Izgovorji?

Če prvi ne prime, bo pa drugi. Upam. Antibiotik. In morda je spet čas, da začnem meditirat. Ker zdravila lahko odpravijo bakterije (upam!), stanja duha in misli pač ne. Niti seznama ne potrebujem več, na njem je znova preveč in potem se ne lotim ničesar oz. se lotim prepočasi, prepozno. In se v mislih oštevam in črtim, čeprav nekaj pa je, a ne?

Recimo torta. Za katero še vedno vsako leto vztrajam, da jo bom naredila sama. Čeprav so pekarne/trgovine blizu in sem bolna in sama in do poznega v službi in si moram sposojat smetano in še kaj ... Zakaj? Ker se tiste minute in ure, ko seštevam grame, odmerjam mililitre, mešam, stepam, režem, sestavljam, v resnici izklopim. Izstopim iz običajnega krogotoka misli in skrbi in enostavno sem in delam, z enim samim ciljem, ki se mi dela pod rokami. In če na koncu uspe točno tako, kot sem si zamislila in je otrokinja navdušena, je vredno. Vsega. Pekarija terapija, vam rečem!

Srečnopisano 2/2016

Drugi teden se je začel s prijetnim in dolgo načrtovanim obiskom pri družinskih prijateljih, s katerimi se ne vidimo prav pogosto, pa niti ne vem, zakaj. Ampak vsakič, ko se vidimo, se imamo res fino in si obljubimo, da se bomo pogosteje videli. Tudi tokrat je bilo tako (in da ne bi besede spet izzvenele v prazno, imamo že določen datum za novo snidenje - kar je vedno bolje od "ja, moramo se videt", ker do tega ne pride nikoli!).

Kakor koli, na ponovoletni obisk, ki je hkrati kosilo, si veččlanska družina pač ne more privoščiti priti praznih rok, zato sem se namenila speči pecivo. Ampak tako nezakomplicirano, ker so bili dnevi pred tem bolni pretresov in nismo uspeli iti zares v trgovino, tako da sem mogla (želela) nekaj takega, kar lahko naredim s sestavinami, ki jih imam vedno doma. Na mojo namero o jabolčnem kolaču je najdražji pripomnil, da je pa to je preveč navadno, da moram narediti kaj bolj posebnega in prva reč, ki mi je prišla na misel, je bil limonin kolač, ker so poleg jabolk limone doma vedno na zalogi. Ampak v resnici so se brbončice spomnile na en prečudovit libanoski limonin kolač, ki sva ga z najdražjim jedla na koncu neverjetne obletniške pojedine v Libanonskih mezah (toplo priporočam!). 

Malo sem googlala in evoga, nekaj takega je moralo biti. Popoln recept (torej, vse sestavine sem imela doma!) in tudi rezultat je bil zelo blizu Tistemu kolaču. Naslednjič bom dala še več limoninega soka v glazuro, ker želim, da je čisto prepojeno z limono, pa del moke bom nadomestila s polnozrnato/pirino ali celo zdrobom. Čista (sladko-kisla) sreča!

**Update: kot sem slutila, če del moke nadomestimo z zdrobom (jaz sem uporabila pirinega) in dodamo obilje kardamoma, pride še boljše in v resnici je po mojem dovolj že ena mala žlička sode bikarbone (ne maramo tistega čudnega kislega občutka po jeziku), limonina glazura je pa lahko kar obilna (pri meni 1,5 dcl lim soka, pa se mi ni zdelo preveč...). In če shraniš nekje na mrzlem (npr. na zimskem balkonu), je naslednji dan kolač še bolj okusen! :)

Popolna poroka

Zdaj že veste, da imam rada ananas. In seveda ga tudi ni čez kokos, njuno popolno poroko v alkoholni obliki pa itak poznamo in - roko na srce - a komu ni všeč? Ok, meni ni najbolj všeč, da je vedno bolj smetanasto, kot bi si želela, ampak okus, vonj … mmm. Res, ni ga čez ananas.

