petek, 12. april 2013

Imajo (-mo) res zvezane roke?

Skoraj ne mine (šolsko) leto, da se ne bi na spletu pojavil tak ali drugačen posnetek dogajanja v naših šolah, osnovnih ali srednjih, ki sproži velik halo in zgražanje strokovne in laične javnosti. Veliko pompa, veliko komentarjev, iskanje vzrokov, iskanje rešitev, na koncu se vedno nekako izkaže, da imajo učitelji v primerih "problematičnih" mulcev zvezane roke in da ostaja večno vprašanje, kako naj rešijo take situacije, če pa so vse bolj omejeni v ravnanju, ker za vsak prehiter korak hitro dobijo po prstih ali še kaj hujšega, bodisi s strani staršev ali, še huje, s strani kakšnih organov pregona.

Učitelji so v šolah resda zaradi učencev, ampak njihova primarna naloga je poučevanje, predajanje znanja. Če tega ne (z)morejo narediti, potem je vseeno, če jih tam ne bi bilo, potem je vseeno, če kar pozapremo šole. Če nimajo nobenega vzvoda, da bi takšne pajace disciplinirale (možnosti je po mojem veliko, od nenapovedanega spraševanja - aja, kaj je že to? -, ukora, napotitve k ravnatelju, do izključitve iz razreda in neopravičene ure), potem nima smisla, da sploh so v razredu.

Pa mislim, da tu ne gre za vprašanje, kakšni so ali naj bi bili učitelji. Nekateri se resda rodijo s prirojeno avtoriteto, ki se ji menda tudi učenci ne upajo zoperstaviti, nekateri so pa seveda blagi in mili in še muhici ne bi žalega storili, kaj šele mladi dušici, ki se v najstniških letih seveda še išče in ima mogoče take ali drugačne težave, nikakor ne more poseči v njegovo ranljivo psiho in ga s kaznijo še dodatno obremeniti. ?! Seveda je problem večplasten in tudi ni enoznačnega odgovora na to, ampak dokler sistem - globalni in lokalni, torej vodstvo posameznih šol, takšno ravnanje tolerira, potem so tudi učitelji brez moči.

Zakaj torej tak učitelj, ki se v razredu sooča z nemirom in posmehovanjem, ne more z vso svojo avtoriteto in podporo vodstva, takšnega učenca kaznovati, izločiti iz razreda? Zakaj ne more (sme?) odvzeti tudi vseh teh naprav, s katerimi se takšno početje snema in prikazuje na spletu? Naprav, s katerimi se bolj ali manj skrito menda operira ves čas trajanja pouka? Je to res še normalno in sprejemljivo? Niso otroci v šolah in pri pouku, da bi se učili, pridobivali znanje, delali naloge, kar koli je pač v učiteljevem načrtu? Kako lahko to počnejo, če so konstantno priklopljeni na mobitele, torej verjetno tudi na splet, facebooke, tviterje in ostale motilce pozornosti?

Včerajšnji posnetek me verjetno ne bi tako razkuril, če ne bi imela le nekaj ur prej podobne gonje ali vsaj podobnih vprašanj s svojimi starejšimi, že odraslimi (?) študenti. Resda ni šlo za nemir ali motenje pouka, ampak spet podobno vprašanje, kaj "naredit" z njimi, če nimaš kaj delati pri uri? Z njimi imam praktične ure, kar pomeni, da se ukvarjamo s prenosom teoretičnega slovničnega znanja v prakso in sistem dela sem podrobno razložila že pri prvih urah: doma naredijo naloge, v razredu pregledamo, ne vse, samo težje primere, kaj pokomentiramo, poglobimo. Kaj dobim? Kopico študentov, ki resda prihajajo in se podpisujejo v moj seznam prisotnosti, ker sem seveda takoj na začetku povedala, da so vaje obvezne in da sicer ni pristopa k izpitu (čeprav pustimo ob strani podrobnosti iz pravilnika). Ampak to je tudi vse, kar od njih dobim. To in kup vprašanj, tipa: A lahko ponovite? Kako je potem pri 7c?, če gremo slučajno prehitro skozi odgovore. Zakaj, ker pridejo povsem nepripravljeni, ker so njihove naloge deviško nedotaknjene, dokler sproti ali od sošolcev ne vpišejo nekih odgovorov. Vse instant. Bognedaj, da bi se doma za pol ure ali eno uro maksimalno vsedli, naredili, kar znajo, odprli kakšen priročnik (zaradi mene tudi google), če bi bilo kaj težje.

Vse jim olajšamo, vse jim dovolimo. Vse imajo na dosegu rok, pa se niti toliko ne potrudijo, da bi to uporabili, za to, kar so njihove dolžnosti (ja, mladi imajo tudi dolžnosti!). No, jaz se tega ne bom šla, kar sem jim tudi jasno povedala in kar bom zdaj še bolj jasno izvajala. Kdor ne bo pripravljen na uro, jo bo zapustil. Če se lahko jaz pripravljam na ure, se bodo pa menda tudi študentje, ki so ravno zato, da bi se nečesa naučili, tam! Če nihče ne bo od njih zahteval discipline in reda, potem je pač ne bo. Ampak je ne bo tudi potem, ko bodo morda po mukah in težavah dobili neko diplomo (za katero mi kot institucija jamčimo, da zagotavlja neko znanje, neko kakovost kadra, neke delovne navade), s katero bodo morda po mukah in težavah ali zgolj čisti sreči, da imajo strica/teto/zlato ribico na pravem položaju, dobili neko službo in bodo prevzeli neko delo, neko področje. Jaz si takšnih zaposlenih ne bi želela nikjer! Da nekdo na tak način opravlja svoje delo, storitev zame? V mojem poklicu, branži?

Vem, mladost je norost in ostalo leporečenje, prej ali slej, naj bi se mladi zbrihtali ... Ja, naj bi se. Ampak kdaj? Kdaj, če tega družba ne zahteva? Kdaj, če tega starši ne zahtevajo? Kdaj bodo mladi res prevzeli odgovornost za svoje ravnanje, svoje znanje, svoje življenje?

6 komentarjev:

  1. Uf, tole kar resna in težka tema. In povsem razumem tvoje stališče.
    Ne vem, kako je zdaj v šolah in na tvojih urah, lahko pa delim svojo izkušnjo s faxa. Ko gledam za nazaj, sem bila na faxu precej izgubljena in definitivno premalo sfokusirana na študij. Sploh nisem imela motivacije in želje po znanju. Nisem imela vizije, kaj bom počela po študiju. Niti nisem imela ciljev. Vraga, po končanem 4. letniku nisem niti vedela, kako se obračuna stran prevoda in kakšne so okvirne cene. Na vaje in predavanja sem sicer prihajala, nalogo sem vedno imela, to pa je bilo tudi vse. Če sem morala govoriti sem govorila, za kaj več pa mi je zmanjkalo samozavesti. Kar hočem reči je, da moje obnašanje na vajah ni imelo nič skupnega s profesorjem. Takšna sem bila zaradi sebe in svojih težav (ki se jih takrat, seveda, nisem niti malo zavedala) in pomanjkanja kakršnekoli vizije. Edina vizija je bila - zaključi študij, najdi službo ... Kot da bi to lahko tako delovalo ...
    Anyway - škoda je, ker se študentje ne zavedajo (nismo zavedali), da lahko prav na vajah dobijo največ znanja in feedbacka. Informacije, ki jih ne bodo nikoli več dobili na pladnju in brez plačila.
    Morda jim lahko pridem naredit 15-minutno predavanje o tem, kaj zamujajo, in kaj bodo pogrešali po faxu in kaj jih čaka na trgu (ker na to nas pa fax gotovo ni pripravil). :)

    Uf, sem se razpisala. Da ne končam preresno - ful lep svež in spomladanski videz bloga imaš! Like! (Pa vidim, da me tvoja blogrolla ne mara ...)

