Srečnopisano 10/2016

Vesel dan žena teden je bil, tako in drugače.

Perilo perilo perilo

V veliki družini se naredi več odpadkov, ampak marsikaj se da zoptimizirati in ja, tudi zmanjšati, kot dokazujejo Anita in njeni. Obseg perila je pa morda ena druga zgodba, posebej pri nas, ki imamo več punc, čeprav je le ena nagnjena k nenehnemu preoblačenju, medtem ko moram drugo jaz opozarjati, sicer bi ves teden hodila v istih hlačah in majici v šolo, razen če se kaj obilno polije/umaže. Na srečo smo pri mlajšem že ven iz dojenčkastih časov, ampak še vedno je veliko preoblačenja, v obdobju navajanja na kahlico pa zadeve še malo bolj eskalirajo. Na srečo naj ne bi trajalo več dolgo... Kakor koli s perilom je pač vedno delo. In šele zdaj vem, zakaj je v mojih otroških in najstniških spominih mama večinoma prilepljena na likalno desko. Zdaj tudi vem, zakaj ne gre drugače, kot da rihtaš te "cunje". Ker se te cunje res kar ne nehajo in ne nehajo.

Edina rešitev je po mojem to, da se sprijazniš in si poskusiš življenje čim bolj olajšati, če imaš prostor, tudi s takšno fino pralnico. Nikakor pa ne želim biti samo in izključno suženj perila. Kar večinoma pomeni, da zadeve razparceliram in "po malem" perem ves teden, sicer sem za vikend kuhana in pečena. To pri nas v praksi pomeni, da se vsaka dva dni opere en stroj barvanega perila, ob koncu tedna pa še en stroj belega, en brisač in na vsaka dva tedna en rjuh. Tudi pri nas brez sušilca ne gre. Poleti sušim tudi na soncu, a le ko sem doma in lahko potem hitro poberem in zložim, da se zadeve ne nalagajo in mečkajo. Tudi sicer vse perilo najraje hitro zložim čez stol in potem tekom dneva (če se da mimogrede) pospravim. Končno sta tudi malidve dovolj veliki, da že dokaj spodobno poskrbita za svoj del. Tako je zdaj zlaganje spodnjega perila in nogavic postalo njuno opravilo in tudi kupčke majčk in hlačk morata sami pospraviti v svojo omaro. Seveda to pogosto pomeni, da so zadeve pri njima vsepovprek in ne ravno poravnane, ampak se zdaj pač ne sekiram več. Bolj pomembno se mi zdi, da sami prevzameta del odgovornosti, pa še meni je lažje (recimo, čeprav jih moram n-krat opozoriti in traja vsaj 4-krat dlje, kot če bi sama, a to pač ni relevantno). Zlaganje pa vseeno še jaz prevzemam, ker je sicer preveč pregibov in potem preveč zmečkano vse skupaj.

Seveda pa kljub rednemu pranju in pospravljanju čez vikend vseeno nanese malo več strojev, posebej ko se kam odpravimo. Ampak samo zlaganje je vseeno manj zamudno kot likanje, rezultat pa čisto ok, če je perilo iz sušilca oz. če ne visi predolgo na sušilu. Za dva stroja tu npr. 40 minut. Povprečno se tako na teden s perilom ukvarjam okrog 4h* 6h (od sortiranja, polnjenja strojev, prelagajanja v sušilec/obešanja, razporejanja, do zlaganja). Meni se zdi to kar dober čas. Kako pa je pri vas?

* popravek - tisto je bil en res čuden teden z malo perila (?).

Srečnopisano 9/2016

Prejšnji teden je bil gost in kulminiral v sončni petek, ki sem ga preživela tako, da sem prvič imela čisto pravi telepouk in končno v praksi izkusila in preverila vse strategije, nasvete in ideje. Odziv študentk je bil dober, tudi filing prej/vmes/potem je bil super, tako da je to gotovo nekaj, kar bom še naprej vključevala v pouk. 

Prav tako bom še naprej delala na Pisalnici in organiziranju srečanj po načelu Tih' bod' pa piš'! V petek (ja, ta isti) smo imeli prvo srečanje. Kljub nekemu izraženemu zanimanju in pozitivnosti sva bili na koncu sami, ampak medve sva delali/pisali in bova še naprej, ker verjameva, da je to dobra reč in ker ni boljšega, kot končati delovni teden zadovoljen, ker si zaključila eno poglavje, napisala toliko in toliko besed, se z nekom pogovarjala o tem in iskal skupne rešitve, ideje - se ne počutila več kot edina, ki ima s tem težave, premaknila svoje pisanje z mrtve točke in dobila nove ideje, ki si jih v tistem "posvečenem" času tudi imela priložnost zapisati (piljenje pa pride pozneje). Po mojem prvi vikend po dolgem času brez slabe vesti in nenehnega razmišljanja v slogu tega*: