Srečnopisano 50/2016

Ko se ugrizneš v jezik in si raje malo tiho. Da drugi govorijo in da se vesolje namesto tebe odloči. Samo zaupati je treba in pride priložnost. (Samo upam, da ne bom zamočila!)

Srečnopisano 37/2016

Isti park. Drug letni čas. Druga klopca. Tokrat na malici s taperver posodico (živele domače solate!) v naročju in soncem v licih. Po dveh mesecih poskusnega dela. Delo za nedoločen čas. Evforija in navdušenje prvih tednov sta že malo pojenjala, tako kot v vsaki službi in v vsaki skupini ljudi prej ali slej padeš na trdna tla, tu na srečo ni niti bolelo, ljudje/neposredni sodelavci so v bistvu še vedno fajn, a je seveda manj idilično, kot se mi je zdelo prve tedne. Še vedno nas najbolj oblegajo ob petkih od 12h naprej oz. popoldne na sploh. V sfiniširan izdelek se še vedno kdo vtakne brez vprašanja (še manj potrebe, ker si res preveril vsako kolokacijo, nianso, piko in vejico). Po drugi strani se pa sem in tja najde kakšna hvaležna cvetka, ki na srečo odtehta, saj razume in ceni prizadevnost in, če uspe, hitrost. Tako da ja, redno je novo normalno. Občutki so še vedno mešani, a manj ekstremni. Udobje redne službe je seveda blagoslov, a hkrati vem, da bom ob prvem občutku morebitne utesnjenosti pobrala šila in kopita. In to mi je za zdaj (več kot dovolj) dovolj.

Srečnopisano 36/2016

Malodane kot otrok sem se razveselila paketa, ki sem ga za sinov rojstni dan tokrat prejela tudi jaz, predvsem pa ko sem se prvič zares pognala po cesti. Seveda se *nikoli* prej nisem zares vozila s skirojem, tako da je bila ta vožnja res bolj adrenalinska (predvsem ker se še vedno in povsod izogibam ljudi). Super pridobitev. Za bolj avtonomno prevažanje s postaje do službe in obratno, ker mi Murphy vedno ponagaja, ko se najbolj mudi. Sicer je počasnejši od kolesa, a hitrejši od pešaka, predvsem pa bolj zabaven, pa še stegenske/kolenske mišice si bom okrepila (kao). Me happy!

Med vožnjo nisem mogla slikat, tu sem pa že parkirala 

Srečnopisano 34/2016

Ko se petkova popoldanska kava v centru Ljubljane, sprevrže v kul nazdravljanje, čudovito večerjo in še malo nazdravljanja dolgo (skoraj, za tiste, ki smo ob 7.35 že v Lj) v noč in en čisto nepričakovan koncert skupine Panda na Petkovškovem nabrežju. O te barve, o ti zvoki ... <3

Srečnopisano 21/2016

Mogoče ta isti velja tudi za 20. teden, ne vem, vem pa, da sem strašno vesela, da je na obisku veliki brat z ženo in sinkom in imamo take zabavne pogovore in se delamo norca iz sebe in je vse tako zrelaksirano (love them Asians!) in vse je ok. Sicer nisem niti približno toliko z njimi, kot bi si želela, ampak malo je bolje kot nič, a ne?

Podobno kot se mi strašno kul zdi, da je moj dragi mož zadnje deset dni precej več doma kot sicer, pa čeprav sedi za svojim računalnikom, obdan s kupi knjig in samo sem ter tja kaj zavpije in pokomentira in se hoče na glas pogovarjati o svoji rdeči niti. In tako večinoma sediva vsak za svojo mizo, obdana s svojim kupom knjig, vsak v svojem svetu, a vsaj za kak bežen vmesni trenutek skupaj, ob kavi, kosilu, koščku čokolade. In je lažje. 

Srečnopisano 20/2016

Ne morem verjeti, da je že 20. teden mimo! 

Ok, nazaj k temi. Prejšnji teden sem se znašla v hecni situaciji. Prek bolhe sem za nekoga drugega nekaj kupovala/prevzemala in se malo obotavljala, kje naj bi se ta prevem jel zgoditi. Saj veste, neznanec, čudni momenti, kaj če artikel ne bo deloval, moram imeti možnost vtakniti kabel v eno vtičnico, a bo varno, če ga povabim domov, kaj pa če je kak psiho? V glavnem, kup vprašanj. Na koncu se vseeno zmeniva tako, ker prijazno pristane na "dostavo na dom" in mi v bistvu s tem zelo olajša življenje in krmarjenje med vlakom in vrtcem in retrogradnim Merkurjem. Saj po telefonu je deloval prijetno.

In potem skoraj dveurni pogovor. S še ne dvajsetletnikom, ki ima že več let delovnih izkušenj, si sam služi denar, ve, kaj hoče oz. česa noče v življenju, ne išče bližnjic, se ne boji neuspeha, se zaveda omejitev, zna izpostaviti prednosti. Brez bahaštva. Uau! Še zdaj ko se spomnim, se mi naježi koža. Že dolgo nisem videla/slišala tako zrelega razmišljanja mladih. Še je upanje!

Srečnopisano 12/2016

Marsikaj je bilo. Ampak nekako v smislu tega je najbolj izstopala kava z neznancem. No, približnim neznancem. Takim, s katerim sem se pol ure pred tem srečala na kraju tolmačenja. Po mojem je bilo to prvič, da sem pristala na takšno kavo. Običajno se čim hitreje poskušam izmuzniti ven, raje na dvigujem pogleda, se, če je treba, spotoma oblačim, tudi tisti pončo, ki ga moram dati čez glavo in imam potem čisto zmršene lase (yes, I am graceful that way), in če se že pojavi kakšna ponudba, se izgovorim, da nimam časa, se mi mudi na vlak/k pouku/k otroku (sori, vedno so fajn izgovor).

Tokrat ni bilo izgovorov in tista kava sploh ni bila slaba, niti pogovor, ki se je ob njej razvil. Še bolj pa vse tiste misli, ki so jih potem izrečene besede sprožile. V glavnem, tudi iz nepričakovanih pogovorov se včasih znajo razviti fini momenti. Mogoče pa res odraščam.

Srečnopisano 11/2016

V nedeljo sem si za piko na i hektičnemu tednu malo privoščila. Ni se mi dalo in zdelo se mi je, da si ne zaslužim, ampak potem ko sem že šla, sem postopoma le uspela izklopiti možgan in dihati. Ena ura superdupermasaže s poudarkom na zategnjenem vratu in razbolelem križu. Ker se cenim. Ja.

Srečnopisano 10/2016

Vesel dan žena teden je bil, tako in drugače.

Srečnopisano 9/2016

Prejšnji teden je bil gost in kulminiral v sončni petek, ki sem ga preživela tako, da sem prvič imela čisto pravi telepouk in končno v praksi izkusila in preverila vse strategije, nasvete in ideje. Odziv študentk je bil dober, tudi filing prej/vmes/potem je bil super, tako da je to gotovo nekaj, kar bom še naprej vključevala v pouk. 

Prav tako bom še naprej delala na Pisalnici in organiziranju srečanj po načelu Tih' bod' pa piš'! V petek (ja, ta isti) smo imeli prvo srečanje. Kljub nekemu izraženemu zanimanju in pozitivnosti sva bili na koncu sami, ampak medve sva delali/pisali in bova še naprej, ker verjameva, da je to dobra reč in ker ni boljšega, kot končati delovni teden zadovoljen, ker si zaključila eno poglavje, napisala toliko in toliko besed, se z nekom pogovarjala o tem in iskal skupne rešitve, ideje - se ne počutila več kot edina, ki ima s tem težave, premaknila svoje pisanje z mrtve točke in dobila nove ideje, ki si jih v tistem "posvečenem" času tudi imela priložnost zapisati (piljenje pa pride pozneje). Po mojem prvi vikend po dolgem času brez slabe vesti in nenehnega razmišljanja v slogu tega*: 

Srečnopisano 8/2016

To objavo bi v trenutku dogajanja napisala pod eno drugo rubriko, #blj, #fail, #angry, nekaj v tem slogu. Udeležila sem se namreč 4. Ruthinega humanitarnega teka okrog blejskega jezera, ki ga je organiziralo društvo Never give up, in nekje na polovici četrtega kroga sem se predala. Začela hoditi. Zdaj, retrospektivno, vem, da je bil vzrok verjetno premalo zaužite energije za takšen obseg, običajno si pri 15+ vedno "pomagam" s kakšnim gelom, tokrat nisem in posledice pomanjkanja energije so udarile na psiho. Takrat je bilo naenkrat preveč vsega, v kolku me je začelo zbadati, odstopanje od običajne jutranje rutine je povzročilo čudno črvičenje v trebuhu, res res hudo težko je bilo takrat v moji glavi. In še težje po tem, ko sem začela hoditi in se mi je res zdelo, da sem popušila.

A kljub vsemu sem šla naprej (in ne nazaj, kar bi bilo verjetno hitreje), tako da se tehnično vseeno nisem predala. Še več, po kratkem predahu sem spet pričela teči in nato sicer mešanih občutkov vendarle prišla v cilj po polnih štirih krogih. Kar je za 100% več kot lani*!! Kar je krasen dosežek! Kar samo potrjuje, da je vse vedno stvar perspektive. In da je poleg nog treba nujno začeti delati tudi na krepitvi tiste bistvene mišice med ušesi, da bo tudi sredi takih trenutkov zmogla pozitivno prigovarjati in pognati naprej. 

Zato vsekakor happyface**!

PS: Zaradi slabše vremenske napovedi nismo uresničili lanske družinske napovedi, otroci so ostali doma, sva pa zato tokrat tekla oba z možem, ki je bil še pridnejši od mene. Bravo dragi!

PS2: In razen tega malega poraza vmes je bila to spet krasna izkušnja, tekaška, humanitarna, skupnostna, prijateljska (ko imaš ob sebi naj sotekačko, ne more biti drugače kot fino!). Toliko predanosti in ene pozitivne energije na kupu res ne doživiš pogosto. Čeprav sami neznanci (ok, nekaj znanih zvezd in tekaških vzornikov), vsi združeni z enim skupnim ciljem. Ne glede na sneg, nizke temperature. Veliko pristnih nasmehov, tudi takrat, ko sem se za striptiz odločila ravno v trenutku, ko je mimo švignila skupina unihtahudihinmišičastih natrenirancev (in se nisem od sramu pogreznila v zemljo, kar bi bila gotovo moja reakcija pred kakim letom, dvema).