Slikovno gradivo iz prejšnjega zapisa moram vsaj malo obrazložiti in opravičiti še en zamolk, ki ste mu bili priča prejšnji teden. Po napornih dneh druge doze koz in lovljenju roka za oddajo prispevka sem se vseeno podala na službeno pot v tujino. Hčerki sem (eno še zelo pikasto) oddala noni v varstvo in verjetno se nikoli ne bom mogla dovolj zahvaliti za to pomoč in nezakompliciranost, bolnega otroka pač ne moreš kar nekje pustiti. Vem, srečo imam!
In srečo imam, da sem uspela najti konferenco o raziskovanju didaktike prevajanja in tolmačenja, kjer sem v dveh dneh izvedela več kot v celem letu študiranja in iskanja gradiva. Ali pa je bilo samo bolj intenzivno, no, tega ne vem, ampak vsekakor bi bilo to potovanje težko bolj koristno in poučno. Svoji sopotovalki sem sicer gotovo marsikdaj že pošteno načenjala potrpežljivost, tako močno me je posrkalo v razmišljanje in (fiktivno) načrtovanje prihodnjega delovanja na tem področju. Ni boljšega, kot iti ven in pokukati v utečene sisteme in programe, ob zavedanju, seveda, da je naš trg čisto drugačen, naše študijske razmere pa tudi.
Ampak ne razumite narobe, ni vse za popljuvati. Marsikaj pa lahko še dodamo in izpilimo po vzoru in s pomočjo že odkrite tople vode kolegov iz širšega evropskega prostora (predvsem so me s svojim metodičnim in sistematičnim programom in pristopom impresionirali Španci, ki jih imamo običajno za "easy goerje"). Če je bil prevajalski/tolmaški poklic pri nas dolgo časa nekaj, v kar si se pač po nekem srečnem naključju rodil (z vsem možnim talentom in srečnimi zvezdami pod pazduho), je danes pač (vsaj njim) jasno, da je to le še en poklic, za katerega lahko študente z delom, vztrajnostjo in usmerjenim usposabljanjem (in delom in delom) dobro pripravimo že v času študija in še pozneje s specializiranim nadaljnjim izobraževanjem. Demistificiranje. Vsekakor pa takšni pristopi zahtevajo veliko dela in angažmaja ne le od samega študenta, ampak tudi in predvsem od učiteljev, profesorjev ... pa smo lahko že tam, v tunelu, kjer pri nas vsaj trenutno ni videti kakšne posebej svetle lučke.
Vendar ne želim biti črnogleda in pesimistična. Prav to bivanje v tujini, s katerim sem presekala en tak čuden niz bolj ali manj neprijetnih dogodivščin v zadnjem mesecu dni in pol, me navdihuje in opogumlja, da se stvari lahko spremenijo. Da je mogoče na vse pogledati tudi z druge plati. Zdaj moram le še materializirati ideje in prebliske in jih koristno uporabiti pri svojem delu. Če bo kaj uporabno (in zaželeno) širše, bo pa itak pokazal čas.
Tako kot je pokazal, da nekatera prijateljstva kljub razdalji in času ostajajo pristna in sveža. Da navdušenje nad čari mesta, njegovo arhitekturo, vzdušjem ne pojenja, samo še bolj raste. Ja, srečo imam! :)
Metodika poučevanja angleščine je bil (poleg pedagogike) eden mojih najljubših predmetov na faksu - takih nas ni bilo veliko (ja, meni je bil Skela dejansko kul). Se je prav videlo, da gre za svetovni jezik, kjer dobre metode poučevanja (otrok in odraslih) res niso nepomembne in kjer imajo stvari prav res razdelane. Po diplomi sem učila odrasle po eni taki knjigi, ki je obsegala velik del vseh teh znanj, kar je bilo preprosto krasno. Zato nekako lahko podoživim tvoje navdušenje nad novimi in "toplovodnimi" znanji :-) ...
OdgovoriIzbrišiFul fajn, da imaš takšno srečo :-)
Jaz pa nisem imela doslej nič izkušenj s pedagogiko (niti tovrstnih želja in interesov), pa me je letos čisto posrkalo! :) Se mi zdi, da je pri nas še vedno glede pedagogike prevajanja in tolmačenja še vedno en tak konzervativen pristop - ali "imaš" tisto, kar je treba, ali pač ne, ampak se mi zdi, da ni vse v talentu in da se dejansko da s pravilno metodo in sistematičnim pristopom veliko narediti. Ko sem videla, da so v Barceloni na univerzi Jaume I pripravili učbenik za učenje tolmačenje z različnimi konkretnimi vajami za utrjevanje te ali one strategije, me je kar prevzelo (in šel je z mano, itak!). Seveda je pri njih drugače, imajo 125 študentov, pri nas jih je v najboljšem primeru 10, profesorji so tam vsaj deloma zaposleni na fakulteti, deloma so freelance, pri nas so to freelance tolmači, ki imajo samo mizerno honorarno pogodbo. Drugje se veliko ukvarjajo in spodbujajo raziskovanje na področju tolmačenja, pri nas je to področje še zelo v povojih, samo občasno kakšna naloga (specialistična, magistrska) in večinoma ga gor držijo staroste, ki so samouki ali pa so po nekih starih modelih študirali v tujini. Ampak upam, da se bodo zadeve počasi začele obračati tudi pri nas.
OdgovoriIzbrišiNo, za moje področje prevajanja (strokovna besedila (tehnika, ekonomija, pravo) vsekakor velja, da znanje oz. izobrazba igra ogromno vlogo, vprašanje talenta pa se niti ne postavlja toliko - ker je treba obvladati uveljavljeno strokovno terminologijo in poznati pravopisna pravila, se pravi, vse skupaj znati na pamet ali znati poiskati. Tega se lahko naučimo. V glavnem. Pa splošna izobrazba je nujna - tudi ta ni vprašanje talenta. Natančnost mogoče do odločene mere že, vendar sem sama dokaz, da se človek z veliko muje lahko poboljša :-)
OdgovoriIzbrišiV bistvu je moj "talentus interpretans" precej vprašljiv, glede na to, da niti slučajno ne bi bila sposobna tolmačiti - po mojem skromnem mnenju je to delo, pri katerem je poleg priučenih znanj in veščin talent resnično potreben. Da o prevajanju umetniških zadev ne govorim.
10 študentov? Vau! Zadnjič sva bili na francoščini samo 2, Esperanza, čisto ta prava Kolumbijka, in jaz. Ful je bilo fajn. Če smo prisotni vsi, se mi preveč vleče, kar se tega tiče, so me v srednji šoli razvadili, saj sva bili na pouku angleščine najprej 2, pozneje 3 (vsi ostali so imeli nemščino kot prvi jezik) ...