the internet is doing to our brains. V slovenskem prevodu Tanje Ahlin z naslovom Plitvine je izšla že lani, nedavno pa so odlomke kot podlistek objavljali v enem od naših osrednjih dnevnikov in nadaljevanje si lahko do ponedeljka opoldne legalno preberete tukaj. Priporočam.
“This is a lovely story well told – an ode to a quieter, less frenetic time when reading was more than skimming and thought was more than mere recitation.” —San Francisco Chronicle
"Kaj odloči, kaj si zapomnimo in kaj pozabimo? Za utrjevanje spomina je bistvena pozornost. Shranjevanje eksplicitnih spominov in, kar je enako pomembno, oblikovanje povezav med njimi zahteva veliko miselne zbranosti, ki jo okrepi ponavljanje ali močna intelektualna ali čustvena zavzetost. Bolj smo osredotočeni, jasnejši je spomin. "Da se spomin ohrani," piše Kandel, "je treba novo informacijo dodobra in globoko obdelati. To se zgodi tako, da se z informacijo ukvarjamo ter jo smiselno in sistematično povezujemo z znanjem, ki je že dobro usidrano v spominu." Če se z informacijo v delovnem spominu ne moremo ukvarjati, se obdrži le tako dolgo, dokler nevroni, ki jo držijo, ohranijo svoj električni naboj - v najboljšem primeru nekaj sekund. Potem izgine in v možganih pusti le majhno sled ali pa še tega ne." str. 176
"Kultura je več od kupa, ki ga Google imenuje 'svetovne informacije'. Je več od tega, kar lahko skrčimo na dvojiško kodo in objavimo na internetu. Da bi ostala živa, se mora obnavljati v glavah članov vsake generacije. Če spomin vzamemo iz možganov, to pomeni konec kulture." str. 179.
N.C. (2011) Plitvine, Cankarjeva založba, Ljubljana.
Leto 2012 so v literarnih krogih (ali tudi širše?) oklicali za Grimmovo leto, saj praznujemo 200-letnico izdaje otroških in domačih pravljic za otroke. Prav Grimmove pravljice so pri nas najbolj priljubljena knjiga, čeprav je to ena od starejših knjig na naših policah. Je še iz otroškega obdobja mojega moža, torej jih gotovo šteje 25+ (podatki o izdaji so na pol zabrisani oz. navedeni samo na platnici, ki je ravno tam malo natrgana ...). A vseeno (prav zato?) je tista, ki jo največkrat primemo v roke in listamo in vzdihujemo - mlajša, beremo, povzemamo - starejša, opisujemo ilustracije, ko za natančno branje ni dovolj potrpljenja in miru.
Starejša jo je začela v roke jemati že pri dobrem letu. V strahu, da se kaj potrga, smo vedno listali skupaj, a nisem ji mogla odreči veselja ob opazovanju ilustracij, zato knjige nismo pospravili in niti poksušali nadomestiti s kartonkami, ki naj bi bile bolj primerne za takšno starost. Posledično je prišlo tudi do kakšne nesrečice, a nič hujšega, česar malo lepilnega traku ne bi moglo rešiti. Starejša kot je postajala, več je bilo zaupanja, da bo lepo listala in "brala", in zdaj že dolgo ni več težav. Zanimivo je, da je tudi mlajšo takoj prevzela prav ta knjiga, podobne ilustracije (pa tudi dejstvo, da za modrim listom, prilepljenim na platnici, ni nobenih drugih listov, naj še tako praska ...). Seveda se zgodba s skupnim listanjem ponavlja, a zdaj je zraven že starejša in skupaj pletemo zgodbo, malo beremo, malo si "izmišljamo" in dopolnjujemo in opremljamo z vsemi mogočimi zvočnimi efekti.
Radi beremo pravljice. Najraje tiste stare, "še naše", da sva tudi midva (legitimno) spet malo otroka. :)
"Če hočete, da bodo vaši otroci pametni, jim pripovedujte pravljice! Če hočete, da bi bili še bolj pametni, jim povejte še več pravljic." Einstein
