Srečnopisano 40/2016

Kakšen teden bi človek najraje kar pozabil. Že ko se odvijajo, odštevaš ure in minute, da bo naslednji dan, pa še en in še en, da bo ja čim prej konec (nečesa) in začetek nečesa drugega (vem, utopično je pričakovati, da se življenjski dogodki ravnajo po neki umetni logiki časa, ampak jaz to vedno upam). Če se je začelo delovno zahtevno, se je sredi tedna sprevrglo v fizično in psihično naporno, ker smo kot muhe popadali vsi v družini. Viroza. Trebušna, če sem natančno in, da je bilo še bolj "zanimivo", se je vsa "akcija" dogajala pretežno ponoči. Podnevi sem prala rjuhe, dokler nisem tistega dne, ko sem bila že zmenjena, da grem v službo, ker sem imela tolmaški dan, še jaz zjutraj podlegla. Ker na vrat na nos nisem mogla pustiti kabinskega kolega na cedilu, sem se nato vseeno odvlekla na vlak in nato do službe in nato do dvorane, se ves čas globoko koncentrirala na počasno in ravnoprav globoko dihanje in poskušala odmisliti trebušno veselico. Ko se je dogodek začel, so se možgani čudežno preusmerili na druga področja in sploh ne vem, ali sem kaj čutila, kaj se je takrat z mano dogajalo telesno, ampak šlo je mimo in šele potem na poti domov, na vlaku, me je zopet začelo grabiti in znova sem se morala skoncentrirati na to, da se obdržim pokonci, diham, sem. Doma sem samo odložila vse s sebe in se zavlekla pod odejo. Za bolj ali manj 17h. Ničesar ne vem, samo to, da sem bila takrat in sem še danes srečna, da sem si to lahko privoščila, ker drugače bi se verjetno sesedla v prah (no, ali pa bi bila izjemno tečna/izčrpana/nemogoča/ipd). In res še sreča, ker sem naslednji dan popoldne že spet morala prevzeti nego za naslednjega v vrsti, moža, ki je zadnji podlegel nadlogi. Kar dobro smo se zvrstili in v bistvu niti ni slabo, da je šlo tako hitro skozi. V vseh pomenih.