Srečnopisano 10/2016

Vesel dan žena teden je bil, tako in drugače.

Že pol svečke

Ja, že! Ne vem, kako je mogoče, da čas tako hitro teče, ko pomislim, da je žganc že pol leta z nami, mi res ni nič jasno. Po drugi strani pa imam včasih občutek, da ga imamo že od vedno, tako dobro paše k nam! :) 

Sicer tega pol leta žal sovpada z veliko in dolgotrajnimi boleznimi, kar mi ni in ne more biti všeč, sem se pa s tem zdaj že sprijaznila. Ne zmorem se več upirati, nenehen strah pred boleznimi in panika, sta prav kontraproduktivna in morda celo zajinxata vse skupaj, zato sem zdaj enostavno srečna (mi hodi bolj po glavi at peace, pa je moj prevajalski možgan zgleda zakrknil), čeprav pogosto utrujena in zmozgana in bi si kdaj želela malo več miru in časa samo za mojega malega princa (jaaa, priznam, tako je to). 

Ampak njemu je super, da ima starejši sestrici blizu, tako rad ju opazuje, se z njima pogovarja, se jima na polno reži in ju spoznava, najraje čisto od blizu. Seveda posledično ne gre brez cukanja, ščipanja in praskanja, žal pogosto v obe smeri, jima vedno znova dopovedujem, da je premajhen in da nima občutka, da ju noče nalašč cukati/praskati/stisniti. Počasi bosta že razumeli, on pa tudi.

Trenutno je največji hit glasno vriskanje, ki sicer para ušesa, je pa menda izraz navdušenja in veselja, dokler ni že prehudo in se sprevrže v jok. Tega pa ni veliko, naš princ je res pravi dobrovoljček in se veliko smeji. Seveda, ko ne spi ali se doji ;)

Moje resnice o (zadnjih dneh?) nosečnosti

OOOOK, preden še tu* začnejo padati kakšni komentarji, kje da sem, a sem že rodila in zakaj nič ne javim, ena kratka objava o tem, kaj se zares dogaja (v moji glavi in sicer).
Ob tretji (?!) nosečnosti bi si naivno mislil, da ti je že vse jasno in da te težko kaj preseneti. *biiip* Narobe! Poskusite znova!

No, saj v resnici se ne bi smela pritoževati, kot sem že napisala, saj sem res preživela krasnih osem mesecev veselega in aktivnega pričakovanja, brez bolniških (kar je menda že skoraj stalnica?!), z veliko letenja, tudi dejanskega v zraku (29. teden, celo prestopanje), z normalnim krvnim pritiskom, "športnimi" (cit. ginekologa) izvidi krvi čez celo nosečnost, vključno s sladkorjem, brez otekanja, z minimalno (v primerjavi s prejšnjimi nosečnostmi) pekoče zgage, krasno kožo, samo eno novo strijo na sicer velikem trebuhu, ampak hej, nekje pa mora biti kak znak, kajne?!

Skratka, pure perfection, v vseh mogočih pogledih. Verjetno celo preveč ali pa sem samo jaz pričakovala/zahtevala preveč in mi je v zadnjem mesecu telo/mrcinca hotela dopovedat, da je pa zdaj dovolj, da se moram umiriti (dobesedno), kar mi je čisto zamešalo štrene. Na odpustnici iz porodnišnice je pisalo "lažni porod". 2x.

In od takrat naprej res ne vem, kaj naj si mislim. Sem se od zadnje nosečnosti pred dobrimi tremi leti tako pomehkužila, da ne razločim več med lažnimi popadki in dejansko akcijo? Že pri prvih dveh nosečnostih sem v zadnjem mesecu pred porodom imela kar nekaj takih lažnih seans. In v vsej literaturi piše, da je to dobro, da se telo (maternica) pripravlja na porod, skratka, vse super. Ampak če lažne popadke od pravih ločimo samo po tem, kakšen efekt dosežejo (odpiranje ali ne), potem pač "za zihr" potrebuješ mnenje ginekologa. Ali pač? Ali se moraš samo sprostiti in si zaupati, svojemu občutku in svojemu telesu? Ja, porod je nekaj najbolj naravnega, vsaka ženska menda to zmore in zna. Samo umiriti se je treba in prepustiti. Mati narava že zna in ve. Ok, resda sem zdaj 23 km stran od porodnišnice in ne več 3 minute. Resda sem prvič rodila v slabih treh urah po sprejemu (pol drugi uri v porodni sobi), v drugo pa v 10 minutah oz. 30 minutah po sprejemu v porodnišnico. Ampak ja, to so samo malenkosti, ki jih moram zdaj pozabiti.

Tako kot ne gre primerjati otrok (niti oz. še posebej svojih!), tako tudi ni mogoče primerjati nosečnosti. Vsaka je nekaj posebnega, vsaka se odvija malo po svoje. Od začetka pa vse do konca. In zdaj se moram samo sprostiti in znebiti strahu, da bo šlo a) prehitro; b) na cesti; c) težko (ker je tretjič in pač večji otrok, menda statistično dokazano, tudi če sem do ultrazvočnih meritev skeptična); d) z zapleti (ker je pač preveč lepo, da bi tudi tretjič z lahkoto in hitro "opravila") ...

Ja, sprostiti se in uživati v zadnjih trenutkih (dneh, tednih?). Ker mi drugega itak ne preostane. In v resnici verjamem, da otroci pridejo, ko so pripravljeni.

*Ker vsakodnevno capljajo smsi in elektronska sporočila, na katera, iskreno povedano, včasih nimam več energije odgovarjat. Plus: skupaj z razsodnostjo me očitno zapušča tudi pametni telefon, tako da nisem kriva, če sredi klica mrknem in sem potem še sto let nedosegljiva ...

Kaj smo letos že pridelali

Takšni dnevi so, da mi ne uspe kaj bolj konkretnega napisat, ker se pišejo res konkretne pomembne druge reči. Vmes se urejajo formalnosti, zaključujejo ocene, zbirajo umetnine, ki  sta jih mladički v vrtcu ustvarjali čez leto, delajo seznami nujnih potrebščin za na morje (je možno imet za otroke večjo torbo likovnih pripomočkov kot pa oblek in ostalega? Itak!!), predvsem pa se veselo občudujejo letošnji pridelki, ki prav neverjetno lepo uspevajo, vsej gužvi in šalabajzerstvu pri obdelavi navkljub!

Mala velika biba

Preden bo leto naokrog, ker čas tako hitro teče in se sploh ne dohajam več, moram (vsaj) en zapis posvetiti naši zdaj že triletni čebeli. Mlajša je in (ponavadi) manj glasna od starejše sestre, zato ima včasih občutek, da mora na drugačen način pritegniti pozornost, seveda. Je pa prav užitek (ali groza, kakor vzameš ;)) gledati, koliko stvari kar pobere od svoje starejše vzornice.

Vendar vsemu papagajastemu ponavljanju navkljub tudi vse bolj ugotavljam, da je čisto in povsem sama svoja. To me najbolj presenča in navdušuje v materinski vlogi, ugotavljanje, kakšni so otroci, kakšen je njihov temperament in kako zelo sta si ti dve mali buči različni. V. je bolj umirjena, zelo pozorno spremlja okolico, opazuje svet okrog sebe in hitro pogrunta, kako se čemu streže, kaj mora narediti, da izzove odziv. Rada ima sestavljanke in stiskanje k mačku, ki se ji začuda kar pusti, tudi občasne praske je očitno ne zmotijo in ga še vedno z veseljem prenaša naokrog in mu pusti, da se ugnezdi pri njej, tudi ponoči. Zjutraj je začela malo dlje spati in je vedno dobro razpoložena, ko se vsa kuštrava primaje in začne čivkati: Dobro jutro, mami, dan je že, jaz sem že vstala! A gremo v vrtec?

