Srečnopisano 28/2016

Prejšnji teden smo se vsemu navkljub uspeli odpraviti na morje. Za en teden! Na robinzonski Pašman! In kljub osam in gromozanskim kobilicam in sopihajočemu psu z angino in orkanskemu vetru je bilo super. Najlepše od vsega je bilo pa sonce, polnjenje baterije in otroci, ki so mi pustili celo nekaj minut miru na plaži s knjigo. Fino!

Vreme!

Razgled s terase

Tihožitje na terasi s knjigo in vinom

Mala (srednja) ima talent!

Gremo na globoko (tukaj še skupaj, na koncu so itak sami hodili, vsi 3!)

Srečnopisano 27/2016

Včasih je treba iz svoje kože. Ker potem je veter v laseh! Tko, čisto zares!!

Ne morem verjet ... noro!

Kampus

Poletje sem torej začela malo delovno, malo študijsko, malo pedagoško. Ni mi bilo hudega, predvsem sem pa pustila, da me je prevzelo od študentov, njihove energije, zanosa, idej, in ja - tudi odličnega znanja francoščine. Škoda le, da se je vse skupaj dogajalo poleti, ko je bil sicer ogromen kampus boljkotne prazen. Verjetno mora biti noro, ko je v mestu na 85k prebivalcev 27k študentov.

Poitiers pa prikupno majhno mesto. In odlično izhodišče, ampak o tem naslednjič.

Pogled iz sobe ob 21.15

Pogled iz sobe ob 21.50

Gor in dol. 

V križišču namesto oleandrov zelišča in dišavnice

Cairn

Sončni zahod 21.55.

Kampus je tako velik, da ima kup ulic, poimenovanih po velikih