Ampak gospod Juhant mi je s svojim preprostim, humornim pripovedovanjem anekdot in življenjskih resnic pobožal ranjen materinski ego (ker sem bila sveto prepričana, da sem najslabša in najbolj nemogoča mama, če imam takega nemogočega otroka) in me pomiril. Vse je ok. In za vzgajanje otrok pač ne rabiš nobenih priročnikov in metod in veleumnih strategij. Za vzgajanje otrok si pač to, kar in kdor si. Upam, da se mi je zdaj enkrat za vse večne čase vtisnilo v možgane (po možnosti tudi male...), da mi ni treba bit mama, govorit tega in tega, delat to in to, prepovedovat to in to, ker se pač tako vzgaja. Saj v bistvu vse to vem, samo včasih človek pač skrene, zlasti pod nekimi vtisi vedno budno spremljajoče in ocenjujoče okolice in pametnih tetk, stricev in kar je najlepše, popolnih neznancev ... Briga me! Resno!
Skratka, v tistih slabih dveh urah sem se nekako spravila sama s sabo in s svojo nepopolnostjo, ker me v resnici zanima samo to, v kakšna človeka bosta zrasli moji dve hčerki. Jaz tu res nisem pomembna. In zdaj imam v glavi samo še to, vem, kaj jima želim predati in kaj ju naučiti, ampak večino dela bosta morali opraviti sami.
E je že dovolj velika in že ve, da določena ravnanja prinesejo določene posledice. Včasih z njimi ni zadovoljna. Ugotovi, da je zaspana, če ne gre čez opoldne vsaj malo počivat. Da ji je vroče, če se namesto sandalov po lastni želji obuje superge (z nogavicami seveda). Da brezglavo tekanje po makadamu prej ali slej privede do opraskanih kolen, po možnosti obeh in še rok. Da se divje norenje in skakanje po kavču konča z buškami. Zato po novem skače samo po tleh. Preden greva ven, vpraša, koliko je vroče, kaj naj obuje. S spanjem se kdaj še poskuša poigrati, kolena bodo pa verjetno večno opraskana. Res se ne mislim sekirat in še manj mislim izgubljat glasilke z nenehnim opozarjanjem. Pika.
Prav posebej pa je pri nas lepo, ker je ugotovila, da lahko pomaga in da smo celo zelo veseli in navdušeni nad tem. Tako je zdaj zadolžena za pripravo mize za obed, na koncu tudi sama pospravi pladnje. Zelo ponosna je, ko ji dovolim, da skupaj zloživa posodo v stroj. Ko ji dam v roke mešalnik in lahko sama prestavi na najvišjo hitrost, ji pa učke sploh najbolj zažarijo. To, da iz trgovine vedno nese eno stvar (ne nujno najmanjšo in najlažjo), pa že tako dolgo prakticiramo in res vidim, da ji veliko pomeni, da je koristna in pomaga. Meni pa tudi - ker se mi potem ni treba (preveč) ukvarjati s tečkarjenjem, kaj vse bi imela in zmetala v svoj mali voziček (ker potem mora vse to nesti)... Da mi pridrži vhodna (ne tako lahka) vrata, je sploh dobrodošlo in to ji vsakič znova čisto iskreno povem, ko z najmlajšo v naročju, dvema torbama na rami in še kakšno v roki prisopiham čez prag (ker pač ne maram hodit petkrat in se vedno raje oprtam kot ena mula...).
V glavnem lepo se imamo. Mama si brez slabe vesti dovolim, da kdaj rečem, ne, ne morem, zdaj bi pa rada v miru prebrala časopis/pošto/karkoli, pridem k tebi čez petnajst minut. In deklica se (bolj ali manj hitro) zamoti, mama pa srečna ukradem nekaj minut za sebe. Luksuz! :) Moje zlato vzgojno pravilo odslej je torej, da je treba otroke zaposlit in jih tudi znati pustiti, da se sami zaposlijo.
Ps: Čez kakšno leto (ali pa še prej!) bo tudi pri nas ona kuhala kavo. Pri Juhantovih je menda hčerka to prevzela pri petih letih, kuhanje turške kave za plinskim štedilnikom, da se razumemo. No, mi pijemo kavo iz kafetjere, tako da bo naloga lažja in v bistvu nenevarna, saj je tudi štedilnik električni, hkrati pa bomo lahko zraven ponavljali številke, katera je večja in katera manjša - win-win, vam povem! ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar