It's a boy!

Že v torek ponoči smo se crkljali. :-)

Bo čelist ali košarkaš? ;-)

Ps: hvala za vse spodbudne besede po zadnji objavi! *

Po-dopustniški preblisk

Letos dopust ni bil ravno brezskrben, ker sem pustila eno reč za dokončat. Ker so nas napadale ose in je bilo treba ves čas pozorno gledati pod noge in v vilico in globoko dihati in se umirjati. Ker imam tednom nosečnosti primerno bujno domišljijo in kar nekaj bolj ali manj vztrajnih lažnih popadkov (ali ima služba za hitno pomoć tudi kak čoln, ki te lahko prepelje čez kanal, ali bi pač rodila kar tam na otoku, po robinzonsko, kot se za robinzonski dopust spodobi?). Take in podobne so mi švigale po mislih, pa jih nisem niti upala izustiti, da ne omenjam norih sanj.
Ampak kljub temu je bilo vredno. Vsake minute in osjega pika.

Zdaj grem pa nazaj v drugače brnečo realnost, napolnit še en stroj perila in se poskušat prebiti čez elektronsko pošto.

Priznam (confession time - uncensured)

Spet je eno tisto noro in divje obdobje. V resnici traja že od novega leta naprej, morda se je začelo že prej, z rednimi delovnimi obveznostmi v službi, morda celo še prej, veliko prej. Recimo, ko sem se rodila, ok, no, začela zavedati sebe, hm, prav, no, sama uravnavati svoj čas. Skratka, svoje trenutno stanje duha težko opišem kot nekaj novega, ker se mi zdi, da me s presledki in v različnih jakostih spremlja že odkar pomnim.

Vedno sem imela ogromno reči nad glavo, počela to in ono in še kaj tretjega. Več kot sem imela teh reči, bolj sem bila "uspešna" in produktivna. Sorazmerno s tem je rasel moj notranji občutek vrednosti in sposobnosti in vse je bilo lepo in prav. Posebej intenzivnim obdobjem so sledila manj intenzivna in mirna obdobja regeneracije in mašinerija je lahko nemoteno tekla leta in leta.

Potem sem zanosila. Ne prav načrtno, ne pa tudi neželeno, ampak z veliko strahu v riti, ki v bistvu tudi po drugem otroku ni popustila. Ja, zdaj se veliko govori o tem, kdo si želi in kdo je upravičen do otroka in v bistvu težko kar koli rečem. Morda si jaz ne zaslužim dveh otrok, ker vseeno še kdaj podvomim, kaj mi je bilo tega treba, saj res nisem za to, saj bi bilo veliko bolje, če bilo drugače. No, že ko samo pomislim na to, še toliko bolj zdaj, ko je napisano, črno na belem, se počutim grozno in želim vzeti vse nazaj, ker svojih malih dveh bučk ne dam za nič na svetu in če bi lahko šla v preteklost in kaj spremenila, ne bi spremenila prav ničesar.

Ampak vseeno ostaja ta dvojnost in dvom in to malo grizenje, ali je sploh prav vse to kar počnem, slaba vest, da sploh razmišljam tako ali drugače. Ta teden sem denimo spet doma, ker sta tamali staknili en virus in seveda, takšni ne moreta v vrtec. Vse, kar sem imela namen narediti, se umakne v drugi plan in srečo imam, če uspem urediti in narediti pol tega. Seveda, logično, če ne bi bilo še tistega črva, ki zraven ves čas gloda in najeda, tako da sem samo še dodatno živčna in tečna, se včasih čisto brez razloga (vsaj ne takega res relevantnega) zdiram in popizdevam. Moje potrpljenje je na nuli in potem imam še zaradi tega slabo vest.

