Izgovorji?

Če prvi ne prime, bo pa drugi. Upam. Antibiotik. In morda je spet čas, da začnem meditirat. Ker zdravila lahko odpravijo bakterije (upam!), stanja duha in misli pač ne. Niti seznama ne potrebujem več, na njem je znova preveč in potem se ne lotim ničesar oz. se lotim prepočasi, prepozno. In se v mislih oštevam in črtim, čeprav nekaj pa je, a ne?

Recimo torta. Za katero še vedno vsako leto vztrajam, da jo bom naredila sama. Čeprav so pekarne/trgovine blizu in sem bolna in sama in do poznega v službi in si moram sposojat smetano in še kaj ... Zakaj? Ker se tiste minute in ure, ko seštevam grame, odmerjam mililitre, mešam, stepam, režem, sestavljam, v resnici izklopim. Izstopim iz običajnega krogotoka misli in skrbi in enostavno sem in delam, z enim samim ciljem, ki se mi dela pod rokami. In če na koncu uspe točno tako, kot sem si zamislila in je otrokinja navdušena, je vredno. Vsega. Pekarija terapija, vam rečem!

Srečnopisano 2/2016

Drugi teden se je začel s prijetnim in dolgo načrtovanim obiskom pri družinskih prijateljih, s katerimi se ne vidimo prav pogosto, pa niti ne vem, zakaj. Ampak vsakič, ko se vidimo, se imamo res fino in si obljubimo, da se bomo pogosteje videli. Tudi tokrat je bilo tako (in da ne bi besede spet izzvenele v prazno, imamo že določen datum za novo snidenje - kar je vedno bolje od "ja, moramo se videt", ker do tega ne pride nikoli!).

Kakor koli, na ponovoletni obisk, ki je hkrati kosilo, si veččlanska družina pač ne more privoščiti priti praznih rok, zato sem se namenila speči pecivo. Ampak tako nezakomplicirano, ker so bili dnevi pred tem bolni pretresov in nismo uspeli iti zares v trgovino, tako da sem mogla (želela) nekaj takega, kar lahko naredim s sestavinami, ki jih imam vedno doma. Na mojo namero o jabolčnem kolaču je najdražji pripomnil, da je pa to je preveč navadno, da moram narediti kaj bolj posebnega in prva reč, ki mi je prišla na misel, je bil limonin kolač, ker so poleg jabolk limone doma vedno na zalogi. Ampak v resnici so se brbončice spomnile na en prečudovit libanoski limonin kolač, ki sva ga z najdražjim jedla na koncu neverjetne obletniške pojedine v Libanonskih mezah (toplo priporočam!). 

Malo sem googlala in evoga, nekaj takega je moralo biti. Popoln recept (torej, vse sestavine sem imela doma!) in tudi rezultat je bil zelo blizu Tistemu kolaču. Naslednjič bom dala še več limoninega soka v glazuro, ker želim, da je čisto prepojeno z limono, pa del moke bom nadomestila s polnozrnato/pirino ali celo zdrobom. Čista (sladko-kisla) sreča!

**Update: kot sem slutila, če del moke nadomestimo z zdrobom (jaz sem uporabila pirinega) in dodamo obilje kardamoma, pride še boljše in v resnici je po mojem dovolj že ena mala žlička sode bikarbone (ne maramo tistega čudnega kislega občutka po jeziku), limonina glazura je pa lahko kar obilna (pri meni 1,5 dcl lim soka, pa se mi ni zdelo preveč...). In če shraniš nekje na mrzlem (npr. na zimskem balkonu), je naslednji dan kolač še bolj okusen! :)

Sezonsko hranjenje

O zaključku vrtne sezone nisem kaj veliko pisala, ker sem vrt že z izkopom plesnivih paradižnikov nekje v začetku avgusta, ko bi ravno morali najbolj razveseljevati, bolj ali manj potlačila v podzavest. Potem je zrastlo še kar nekaj zelja, bučk, paprik, blitve in listnatega ohrovta, kar je malo popravilo vtis in mi dalo volje, da pospravim ostanke in pripravim zemljo na malo počitka. No, radič, ohrovt, špinača in rukola še vztrajajo, jih ne mislim motiti. Bien au contraire!

Sem pa v precej topli jeseni ugotovila, da je imeti vrt zahtevna reč ne le zato, ker se moraš potruditi, da zelenjavo vzgojiš, pridelaš, jo potem pravočasno pobiraš in čistiš, ampak tudi zato, ker moraš potem pobrane pridelke nekje shranjevati. Zamrzovalne kapacitete običajnega hladilnika so super za nekaj paketkov tega in onega, ampak ko pridejo zelnate glave, je treba imeti na voljo kako fino mrzlo, ok, vsaj hladno klet. In žal je naš stanovanjski blok ne premore, dokler se tudi zunaj ne shladi. Tako da so vsi moji načrti o samopreskrbi (as if) in skladiščenju splavali … no, splesneli.

Na srečo obstajajo tudi ljudje, ki imajo več znanja o vsem skupaj in boljše kapacitete in prav vesela sem bila, da sem lahko za ne preveč oderuške denarce dobila svežo lokalno hrano, tudi ko je naša pošla. Tako sem odkrila ljubezen do pastinaka, hudirja, še fižol sem z veseljem kuhala in vsaj enkrat tedensko imamo zdaj na sporedu enoločnice s stročnicami.

Prav presenetljivo veliko veselja pa so mi prinesle male skodrane glave ohrovta, sveže in hrustljave, da sem jih že surove skoraj potamanila. Ampak ne, moj masterplan je bil, da najdem kak fin recept, da jih pripravim za vso družino. Da bi naredila dobre spomine na to jesensko/zimsko hrano in se čim prej otresla lastnih spominov iz otroških dni, ko sem ohrovt jedla samo v kakšni brezoblični in brezokusni vrzuoti. Huh, še ime samo se mi je v spomin vtisnilo bolj kot ena kletvica, kot pa kar koli užitnega. In glede na prekrasen izgled te zelenjave, sem bila prepričana, da mora obstajati način, kako to prekrasno umestiti na jedilnik. Nisem se motila.

Pire z orhovtom in krompirjem naju je z I čisto navdušil, da sva vsak zmazala po dva krožnika. Tenstan ohrovt z ogromno začimbami (čebula, česen, sol, poper, muškatni orešček, kumina, klinčki, kurkuma), malo vinčka (I love cooking with wine, sometimes I even put some in the dish!) in pikico smetane - je spreobrnil še tamalidve, ki sta se pričakovano najprej zmrdovali in vpili, da tega pa že ne bosta jedli, a ko sem ju prepričana, da je drugače kot v šoli/vrtcu, sta za piko le poskusili in s širokim nasmehom naložili še eno, tokrat pravo žlico. Ampak najbolj so me pa impresionirali ohrovtovi polpetki z ovsenimi kosmiči in sirom, narejeni v pečici. Toliko zaenkrat, z izplenom sem več kot zadovoljna. Ampak sem prepričana, da obstaja še kakšen fin recept za ohrovt. Veš zanj?

En tak dan

Danes je bil en tak dan, ko mi je bilo še najlažje očistiti in pomiti hladilnik* - v nulo.

Ko sem znosila vso pretečeno in oporečno vsebino v smeti, sem si privoščila nekaj minut na soncu*.

Da, zadnji paradižniki :-) 

Oljka se je očitno prijela - zrasla že na dvojno velikost!

Solata v nastajanju

Some like it hot

Je že zgledalo, da bo umrčkal, pa se je krasno pobral!

Andske jagode - malo pozne, ampak zanimiva rastlina

Potem sem si rekla, da si zaslužim za kosilo kaj finega, tudi če sem sama z malim; zakaj bi morala vedno pristati na testeninah in bulgurjih in solatah? Pred dvema dnevoma je padla musaka s krompirjem in jajčevci, danes pa sem sčarala* eno slastno parmigiano. Polizala sem si prste, dobesedno!

Kdo pravi, da se parmigiano je samo poleti?!

Potem sva šla na zadnje sončne žarke in en dolg sprehod* do pošte (po podaljšnici), dokler se ni začelo že mračiti in sva pohitela notri. Na malico, ki se je "sama" spekla, medtem ko sva midva špancirala. Mož mi je sicer zadnjič zagrozil, da če se že lotim peke, naj neham s temi kosmiči in naredim nekaj cukrasto+beljakasto+čokoladnega, kot se za sladico spodobi, a sem vseeno tvegala* s čokoladnim bananinim kruhom z ovsenimi kosmiči (če pa je bilo treba porabiti prezrele banane!!).

Ne, to ni bila tiste vrste mirna malica, ker je 3/4 tega kosa pojedel mali vsežerko

* Da, v resnici bi morala početi vse kaj drugega ...

