Srečnopisano 37/2016

Isti park. Drug letni čas. Druga klopca. Tokrat na malici s taperver posodico (živele domače solate!) v naročju in soncem v licih. Po dveh mesecih poskusnega dela. Delo za nedoločen čas. Evforija in navdušenje prvih tednov sta že malo pojenjala, tako kot v vsaki službi in v vsaki skupini ljudi prej ali slej padeš na trdna tla, tu na srečo ni niti bolelo, ljudje/neposredni sodelavci so v bistvu še vedno fajn, a je seveda manj idilično, kot se mi je zdelo prve tedne. Še vedno nas najbolj oblegajo ob petkih od 12h naprej oz. popoldne na sploh. V sfiniširan izdelek se še vedno kdo vtakne brez vprašanja (še manj potrebe, ker si res preveril vsako kolokacijo, nianso, piko in vejico). Po drugi strani se pa sem in tja najde kakšna hvaležna cvetka, ki na srečo odtehta, saj razume in ceni prizadevnost in, če uspe, hitrost. Tako da ja, redno je novo normalno. Občutki so še vedno mešani, a manj ekstremni. Udobje redne službe je seveda blagoslov, a hkrati vem, da bom ob prvem občutku morebitne utesnjenosti pobrala šila in kopita. In to mi je za zdaj (več kot dovolj) dovolj.