Ko se potem zadeve spet vrnejo na stare tire (torej, vrtec, služba itn.), seveda prinašam notri zamujeno, delam več in bolj intenzivno, sem še bolj napeta in popoldne izmučena, spet na robu s potrpljenjem. Skratka ta moj ritem intenzivnega dela in pettisočih obveznosti se ponavlja, problem je le, da ni tistih vmesnih mirnih obdobij. Kljub splošnemu prepričanju delo na fakulteti ni ravno piknik, no, ni, če se hočem dobro pripraviti na ure, študentom pripraviti še kaj več od zgolj obveznega, se še kaj izobraževati in izpopolnjevati, slediti zanimivostim na relevantnem področju, opravljati svoje študijske obveznosti (ne ravno mimogrede in z levo roko, ampak premišljeno in dobro), skrbeti za objave ipd... In če ostanem na bolniški zaradi viroze otrok, to ne pomeni, da imam doma mir in počivam ali celo delam, ampak da že popoldne nestrpno gledam na uro in zvečer brez energije samo zaždim na tleh ali v kavču in je edino, kar sem zmožna, razmislek, ali bi lahko želene in načrtovane obveznosti opravila jutri ali pojutrišnjem, kaj je tisto, kar moram res nujno narediti, sicer se svet podre.

Kljub optimističnemu prepričanju, da bodo zadeve lažje z redno zaposlitvijo, lahko le skrušeno ugotavljam, da me preganjajo ene in iste reči, roki, nočno delo, premalo časa za družino - če pa ga že imam, sem tako utrujena in izmozgana, da ta družina od mene nima prav veliko. In vse to se mi zdi naravnost grozno in strašno. Šele zdaj zares razumem, zakaj mi mentorica občasno nameni kakšen zaskrbljen pogled, kako pa vam gre? ali zmorete? in me nato skoraj zarotniško spomni, da naj dodatno sprejemam le tiste obveznosti, ki se neposredno dotikajo mojega raziskovanja, drugič pa se raje opravičim, ker imam veliko "svojih stvari". Ker jih imam dejansko veliko, verjetno preveč, sicer se ne bi (tako pogosto) sesuvala kot navadna hišica iz kart.

Najhuje pri vsem skupaj pa je, da racionalno vem, kaj bi morala narediti: zmanjšati obseg tam, si manj prizadevati drugje, se osredotočiti na bistveno, v času, ko sem z družino, pozabiti na vse ostalo in zgolj uživati, biti zadovoljna z vsakim še tako minimalnim napredkom. Biti hvaležna za to, kar mi je dano. Vem. Znebiti bi se morala konstantne slabe vesti, ki me kot nebogljen cucek spremlja, tako takrat ko se posvečam delu, kot takrat ko se posvečam družini. Ampak v praksi, v praksi se mi nekje zalomi. Ne vem, če sem kdaj res zadovoljna (s sabo predvsem). Iskanje in držanje ravnotežja med poklicnim in družinskim življenjem (in akademskim zraven), bi res lahko postalo olimpijska disciplina, čeprav imam občutek, da gre bolj za cirkusantsko prvino, ki jo jaz doživljam kot hojo po vrvi 14 m nad tlemi, ostali pa bolj kot ciljanje klovna s tortami, skratka zabavno in sladko. Well, it's not.


Meni pač to ne gre tako gladko. Nočem jamrati, zadeve bi bile lahko mnogo hujše in verjamem, da je drugim v drugačnih službah enako naporno ali še bolj. In verjetno bi v vsaki situaciji znala najti enake "življenjske dileme" in probleme in vzroke za slabo vest in nezadovoljstvo. Mogoče je moj ultimni problem res nezadovoljstvo, čeprav mislim, da ni čisto tako. Znam biti tudi zadovoljna, vendar vedno hočem še malo in še več, iz česar se naposled rodi malo frustracije, ki zna pač rasti in se napihovati, dokler me končno ne vrže (povišana temperatura recimo). Ampak težko si ob vsem tem vzamem uro, popoldne, večer, da bi se zavila v kovter, zaspala in se prepotila, da bi šle zadeve ven in bi se vsaj telesno počutila dobro.

Vem, da potrebujem čas zase in gibanje, da lahko mirno plujem tako po službenih kot po akademskih in družinskih vodah, da je svet lep in da sem dovolj mlada/stara, da vse te zadeve preživim in prebolim, da v prihodnje nikakor ne bo lažje, k večjemu težje. Vem. Vse to vem. Ampak zaradi tega mi ni nič lažje.