Vonj po jeseni

Letos na veliko žalost vsaj dveh družinskih članov ne bomo vkuhavali sliv, ker je letošnja letina na rodni grudi malo zatajila (ampak menda so še zaloge nekje ...). Smo pa dodobra izkoristili dobro bero domačih hrušk. Malo smo jih medili, da je bila malica še bolj okusna, malo pa smo jih pokozarčkali, da bo za malico tudi kdaj pozneje. Sem pa pri čežani poeksperimentirala z začimbami in vam povem, da je noro dobro izpadlo, če bi lahko, bi vam prek vsemrežnihinternetov z največjim veseljem postregla z najlepšim vonjem po jeseni, v katerem se mešajo zrele sladke hruške, klinčki, kardamom, ingver in zvezdasti janež. Tako pa nič. Si boste sami morali pričarati jesenske vonjave - in zelo zelo me zanima, kakšne imate pa vi najraje. ;)

mmm

Aja, tudi naša superdruper prvorojstnodnevna torta je bila hruškasta (2x!)

Poletno tortovanje

Julij je pri nas tradicionalno naporen. Ožja in širša družina, od enega do drugega, praznuje se vse povprek. Ker smo letos morsko dopustovali malo manj časa, je še dragi po dolgem času praznoval doma. Ko smo se z otroki pogovarjali o obvezni torti, je sam pripomnil, da si želi normalne torte, v nasprotju z improligo, ki ga ponavadi vseeno pričaka na morju. Ker je na vsakem vogalu koga vabil na pijačko, sem se seveda zbala, da bo ena torta premalo in tako sta nastali dve. Najprej ena "moja" klasična jogurtova z brusnicami - za zihr, ker je bila druga bolj eksperimentalna, moja prva presna: pomarančno-čokoladna. No, uspeli sta obe, so pa gostje bolj pohvalili presno - mogoče, ker so videli moj strah, da jim sploh ne bo všeč in da sem čisto mimo kiksnila, pojedli (in razdali) smo pa tudi obe. 

Za jogurtovo sem vzela en navaden nizek biskvit (4 cela jajca, vaniljin sladkor, 120 g sladkorja v prahu, ščepec soli - najprej mešaš počasi, nato z visoko hitrostjo, dokler ne postane zmes penasta in skoraj bela; potem preseješ 120 g moke in žličko pecilnega praška in previdno vmešaš; pečeš na 200 stopinj pribl. 20 min). Nanj sem namazala brusnično "pomado" (zmrznjene brusnice, malo pokuhane z žlico (od oka) sladkorja), na vrh pa jogurtovo-skutno-smetanovo zmes (500 ml jogurta, 250 skute, 250 stepene smetane, ena stisnjena limona (lahko bi bili dve) in ja, želatina (oprosti, Barbara, ne vem, kaj bi lahko uporabila za vegi-strjevanje, mogoče agar?). Sladkorja nisem dala, seveda bi bilo (otrokom) bolj okusno z, ampak kaj č'mo, mami teži s to zdravo hrano … Po par urah je bila tortica lepo strjena in pripravljena na goste.

Presno pa sem v osnovi delala po tem receptu, ker pa imam precej večji tortni model (28 cm), sem količine povečala in dodala še ovsene kosmiče, namočene v kokosovo mleko (ker je ravno bilo pri hiši in za porabiti). Pomarančna krema je bila zelo dobrega okusa, vendar se ni najbolje strdila, za kar pa sem sama kriva, ker sem nanjo verjetno prehitro nanesla še eno čokoladno kremo iz tega recepta. Sumim, da bi morala počakati kakšno urico, da bi se pomarančna najprej dobro strdila, ali pa bi morala obrniti vrstni red in najprej namazati čokoladno, potem pomarančno in potem še tisto plast čokolade (ki je pri meni ni bilo, ker sem si v glavo pač vbila tako kombinacijo, bogvezakaj). No, kakor koli, dobro je uspelo vse in slavljenec je bil zadovoljen. Prav gotovo bomo pa presne tortice še delali (in tudi otroci se bodo prej ali slej vdali* ;)).

*Aja, otroci so se puntali, najmlajši je poskusil obe, srednji je bila všeč samo jogurtova in čokoladna krema od presne, tavečja pa je vihala nos nad obema in komentirala: "Bom pojedla, ampak samo če mi posuješ s cukrom!"

Nuja, uteha ali pobeg?