Odkar smo ji ostrigli lase, je malo pozabila na čopke in špangice, sicer pa je bolj punčkaste sorte in se rada gleda v ogledalu. Drugače kot sestra, ki je najraje v supergah in trenerki, se raje obuje lepše sandale oz. balerinke in tudi "kiklica" ji je zelo pri srcu. Boji se praške lutke volka in knjig, ki spuščajo zvoke. Veliko raje ima "navadno" rdečo kapico iz zguljene Grimmove knjige, pa tudi italijanska Pepelka jo vedno znova zamakne ... 

Ko ji ustreza, je že velika in zmore sama, ko kje zagledamo kakšnega mladička, na fotografiji ali v živo, nekaj majhnega živega ali neživega, pa vedno reče, lej, majhna V. :) Še nekaj mesecev bo res tamlajša, potem pa se bodo zadeve malo spremenile, ampak upam, da je ta neslavna vloga srednjega otroka ne bo kaj posebej prizadela, navsezadnje bo tudi ona končno zares postala velika in starejša sestrica. Vse najboljše, draga moja biba! :)

Spletamo

Med tem ko se v medijih spletajo in razpletajo take in drugačne zarote in spletke, se pri nas ne pustimo motiti in pletemo po svoje ... Se mi zdi bolj državotvorno kot nenehno hujskanje, negativizem in podpihovanje proti tem ali onim.

PS: Miroljubne proteste podpiram.

September in lačni otroci

Morda samo jaz poslušam napačne stvari, ampak v zadnjih dneh sem vsaj trikrat (spet) slišala govoriti o tem, da so slovenski otroci vse bolj lačni. Da so obroki v šolah njihovi edini topli dnevni obroki, da jih vse več doma trpi veliko pomanjkanje in živi ob praznih hladilnikih.

Ne morem si pomagati, da se ne bi ob teh izjavah zgrozila, vi ne? Je to res mogoče? Vem, prihodki so vse nižji, hrana vse dražja, povišanja bodo (domnevno zaradi suše) v jeseni še višja, ne le pri žitu, ampak tudi pri mesu, mlečnih izdelkih, skratka vsem ... Vse več družin, starejših bo s težavo shajalo čez mesec, če sploh. Humanitarne organizacije že zdaj ne zmorejo več pomagati vsem, ki bi to želeli.

Take novice in slike, ki jih zraven vidim (ali si jih predstavljam), me pretresajo. Res ni pošteno, vsi si zaslužimo dostojno življenje. Ampak po drugi strani sem pretresena, ko vidim, da se mnogim niti ne da več znajti, zbrati moči, da bi se rešili iz te situacije. Gredo rajši po paket. Predstavljam si, da je to hudo in je treba požreti ves ponos, da greš nekam reč, da nimaš kaj dati v lonec, da ti je zmanjkalo denarja za preživetje. Grozljivo.

Hkrati pa berem, da večji slovenski kmetje le s težavo najdejo koga, ki bi jim pomagal pri obiranju pridelkov. Pa se spomnim na starejši upokojeni par, ki vsako leto poleg vrtnin, ki jih pridela na svojem vrtu, pomaga pri nekem kmetu v zameno za jabolka in druge pridelke. Tudi sama sem letos kot vrtnarka začetnica nekaj pridelala, večine pa ne, ampak s kakšno izmenjavo sem prišla tudi do npr. kumar in stročjega fižola, ki so se nam spridili. In smo vseeno jedli, dobro, zdravo in domače. Vem, to ni isto. Ampak vseeno ne razumem, kako je mogoče, da so otroci lačni. Česa točno so lačni?

