Srečnopisano 46/2016

Na enega od najbolj krasnih novembrskih dni so me službeno peljali na "delovni izlet". Kras in Brda v vsej svoji lepoti. Ne spomnim se, kdaj bi mi nazadnje tako jemalo sapo. Sem se pa hitro spomnila, kako sem kot mula pritiskala nos na steklo vojaško zelene stoosemindvajestke, ko smo družinsko hodili na trgatev v Medano. Že takrat je bilo lepo, zdaj so se pa še bolj v roke vzeli in uredili po vseh vogalih.
Nisem imela veliko časa slikati (saj pravim, delo), a tista čarobna barva porumenelih listov v kombinaciji s srebrnimi oljkami in zelenimi cipresami se mi je vžgala v spomin kot pečat. Ki kliče po še! Čudovit konec Slovenije.