Srečnopisano 38/2016

Ne vem, kako je točno s tem, morda si "lastim" kaj, česar ne bi smela, a pretekli konec tedna je bila doza sreče dvojna. Prvič zato, ker se je mož odpravil na daljšo (večdnevno) kolesarsko preizkušnjo in smo se vmes, kljub temu da smo ga pogrešali, imeli prav fino in tudi živce sem izgubila samo ene parkrat. On se je pa tudi vrnil ves nasmejan in navdušen, da mu je uspelo, in tako sem bila tudi jaz vesela in srečna zanj. Ker je premagovanje ovir - fizičnih in tistih v glavi - vedno en tak super dosežek.

Potem sva se pa še z M zmenili za en skupni daljši tek, ki mi sicer na tisto zaspano jutro ni najbolj dišal, a v družbi človek hitro pozabi na vse zadržke, ki jih morebiti ima, ko se je treba obleči, obuti ... In če še posije sonce, je zgodba res popolna. Sava in gozdna cesta sta naju prijetno osveževali, sonce pa spodbujalo k celo malo hitrejšemu tempu in to sredi dolgega teka, kar se mi še nikoli ni zdelo tako enostavno. Tudi sicer se mi zdi, da sem s progo opravila veliko lažje kot sicer, pa sem zdaj res veliko treningov izpustila in začela celo razmišljati, da bi kljub prijavi morda vseeno raje kar izpustila 21. ljubljansko 21ko. Nedeljski tek mi je znova dal kriiila in, čeprav moram vseeno še malo natrenirati noge, predvsem pa glavo za zadnjih par kilometrov, se mi zdi, da bom tudi čez dober mesec nekako že zmogla. Vse se da!