Tudi moji hčerki sta s septembrom spet zakorakali skozi vrtčevska vrata. Med poletjem sta veliko časa preživeli z mano, najbolj pa so se mi v spomin vtisnili prizori, ko sta na izletu (brez sladoleda, trampolina in podobnih nujnosti za vsakega otroka) s slastjo vsaka pojedli po tri nektarine, ko sta na travniku pri starih starših zobali ribez z grma, ko mi je starejša pomagala pasirati paradižnik za mezgo, ko sta vozili kolo pred blokom in opominjali sovrstnico, ki je jedla čips na pločniku, da je treba lepo jesti, da hrana ne pada na tla, če pa že, da jo je treba nesti v travo, da jo tam pojedo ptiči ali druge živalice, ko je mlajša na obisku odklonila sadni sok in želela piti vodo, ko sta sedeli pod drevesom in vsaj pol ure kot po tekočem traku in brez prerekanja in ugovarjanja jedli ne najbolj sladke, ampak nonotove češpe.

Vem, ne morem primerjati svojih otrok z otroki, katerih starši so brezposelni ali v slabših službah z nerednimi in mizernimi plačami. Vem, moji otroci imajo polne riti vsega. Ampak vseeno težko verjamem, da tudi drugi slovenski otroci (in družine) nimajo možnosti in priložnosti, da se tako ali drugače najejo dobrih in zdravih živil. To, da včasih otroci brez zadržkov govorijo, da ni kaj jesti, da so lačni, pa si čisto brez težav razložim tudi z domišljavostjo in prezasičenostjo s tv dobrotami od "mlečnih" rezin do Im lovin' it packarij ... Tudi moja najmlajša je bila včeraj popoldne lačna in jokava, ampak pri večerji pa je vedela, da mora pojesti pripravljeni obrok, sicer bo morala lačna od mize ...

Ne vem, morda mešam hruške in jabolka in gre za čisto druge stvari. Ampak preprosto ne razumem.

2 = 3 = 4?

Ko sem pričakovala drugo hčerko, me je najbolj skrbelo, kakšen bo ta prehod na dvakrat več dela in skrbi, pa me je prijateljica (mama treh) hitro potolažila, da je sicer mali šok, ampak dejansko ni dvakrat toliko vsega, če ne drugega, je starejši otrok že večji in manj pozornosti željan (recimo ... sčasoma ... mogoče). Prehod z dva na tri pa je menda sploh čisto samodejen brez posebnih pretresov.

No, tega ne vem, morda mi bo kdaj dano doživeti, ampak danes sem izkusila, kako je imeti razširjeno krdelce otrok v varstvu. Prijateljičina hčerka je iste starosti kot E in sta tudi v vrtcu skupaj, sicer status prijateljstva še ni čisto potrjen, ampak zdi se mi, da sta vse bolj navezani druga na drugo. Tako smo jo danes povabili, da se nam pridruži na igralih, da bi malo razbremenili mamico (z nekajmesečnim dojenčkom). Brez posebnega obotavljanja in na mamino veliko presenečenje smo šle, novim dogodivščinam naproti in naenkrat sem imela še enega otroka! :) No, drugače seveda, ampak malo tega občutka je pa vseeno bilo. Vmes se nam je za krajši čas pridružila še ena punčka, sovrstnica iz vrtca! Kar štiri! No, potem ko smo se poslovili od nje in igral ter odšli proti domu, smo prijateljico uspeli prepričati tudi, da bodo šle punčke skupaj še počivati in tako smo šle skupaj domov, malo malice, malo igranja in potem počitek. No, malo žlobudranja in šepetanja in tistih skrivnih pogovorov na postelji, dlje nismo prišli.

Ampak vseeno je bilo blagodejno. Polovico dneva mi ni bilo treba igrati glavne animatorke, naenkrat so vse lahko počele same, ideje o igrah so kar skakale na plano, padci so bili hitro pozabljeni z malo pihanja in hitrim tekom za žogo, zgodbice so deževale z leve in z desne, tudi moja navodila in ukazi (samo v senci se igrajte, čez pet minut gremo, na pločniku se ustavite, da skupaj prečkamo cesto ipd.). Čeprav sem danes tako skrbela za več otrok, sem imela z njimi mnogo manj dela in sem si resnici na ljubo prav malo spočila! :)

Še malo o našem (ne)zdravju

Še vedno smo tam, kjer ni muh. Krastice se suše, ampak preventivno vrtec še ne pride v poštev, tako ali tako pa smo še vedno na bolniški zaradi mlajše (izmenjaje mož in jaz, ker je seveda izpitno obdobje in teh obveznosti ne morem kar prelagati v nedogled).

