Nikoli, res nikoli nisem marala zamujanja. Tata me je naučil, da raje pridem 10 minut prej kot točno ali bognedaj prepozno. Podobno sem potem aplicirala na domače naloge (razen če so se mojim možganom zdele tako nepomembne in brezvezne, da sem nanje čisto pozabila), na faksu na študijske obveznosti, kot odrasla oseba na delovne obveznosti. Resda sem tisti manevrski prostor postopoma zmanjševala in je včasih bolj podoben mišji dlaki kot udobnemu prostoru za premislek, zadnji popravek, globok vdih ali kako nedelujočo trivialnost v smislu internetne povezave, dobave z električno energijo ali celo delovanje spletnega portala za urejanje projektov. Ampak načeloma še vedno velja, raje prej in v okviru dogovorjenih rokov, pa četudi se moram privezati za računalnik do 3h zjutraj. V nasprotnem primeru oz. če vem, da bo trajalo dlje in da ne bom zmogla, sem vedno prej opozorila, prosila za podaljšek, in seveda v večini primerov se z normalnimi človeškimi osebki da vse dogovoriti.
Potem so tu druge vrste osebki, takšni, ki odobrijo podaljšek, a ne postavijo točnega roka. Postaviš si ga sam, a ker nimaš občutka, da je rok vklesan v skalo, malo odlašaš, malo premišljuješ, ob naslednjem srečanju omeniš svojo zamudo in ker ni vtisa, da gori voda, si še malo bolj sproščen (odlašaš, se pretvarjaš, da je vse superduper). In potem gre skoraj vse mimo. Ker ugotoviš, da je oseba pač samo prijazna in noče težiti in priganjati, ker ve, kako je imeti doma majhne otroke in se spraviti k resnemu (akademskemu) delu. Ker je po naravi skrbna in materinska. Ker verjetno zaupa v tvojo odraslost in odgovornost.
Sram me je v dno duše in v resnici ni pametnega izgovora. Ja, groba različica je oddana, nič ni v resnici zamujeno. Vendar se počutim neodgovorno, kot tisti luzer, ki poskuša skozi zadnja vrata spraviti seminarsko nalogo, čeprav so vsi roki že zdavnaj mimo. Poleg tega imam občutek, da bi potrebovala še tri mesece, da dodelam idejo, kaj šele ubeseditev (v francoščini!). In vse to v meni poleg sramu zdaj zbuja še jezo. Kar pa niti ni slabo. Mogoče se pa le kaj premakne … in se znova vrnem na tire začrtanih urnikov in srednje-/dolgoročnih terminskih načrtov. Ne glede na to da je zdaj popolnoma jasno, da ni možnosti za podaljšanje pogodbe. Da me od novembra naprej čaka več negotovosti in v vsakem primeru manj časa za dokončanje D zadeve. Da se zaključuje eno idealno in sanjsko obdobje in bo vse, kar bo sledilo, težje, napornejše, stresnejše. Ampak ja, imela sem svoje obdobje in to sklepanje kroga ne sme biti razlog za malodušje in depresivnost. Kvečjemu brcavrit, da se še bolj podvizam. A ne?!
 |
| Za tmurno objavo vsaj vesela foka: s češnjami je vse lažje … :) |
