Kuharski vikend

Med enim in drugim dojenjem in sprehodom in strojem perila smo v soboto in nedeljo veliiiko kuhali. Toliko, da nismo uspeli niti poslikati vseh piskrov in posodic, ki so nato romale v skrinjo in bodo olajšale kuhljanje med tednom, ko je vedno nekaj nepredvidenega, posebej v času praznega želodca ali pa ravno ko v usta vtaknem žlico/vilice. Stanje se je sicer nekoliko izboljšalo, moje zmožnosti načrtovanja so tudi že skoraj na starih tirnicah. Tiste prve tedne, ko sem bila kljub presežku energije zelo hitro kaput - hkrati pa malo despistada zaradi bolezni in seljenja sem in tja - pa sem bila res hvaležna za vse škatlice in paketke, ki so se tudi po zaslugi moje drage mame znašle v naši skrinji (samo še par slivovih cmokov je ostalo!). No, s tokratnim kuhljanjem in pridelanimi litri goveje juhe in ričeta so se kapacitete treh predalov do konca zapolnile. In resno razmišljam, da bi si naredila kar tak tedenski (ali dvotedenski) jedilnik za kosila, ko sem (načeloma) sama, in večerje, ko je doma celo krdelo. Zato da se shranki pojedo in da se odpravi stresiranje, ki je kot pravi Ihan v Do odpornosti z glavo, eden od glavnih dejavnikov, zaradi katerih smo bolj dovzetni za okužbe in bolezni. Dvojna zmaga! :)

Edini preostali košček pečenja ... ker se nam stalno lušta sladkega

Še malo o krogih in spiralah

S prihodom sineka je žal sovpadal tudi vpad enih zelo trdovratnih virusov na naše domače ozemlje. Eni člani družine so jo odnesli lažje, drugi se še borijo, tretji pa smo očitno na vrsti zdaj, po enem mesecu. Že nekaj dni kašlja in hrope tudi najmlajši (vsej izolaciji in ločenemu življenju navkljub), po dvodnevnem grlobolu pa sem se danes še jaz zbudila s skafandrasto glavo in bolečinami v vsaki celici telesa, kolikor energije in možganske dejansko premorem, pa zgolj razmišljam, ali je zdaj ta krog sklenjen in smo opravili ali smo se ravnokar začeli vrteti v eni neprijazni spirali prehladov in bolezni ...

Ko je že tako dolgčas, da se sestavljanke loti z druge strani ...

O tehtnici in drugi pobliski

A veš tisto, ko si vesel pogleda na tehtnico? No, jaz vem! It happened to me to! No, v resnici je bil palček malček tisti, ki me je razveselil in končno zlezel celo za nekaj gramov čez svojo porodno težo. Nekaj dni pozneje od "predpisanih" dveh tednov, ampak počasi lezemo na zeleno vejo (sumim, da zaradi vztrajanja na zelenih oblačilih - celo do te mere, da ga ati občasno že Ivan Irski imenuje ;)).
A moja teža? Po porodu? Ne, to ni tema, o kateri bi želela pisati, razmišljati, hvala, ker ne vprašate.

***

Otroška oblačilca so smešna reč. Ko čakaš dojenčka, se ti zdijo miniaturna, ko jih natikaš novorojencu, pa naenkrat vse visi in se zaklinjaš, da boš prvi krog v civilizacijo naredil mimo ene trgovine in nabavil nekaj cenitmetrom in kilogramom primernega, saj popolnega bitjeca res ne gre oblačiti v prevelike cunje. Potem pa pride kak večer, ko moraš po enem polivanju zamenjati bodi in se med previjanjem zgodi še nezgoda z lulanjem (ja, fantki to tako radi počnejo, nisem si mislila, da je to tako res!) in potem dve minuti zatem, ko zapneš zadnjega od devetnajstih netov, preseneti obilna plenična pošiljka, ki gre seveda skozi pri vseh možnih izhodih, in kaj hitro ugotoviš, da ni nič narobe s kakšno številko večjimi oblačilci, da so le čista in pri roki, da imaš v kaj obleči štruco (in potem hitro zmečeš vse v stroj in se zahvaljuješ bogovom praktičnosti (aka velikim kapitalistom), ki so izumili sušilni stroj, da imaš do naslednjega ali vsaj drugega naslednjega podoja in previjanja že kupček sveže opranega perila ... ).

***

Po skoraj treh tednih od poroda sem res že skoraj pozabila, kako mučno je bilo tisto čakanje, sam porod je bil itak v rangu malo večje malice (three strikes pushes and he was out), ampak nekako mi ne gre iz glave pozdrav porodne babice, ko smo odhajali iz porodnišnice: "Pa še kaj prid'te, z vami gre vse tako lahko!"

***

Zadnjič smo srečali znanko, katere hčerka je malo starejša od naše mlajše srednje, in je ob pogledu na naš voziček in pogovoru, kako je "imeti tri", odgovorila, da si ne predstavlja, kako bi zmogla razdeliti pozornost in je torej hčerki nameniti manj, ko pa se toliko dogaja, ko vsak dan zna/zmore/hoče nekaj novega. Ja, gotovo res vsak otrok potem dobi malo manj pozornosti. Od starša. Dobi pa pomnoženo pozornost - še od sorojencev. In če gre soditi po tem, koliko se želita hčerki ukvarjati z bratcem, mu razkazovati igračke, razlagati, mu peti in pripovedovati o vsem mogočem, potem našemu štruklju ne bo prav nič manjkalo, ravno nasprotno. In tega res ne bi želela zamuditi!