Zadnjič sem si privoščila kupiti enega (in edinega, ki ni bil spodaj plesniv - đizs, kako (dolgo) to skladiščijo?!) in še nekaj dni pustili zoreti, potem pa ravno pravi čas očistila in narezala, da smo imeli krasno popoldansko malico. Eno četrtino sem shranila v posodico, ko nas je že malo začel jezik peči (čeprav ni bil kisel, ampak ko ga poješ toliko …). Naslednji dan sem pozabila nanj, tretji dan pa sem se odločila, da bom raje kaj spekla, nekaj domačega in brezjajčnega, ker itak zadnje čase nič kaj posebnega sladkega ne jemo, kar nam ni podobno in je bila abstinenčna kriza že prevelika. Našla sem nekaj luštnega in malo drugačnega, jajca nadomestila z malo kokosovega olja in eno žlico skute (na škrob takrat še nisem pomislila) in malo sčarala vse skupaj, seveda na hitro, ker ko imaš doma enega rokovnjača, pač na gre drugače.

Rezultat je bil med pečenjem izjemen. Res, če bi lahko, bi vam v mp5 ujela ta vonj, ker česa bolj polnega in vabljivega še nisem vohala. Že zaradi tega je bilo vredno. Težko sem se zadržala, da ne poskusim peciva še toplega, zato sem ga za hlajenje raje postavila kar ven in potem malo pozabila nanj, tako da je bilo res hladno, ko sem naposled le zrezalal. Ker sem malo po občutku delala tale podplat, se je za moj okus preveč drobil, a okus vsega skupaj mi je bil všeč, svež, sladkast in kiselkast, ampak ne preveč. Iskreno povedano, pa so bili najboljši tisti trije koščki, ki sem jih shranila v hladilniku za naslednji dan. To bom sigurno še pekla. Njam!

Malo razdejanja za velike užitke ... ali pač obratno?

Ne morem se še odločiti, verjetno bo odločilno današnje testiranje, dan potem je včasih najboljši sodnik. Dejstvo pa je, da se temu receptu pač nisem mogla izogniti, ker a) sem še vedno v fazi neizmernega navdušenja nad krogi; b) je mož potožil, da že dolgo nisem ničesar spekla; c) mi nad glavo visi ogromno enih zadev in res nujno rabim tovrstno sproščanje.

Ok, ne vem, če res lahko govorim o sproščanju, sploh ker me ob pretirani količini svinjarije in packarije običajno zajame nadzemeljska panika in gnus, da, tudi zapacane roke sodijo v to kategorijo in prav neverjetno je, da sem uspela celo operacijo kapljanja in curljanja izvesti brez enega samega umivanja rok!

Skratka, že v napovedniku oddaje Lorraine Pascale se mi je ta kolač zelo zataknil v očesu in ko sem videla njeno demonstracijo, se mi je zazdelo, da bi to lahko bil odgovor na vse zgoraj navedene razloge in še kakšnega (npr. sveže očiščena pečica). Recepta sicer nisem našla na njeni uradni strani BBC, ampak Google najde vse (v nasprotju z mano in našimi zalogami v hladilniku za take prebliske in the spur of the moment, ampak vsaj osnova je bila ...). In čeprav v tem receptu omenja, da se testo lepo nalaga z žlicami, sem se po nekaj žlicah odločila za rešitev od LP z vrečkami - moram pa priznati, da je bila packarija verjetno zagotovljena v vsakem primeru.

Če vas svijanje ne moti in si želite bolj ali manj navadnega biskvitnega kolača z malo bolj posebnim vizualnim učinkom, potem je to mogoče nekaj za vas (pa ni treba pretiravati s količino krogov, pri meni jih je bilo verjetno preveč, ker nisem dobila prav lepih "prog" v notranjosti kolača...). Jaz še ne vem, če se bom tega spet (kmalu) lotila.