Čeprav je kuhanje za več ust res bolj zabavno kot samo za ena, mi po skoraj dveh mesecih že zmanjkuje idej. Za kuhanje, še bolj pa za "pretveze", zakaj je treba jesti tudi brokoli, in koliko žlic zelenjavne juhe je dovolj. Ker če ne komplicira ena, pa druga, tamali pa itak samo pljuva tiste žlice, naj bo korenje ali krompir, in mi navihano jezik kaže. Naj se še tako trudim z ignoriranjem vsega nesprejemljivega (halo? brokoli se je pa pika!), je kuhinja počasi dobila oznako nujno zlo ... Pa sem mislila, da se to pri meni ne more zgoditi!Borbe so očitno naredile svoje.

Ampak tako hitro se pa tudi ne predam, to pa ne. Kuham, kar imam rada in vem, da je zdravo, kuham in pečem, kar mi zadiši. Ok, kuham tudi, kar je treba, če mi dragi s tržnice prinese celo vrečo špinače ...

zelo špinčna lazanja s skuto

Cimetove rolice. Terapija. Uteha.

Praznična peka

Srčno upam, da imate vsi prekrasne, mirne in pravljične praznike, če ne, je skrajni čas, da preklopite v ta način! Če bi radi, da vas v pravo vzdušje spravi kakšna posebna (a enostavna) sladička, priporočam, da zavijete k Smitten kitchen in nekajkrat preberete recept, potem pa kar pogumno. Tako kot z drugimi rečmi v življenju, ne preveč premišljevat, ni tako težko, kot se vam zdi. Morda je priprava tele doboške bombice malce bolj dolgotrajna, ampak je vredno, rezultat je super in da se tudi v manj kot treh urah (jaz sem se lotila šele ob pol devetih zvečer-itak, takrat se dela, če imaš male otroke!-, ob enajstih pa je tortica že stala v hladilniku). Če boste uporabili res kakovostno (temno) čokolado, je uspeh zagotovljen, sej važen je okus, popoln izgled je itak stvar interpretacije!
;-)

Ps: dovolj zgovoren je podatek, da je pošla v manj kot 24h urah!

Še torte

Morda je kaj v zraku, ne vem, ampak mikajo me tortice. Tako za pečt, potem seveda tudi za pojest, ja ;) Priznam, sem sladkosneda in tudi svojim otrokom privoščim posladke, ampak v trgovini kupujem samo še tiste navadne petit piškote, po možnosti polnozrnate. Veliko raje že nekaj časa prisegam na domačo peko, pač glede na to kaj je v predalih in na policah.

Z mariborske tržnice  je Moj Dragi poleg gob (hm) in pirinega kruhka (njam) prinesel še dva lončka, in sicer kislo smetano in skuto iz nepasteriziranega mleka - uau! Kako bogat okus! Ves teden sem si delala neke omakice, samo zato da sem lahko zraven vtaknila žlico kisle smetane ;) No, potem je ob pravem času kolegica na FB objavila fotografijo krasne skutne torte in dileme ni bilo več. Stestirala sem recept in ga seveda po svoji stari navadi malo priredila, namreč na manj sladkorja in brez tistega praška za puding, ki se mi zdi čisto nepotreben. Seveda so šle v maso tudi rozine in ne, sosedi niso prišli do svojega kosa, ker smo skoraj vso tortico pojedli še isti večer ...

No, potem pa so se neko nedeljo napovedali obiski in ker sem imela polne roke dela že s kosilom (v glavo sem si zapičila mesne kroglice, pečene v pečici seveda, v paradižnikovi omaki s pirejem, ena takšna posebna magdalenica), sem iskala en tak hiter in preprost recept, pri katerem ne bi umazala preveč posode, ker je to zdaj že nuja, pa ene gozdne sadeže sem imela v skrinji, ki sem jih želela umakniti s police. In sem spet stestirala en recept prek google prevajalnika - se mi zdi, da se je super izšlo, naslednji dan je bil ta edini preostali košček še boljši ...

In po mojem kmalu pade ena čokoladna tortica, ki je enkrat s televizije mimobežno oplazila moj radar, kjer se namesto moke uporabi mandlje. In potem se sprašujem, zakaj mi še vedno nobene hlače niso prav ... 

Eni so tekli, drugi smo pekli

Že nekaj časa me je mikalo, da bi spekla nekaj z jabolki, saj sem dobila krasen domač pridelek, s katerim je pač treba nekaj ustvariti, ne? Tudi očiščena in razrezana so super, seveda, in dnevno na sporedu, ampak danes je bil dan za kaj več. Ker smo se štrudljev že dodobra najedli in jih raje prepustimo profijem, sem šla na lov za kakšnim drugim receptom. Hitrim in enostavnim, seveda.