    Prevajalski pozdravčič!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za tvoj komentar in razmišljanje. Ja, se zavedam, da so ta "ponajstniška" leta še vedno zelo turbulentna, tudi jaz se še predobro spomnim svojega mentalnega "lutanja". Ampak ravno zato se mi zdi prav, da vsaj sistem (šolski/univetzitetni) ostane trden in natančno mora biti definirano, kaj je ok in kaj ne, katere so pravice, pa tudi katere so dolžnosti, ki izhajajo iz tega "razmerja". Mogoče sem starokopitna, ampak po mojem ravno tovrstna discplina in red pomagata prebroditi ta čas in sta koristna za utrjevanje/usvajanje delovnih navad, kar je potem v poklicnem svetu nujno.
      Tudi sama sem se po diplomi in dokaj finem povprečju na faksu v realnem življenju počutils zelo neumno in nepripravljeno. Seveda faks ne da vsega (kar bi po mojem lahko), vsak si potem izčisti svoje želje, voljo, pot po svoji meri in svojih zanimanjih (ali pač glede na razpoložljive možnosti). Se pa ravno ob vsem tem, svojih izkušnjah in zavedanju tega problema, tudi sama zavestno odločam in v vseh letnikih, posebej še višjih, trudim vključevati širše relevantne vsebine, spodbujati refleksijo, posredovati kakšno svojo izkušnjo, praktičen nasvet in podobno. Upam, da vsaj kaj od tega pade na plodna tla....

      Izbriši
  2. Ufff ... tudi bodoči profesorji smo imeli vaje iz prevajanja, na katerih sem se vse drugo kot izkazala ... Kakor hitro sem ugotovila, da se na teh vajah takoj pokaže vso nepoznavanje (angleške) slovnice in vse druge vrste okornosti, sem postala nekam "načeta" in se nisem preveč trudila. Zato pa sem blestela s sodelovanjem na seminarju metodike poučevanja, kar je bil moj bodoči poklic, s katerim sem že takrat imela veliko izkušenj.

    Kakor koli že, še danes zelo obžalujem, da se na vajah iz prevajanja (angleščina, z nemščino nisem imela prehudih težav) nisem veliko bolj potrudila, kljub temu, da sem načrtovala biti prfoksa. Poleg neblestečega rezultata na preddiplomskem izpitu še danes prevode iz angleščine ponujam samo v zelo omejenem obsegu (samo splošna besedila, prehudih strokovnih pa ne), kar počasi postaja problem, ker je povpraševanja več.

    Sem pa na srečo v Nemčiji na slavistiki lahko obiskovala prevajanje v slovenščino (pri Saški Št.) in se tam naučila vsega živega. Sto na uro. In motivirana ko šus, ker nisem vedela, kajnajb bi germanistka in anglistka sicer počela v Nemčiji, kjer imajo jezikoslovcev že sami preveč.

    Kakor koli že, na ta poklic seveda nisem bila pripravljena in sem se/se na veliko iščem, vendar imam izzive rada, saj so pomembni, ravno tako malce bolj trdo delo in premagovanje samega sebe in svojih strahov. Stvari na pladnju so v primerjavi s tem pravi dolgčas, velikokrat. Ne pa vedno, jasno: včasih bi si človek res zaslužil bolj easy life. Da je ta nekaterim sam po sebi umeven, sega izven moje domene razumevanja :-)

    Sila torej kola lomi, po eni strani. Po tretji pa ... se mi kar pogosto zgodi, da mi stranke odlutajo v "cenejšo" Slovenijo maternih govorcev, potem pa razočarane pridejo nazaj, ker dandanašnji menda vsak z malce časa ponuja prevode in so izkušnje slabe. Nemci pač pričakujejo zanesljivo sodelovanje in slabe izkušnje, ki so mi jih bili pripravljeni razkriti, krepijo moj optimizem, da se moje grebaštvo v primerjavi s takšnim odnosom splača.

