Zadnje tri tedne se ob pomoči dveh kolegic pospešeno ukvarjam z organizacijo okrogle obletnice mature, na katero je vabljenih 36 ljudi. V času srednje šole smo bili dokaj povezan razred, po maturi smo se kar nekajkrat dobili, bolj ali manj formalno, v zadnjem času pa nismo imeli stikov, kar pomeni, da so se elektronski naslovi (da ne govorim o fizičnih) vmes še spreminjali, da so eni na FB in TW in podobnih kraticah, drugih pa niti Google ne najde. Ampak okrogla obletnica je le posebna priložnost. Dajmo, dajmo se dobit. Nič posebnega, obed in klepet. V prijetnem okolju.
Ampak kako? Pošiljanje vabil na stalne naslove? Naa, odpade. Elektronska vabila, seveda.
V dobi elekronske povezanosti si seveda lahko najprej izmenjaš 35xn sporočil za določitev datuma, mogoče še kraja, potem še 35xn sporočila s pošiljanjem specifikacij o točnem datumu, kraju in potrjevanjem udeležbe. Potem še 35xn sporočil o odpovedih v zadnjem hipu in ohjojoj, res bi vas rada videla.
35xn pošiljanju sporočil na vse naslove, bi se lahko izognili s tem, da bi dali naslove v CC, ampak potem ljudje ne bi mogli preveriti, kdo je bil povabljen, na katere naslove so romale poslanice, ali nimajo morda oni bolj svežega, bolj aktualnega naslova (da ne rečem goloba). Morda bi lahko naredili en naslov, na katerega se sporočajo potrditve, zadržanosti in druge posebnosti, ampak potem ne bi vsi vedeli, da si res želite priti, ampak res ne morete. Hkrati obstaja možnost, da sporočila s takega "designated" naslova, ki je po možnosti še malo šifriran (ker pač ne želiš biti dolgočasno predvidljiv), romajo med neželeno pošto in potem moraš itak pošiljat še pet spremljajočih sporočil z normalnega naslova.
Ker si po naravi racionalno bitje, ki nadvse ljubi preprostost, se odločiš za en datum, eno gostilno, en naslov za potrjevanje in potem sediš doma in srepiš v milijavžnt sporočil, ki prihajajo z vseh mogočih strani na vse mogoče naslove. In ti je jasno, zakaj se tistih 13 še vedno ni odzvalo (tudi jaz se ne bi, če bi poleg vabila morala še vsakodnevno spremljati poročila o tem, kdo pride in kdo ne).
Ampak ne, očitno je zdaj treba vsako tako stvar, ki vključuje več kot dve osebi, dati na referendum, glede vsega. In očitno smo zasuvanja z elektronskimi sporočili itak tako navajeni, da si ne želimo ničesar drugega, kot da en mesec (ampak če si bolj preudaren, začneš seveda dva meseca prej ali še več) prejemamo sporočila o enem dogodku, ki naj bi bil prijeten, sproščen, neobvezujoč, ker se pač želiš samo videt s temi ljudmi*.
Da ne govorim, da v tem mesecu še kaj delaš in imaš tako ali tako vskodnevno pettisoč sporočil, pomembnih in manj pomembnih, rokov za oddajo manj ali bolj pomembnih nalog in dizertacij, da imaš v tem času priprav in organizacije še eno vzporedno družinsko in prijateljsko življenje. Imaš pa vsaj srečo, da lastnik lokala (še) ne komplicira in je vse tko enostavno in kar se dogovoriš, šteje. Ja, Kraševci so zakon!
*Popravek: si se želel...
PS: Ja vem, ni mi bilo treba. In sigurno obstaja "organizacija dogodkov za telebane", ki bi si jo morala predhodno prebrati, vsaj to, če ne minimalno sedemindvajset podobnih spletnih strani, kako se tega lotiti, brezplačnih aplikacij za vse pede in pode, ki res olajšajo organizacijo in dogovarjanja in potrjevanje.
PS2: Ja vem, organizacije dogodkov se morajo lotevati ljudje, ki imajo železno voljo in trdo kožo, ki so empatični in prisrčni in jim je glavni cilj ugoditi vsem in privabiti vse (sicer "obletnica nima smisla").
Ni komentarjev:
Objavite komentar