 Tako sem včeraj na kuharskem programu zasledila nekaj zanimivega, kar naj bi se pripravilo v eni posodi. Z malo guglanja sem prišla do recepta, pa sem se zgrozila nad količinami masla in sladkorja, tako da sem priredila po svoje in se mi zdu, da je odlično uspelo.

Moja jesenska jabolčna torta

štiri srednja jabolka, očiščena in drobno narezana
150 g stopljenega masla
100 g sladkorja
3 žlice medu
2 jajci
2 žlici skute
1 žlica kisle smetane
Naribana limonina lupina
375 g moke (pri meni pol bele, pol pirine)
2č. žlički pec. praška
1 č. žlička sode bikarbone
pribl. 100 g rozin (po okusu)

Sestavine vse skupaj zmešaš (moko s pecilnim nazadnje, seveda) v gosto testo, preložiš v pomaščen tortni model in pečeš dobro uro (70 min oz. Da je na vrhu lepo rjavo zapečena) na 170 stopinj Celzija. Lako može svako. Pa dober tek enim in drugim!

Ultimativna poletna fešta

Ok, ni bla ravno fešta v tistem pravem pomenu besede, mogoče bolj večerjica ali druženje za moje drage in tiste, ki se jim ljubi v družbo hormonsko neuravnovešene in pozabljive ne-več mladenke (kako je možno, da v Slo za mlade velja zgornja starost 29 let?! weird!). Brez pompa in ekstra vabil - od kje smo prevzeli to strašno razvado?! V mojih domačih krajih prideš na obisk/fešto kar tako, ker se je pač kul družit, ne? To pač ni še ena obveznost za v koledar ali kaj....

Skratka, my summer feast: začelo se je z neustavljivo željo po vitello tonnato aka teletini v tunini omakici, ki jo moram pripraviti vsaj enkrat na leto - in ni boljšega letnega časa za to, kot je vroče poletje. Hkrati sem se želela pohvaliti z domačim pridelkom, zadišali so mi popečeni jajčevci in bučke. Za zraven sem se spomnila na foccaccio, po Lorraininem receptu, pol z rožmarinom z balkona, pol s črnimi olivami, za vsak primer pa še hladna krompirjeva solata s kislo smetano in drobnjakom (brez fotke, ampak tega si ni težko predstavljati, ne?).

Ker @huferka takrat še ni objavila svojega recepta za po videzu sodeč super druper slastno ledeno torto, sem poiskala eno enostavno nadomestno ledenko, ki niti ni bila tako slaba, seveda sem malo priredila, ker nisem imela malin, ampak borovnice.

Aja, kaj smo pili? Za začetek en super limoncello, malo rdečega vinčka, ne-šoferji (sosedje) so stankali en škotski zvarek, ne-šoferke (sosede) pa smo prišle na svoj račun z lahkotno sadno sangrijico ... yes, tudi nosečke lahko mičkeno nazdravimo. Ni vsak dan 30ka! ;-)

Sledi nepopolna fotodokumentacija (sem rekla, da sem pozabljiva!):

Začelo se je dva dni prej, z večernim kuhanjem teletine, dan po tem pa z rezanjem in omakovanjem.

Recept za vitello tonnato sem si izposodila pri Marcelli

Osnove it. kuhinje (na 600+ str) - zakaj ne odprem pogosteje?

Ne, majoneze nisem sama naredila

Pri rezanju se je malo zatikalo, načeloma so bili kosi nekje 3 mm 

Naloženo v dveh plasteh, romalo v hladilnik za 1 dan, ostanki pa v kosilo

Dan D: začelo se je s šopkom, ki je prišel do mene s kolesom ... specialko

Malo "solate", manjka foccaccia ...

Rolice iz melancan, paradižnikove mezge, mocarele in bazilike

Rolice iz bučk, pršuta in kozjega sira 

Opomba: če si zaželite česa podobnega, toplo svetujem, da zelenjavo (tudi če je mlada in majhna), res pustite stati nekaj časa, da spusti čim več vode, potem pa na hitro popečete v ponvi. Jaz sem si zadeve želela olajšati s pečenjem v pečici (funkcija žar), pa se ni najbolje izšlo - no, je, ampak veliko sem pojedla že sproti, ker je bilo pač malo preveč vodeno ...

Voila, mrzla teletina s kaprami in natrganim belim kruhom - nebesa!

Borovničeva ledena torta

Hm, grem po žago?

In še ene krasne rožice ...