    A veš, da predvidevam, da nas je kar nekaj takih, ki se nam po glavi mota "ko bi se vsaj na faksu glede xy bolj potrudila"?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ok to se bo morda bizarno slišalo, ampak tudi meni slovnica nikoli ni bila prav pri srcu, ampak spomnim se na tone vaj, kopij (dobesedno), s katerimi smo drilali in se je slika počasi začela sestavljati. S prakso (veliko nje) so tudi definicije in teoretični vidiki postali bolj razumljivin logični. Se mi zdi, da je to pač neobhodno pri jeziku, čeprav ja, pogosto dolgočasno in duhamorno. Meni kot izvajalki predmeta je to kristalno jasno, zato v slovnico vključujem še širjenje besedišča, splošnega znanja, zavedanja nekih zakonitosti, kulturnih razlik in tega, kaj to pomeni pri prevajanju, v to ali ono smer. Predvsem pa opažam, da študentje rabijo veliko spodbude (prisile!), da začnejo razmišljat, povezovat, zaupat svojemu znanju, da uporabljat v praksi. Je pa po mojem ravno to smisel študija, da ponotranjiš snov, da jo lahko potem s čim manj truda uporabljaš. Tega ponotranjenja pa ni, če ni drila, če določenega pravila/izjeme ne ponoviš vsaj sedemkrat (možgani so čudno pravljična stvar ;-)), če nisi ves čas pri stvari. Učiteljeva vloga je po mojem to, da bdi nad tem procesom, ga spodbuja, zbuja željo po znanju, poseže seveda, ko je potrebno, ampak večina dela (motivacije) mora biti na študentu. Potem v praksi imaš sicer pogosto občutek, da nič ne veš, da se moraš še toliko naučiti, ampak je to po mojem normalno in prav. Hkrati pa je treba ohraniti zavedanje, tega kar pa smo usvojili in se naučili in zaradi česar potem stojimo za svojim delom, ob polni zavesti in odgovornosti, da pač ni le plod nekega čudežnega srečnega naključja. Pred kratkim sem brala tale prispevek, s katerim se čisto strinjam http://wantwords.co.uk/school/lesson-54-translation-degree-professional/ to je tista dodana in uporabna vrednost študija, diplome. Je pa seveda to le začetek, trikov posla se pa učimo s prakso ne (žal največkrat na napakah in zdrsih, ampak že mora biti tako).

      Izbriši
    2. Ko sem brala tvoj izčrpen in zanimiv odgovor, sem pomislila, da gre za eno od tistih situacij, ko se res splača potruditi na začetku (med študijem), da se je pozneje (med delom) treba malce manj. Skratka, dovolj odrasel človek bo del svoje naloge opravljal že zdaj (= poskušal se bo čim več naučiti), da mu pozneje tega ne bo treba in se lahko uči drugih stvari oz. je vse skupaj manj naporno.

      Vsaj tako se je meni zdelo glede poučevanja: z njim sem začela v 2. letniku, sodelovala na ustreznih vajah na faksu in po študiju enostavno nadaljevala z učenjem. Seveda pa se pri tem človek nikoli ne neha učiti, vseeno: ko končaš faks, si (kronološko) odrasel. To je malce neroden čas za biti popoln začetnik na svojem področju, vsaj čustveno, če ne drugače ...

      Izbriši
  3. Ja, sej to je. Enkrat mora postat mladim jasno, da je pač treba delat, da se je treba za stvari potruditi, da ni vse kar samoumevno in na pladnju prinešeno. Ravno danes sem spet imela eno "bližnje srečanje/spoznanje", ampak mogoče bom še kak post napisala ... ;) hvala za tvoje mnenje. In ne bi se mogla bolj strinjati - učimo se vse življenje! Po koncu formalnega izobraževanja se pravo garanje (učenje) šele začne, pa čeravno ni nobenega učitelja, ki bi bolj ali manj upravičeno beležil take ali drugačne cifre. Takrat se šele vidi, kakšno končno oceno (pri spopadanju z življenjem in vsemi njegovimi vzpetinami in dolinami) si zaslužimo.

    OdgovoriIzbriši