Po tem, ko sem sama zbolela in je naslednji dan starejša dobila izbruh noric, sem samo čakala, kdaj se bo kaj razvilo pri mlajši. Nekaj vročine je bilo, ampak kratkotrajno, ne prehudo, zdravnica je rekla, da nima vnetega žrela in da se bo gotovo čez nekaj časa tudi pri njej pojavil izpuščaj. No, čez nekaj dni spet vročina, spet k zdravniku, tokrat opazi pordelo uho in začne z antibiotičnim zdravljenjem (lokalno, v uho). Po treh dneh je vse v redu. Ker otrok menda še vedno nima vnetega žrela, tudi na prigovarjanje (res nehipohondričnih) staršev zdravnik ne odredi brisa na streptokok. Po dveh dneh otrok še vedno ni čisto ok, na obisku izkoristim gužvo in taščino dobro voljo, da še ona pogleda uho, ko zgroženo ugotovi, da uho še ni pozdravljeno in da to gotovo ni samo uho, saj je vsako vnetje ušesa povezano z žrelom. Ker je vikend in ne želimo zabijati časa na urgenci (in ker otroku na videz res ni nič), uredimo takojšen odvzem brisa, ki potrdi že vsaj enotedenski sum - angina je, potrebno je antibiotično zdravljenje.

Dobro nič hujšega, zdaj vemo kaj je, zdravimo, ampak vseeno si ne morem pomagati, da ne bi bila malo jezna. Dvomim, da bris ne bi že zdavnaj pokazal streptokokov, saj se v zadnjih dneh ni mogla nikjer okužiti, saj smo večinoma notri, zunaj se držimo stran od drugih ljudi, otrok, streptokoki pa tudi menda ne preživijo zunaj na zraku, ampak se prenašajo z neposrednim kapljičnim stikom. 

Še vedno ostaja odprto vprašanje noric, ki se lahko pojavijo v naslednjem tednu ali dveh (inkubacijska doba je tudi do 21 dni). Pa vprašanje angine pri starejši, katere imunski sistem je zaradi noric gotovo zelo oslabljen. Se tolažim, da bo čez tri tedne gotovo že vse mimo. Pa še na morju bomo. In morje zdravi vse.

There's more

Ne samo bolezen fina, tudi kaka manj uglajena nas ima rada, taka srbeča, meketava in ... baje dolgotrajna. Saj pravim, če bi bila sama na bolniški, bi mi bilo že dolgčas.

In tako nekako je videti sobivanje bakterijske in virusne bolezni, če živiš v skoraj zdravniški družini.

4

Veliiiiko. Ampak še premalo za šolo, kamor se ji še vedno mudi. Rada ima brusnice in testenine v kateri koli obliki. Ko poje, poje na glas in po svoje, po znanih in neznanih vižah. V tekaški tekmi od dvigala do vrat doma *mora* zmagati. Kratkoročni cilj: da bi se končno zares rolala na tistem praznem parkirišču pred Lidlom, seveda z vsemi pripadajočimi ščitniki in čelado. Dolgoročni cilj: da bi zrasla, višje od mami, mogoče celo od atija. Mhm.

Čudno

Ko otrok ni doma, sem ob 6.30 že oblečena na drugi strani stanovanjskih vrat in 18h še vedno v službi. Ni hektično. Samo delovno in ne gledam ves čas na uro. Ampak to ni to, ne, nisem zadovoljna.

Sumim, da tako dolgo ostajam samo zato, da nisem prehitro doma, ker je doma mirno in tiho, tako čudno vakuumsko tiho, da je že malo grozno.

Pogrešam ju, že drugi dan, ko sem se naspala in sva se naužila časa v dvoje, sem ju začela in že komaj čakam, da ju spet stisnem. Da mi E vse na dolgo in široko razloži, kaj je počela pri noni, čeprav sem že po telefonu slišala vse in še več (in se mi je zazdelo, da je stara vsaj enih 5 let, tako je žlobudrala - ampak čas vendar ne teče tako hitro, ne?). Da me V razveseli s kakšno novo besedo, kretnjo, da se stisne k meni kot klop.

Ampak po drugi strani se zdaj tolažim, da je bolje, da ju še ni kakšen dan. Očitno imamo hudo gnojno angino v hiši, zdaj samo čakam, ali bo skočila tudi name. Upam, da ne. Da bom lahko že v petek pri pupkah. Potem bomo pa že nekaj, samo da bosta spet nazaj!

Staranje

Nimam težav z datumi, naj gre za obveznosti, dogodke ali rojstne dneve. Precej večjo težavo imam (sem imela), ko v družbi mladih mamic pogovor nanese na starost otroka. Zame je otrok star 1 mesec, par mesecev, pol leta, eno leto, leto in pol (od 14. meseca do 20 meseca), dve leti in potem tako naprej. Občasno se izvlečem s tistim skoraj 2 in skoraj 4, čeprav do dejanskega rojstnega dneva manjka še skoraj :) pol leta. Ampak eni so obsedeni s tem štetjem, 7 mesecev in en teden, 14 mesecev in tri tedne, 21 mesecev in dva dni in podobno. Je to res treba? Ne razumem.



Dobro pri zdravniku se ugriznem v jezik in seveda natančno izračunam (kot da ni na kartonu napisano!), ampak v vseh drugih okoliščinah se mi ne zdi smiselno niti potrebno navajati do dneva in ure točne starosti. Ne otrokove, še manj pa svoje, seveda! ;)


Koliko sem stara, sem nehala razmišljati enkrat v srednji šoli, ko sem začela "uživati" življenje. Kaj me briga, jaz sem mlada! In na vsako vprašanje o starosti sem morala vedno znova premisliti in preračunati. Potem v študentskih letih se zadeve niso bistveno spremenile, po dvajsetem letu sem imela vsaj šest ali sedem let občutek, da imam tam nekje 22, no 23 let. Zdaj pa grem proti tridesetim. Tako naokroglo. Saj v resnici ni pomembno, ali pač?

Morda se mi bo sčasoma teža let začela poznati tudi pri takšni natančnosti in bom hudičevo dobro vedela (izstrelila/zamolčala), ali sem 31 ali 39, 42 ali 48 in podobno. Ampak zdaj se mi zdi, da vse to niti ni pomembno. Ne potrebujem predalčkanja pred 30, po 30 in podobno, niti (sploh!) takrat ko me slučajno kaj piči in grem iskat kremo za obraz (november je že, lahko bi se podvizala). Bistveno je, da smo zdravi, da živimo, delamo, (se) imamo radi in smo ustvarjalni.

Sem se pa danes celo še pred večerom spomnila, da sem pred natanko 18 meseci postala drugič mama. Čas leti! Mala miška je že velika deklica, hodi in še raje teče, rada riše in sestavlja lego kocke, najraje ima besedno zvezo "mami gej!", tudi ko se pogovarja z atijem ali sestro; na srečo je odkrila kimanje, tako da je naše sporazumevanje zdaj že na konju; posnema pa že vse možne glasove in samo čakam, kdaj me bo zadela s kakšno pametno! Nikoli ne gre spat brez svojega zajčka in počasi bo verjetno le prešla na brezplenično življenje, seveda če bo uspela najti zadostno količino ritnega miru.

Lepo nam je in stari smo ravno dovolj.

Teče

Zunaj in noter. Ne vem, v čem je točno problem, verjetno ne samo vreme, ampak dobro je vsaj to, da sva se uskladila. Da sva se ulila približno hkrati, pritisk je popustil in je steklo. Po oknih, balkonu in licih. Zdaj teče. Teče naprej. Elektrika je prišla in ostala za več kot enakrat pet minut in drugič tri minute. V enem kosu sem uspela speči kruh. Prebrala vse nujno današnje čtivo. Se priklopila na internet. Jobs vse povsod. Ko bi vsaj, si mislim. No, seveda, žalujem tudi jaz malo, konec koncev sem vsaj v dar dobila eno izadevo (še enkrat hvala bratec, vožnja z vlakom je v gruči srednješolcev zdaj že kar znosna).  Lahko rečem, da je bil zanimiv, kaj več ne morem povedati, kar ga nisem pretirano spremljala. Me pa preganja njegov "You've got to find what you love". Tako dobro sovpada z mojo minikrizo začetka jeseni. Morda je problem, ker je na pladnju preveč dobrih stvari, po katerih sem vedno hrepenela. Prepričujem se, da mi ni treba izbirati, da lahko vzamem, kar želim, da "lahko izberem več možnosti", kot je pisalo včeraj v vprašalniku, ki so mi ga poslali kot nekdanji erazmovki, o tem zakaj bi odšla v tujino delat (jaz pa se sprašujem, zakaj še nisem šla). Ampak v bistvu vem, da ne morem imeti vsega. Da se s tem, ko se v nekem trenutku odločim za nekaj, druge možnosti avtomatično potisnejo malo v ozadje. Ne pravim čisto stran, ampak samo malo bolj stran, da jih potem spet lahko enkrat postavim v ospredje. Decisions, decisions. Sem lahko pol dneva to, četrt dneva nekaj drugega in četrt nekaj tretjega? Koliko vlog natančno moram "igrati"? Koga vse moram res zadovoljiti? Res, najhujša bitka je tista s samim sabo. Naj teče, naj teče.

Vročina, part II

Nikoli ni pravi čas, da otrok zboli. Zgodi pa se, seveda, ob najbolj nemogočih dnevih, ko imaš od spredaj in od zadaj že vse splanirano, malodane do minute natančno, da bi le uresničil kup obveznosti. V hipu se vse spremeni, načrti splavajo po potokih solza - otroka, ki vročičen, utrujen in brezvoljen še manj ve, kaj točno bi rad, in mame, ki obupujem, se navznotraj (bolj ali manj) jezim, me skrbi, ampak želim vseeno v trenutku zbrati vso svojo materinsko skrb in ljubezen. Ne vem, če sem topogledno tipična mama. Ker moj prvi odziv, priznam, ni ljubeče stiskanje otroka, ob čemer bi pozabila na ves svet okrog sebe, ampak bolj en tak miks slabe volje in skoraj iritiranosti nad dejstvom, da so šli moji plani po zlu in da tokrat pač res nimam nadzora nad dogajanjem, pa če sem še tak control freak. Ampak že kak trenutek za tem (neverjetno, kako so možgani pri svojem procesiranju hitri) mi je jasno, da vsi tisti moji načrti in predvidene obveznosti (ki jih v mislih že prestavim v rubriko 'nočno delo') niso niti četrt toliko pomembni, kot tista mala buba, ki najde pot do mojega naročja in v bistvu od mene hoče samo to, da sem tu, da je pri meni, da jo držim, malo božam, ne preveč posiljujem s čajem, jo ob pravem trenutku uspem prepričati v žlico analgetika in tolažim, da bo vse vredu, da bo kmalu spet skakala naokrog. Čudežev ne znam delati, pa če si še tako močno želim, da bi v trenutku vedela, kaj je mojemu otroku in kako mu lahko najbolje pomagam. Zato se pač "vdajam v usodo", da so bolezni sestavni del otroštva in starševstva (and its freaking me out!).