Bit' bolan je res izguba časa

Če je res hudič, potem tudi česen ne pomaga več in se je pač treba, tudi če si se namenil biti priden in "danes pa res" delati, odpraviti v ambulanto, čakati, čakati in še malo čakati, prenašati ljudi, ki se pritožujejo, ki skačejo mimo vrste (samo recept! mhm), še malo čakati, potem pa "že" prideš na vrsto in seveda ne moreš bit slabe volje, ko pa je zdravnica zelo umirjena in prijazna (in se čudiš, kako ji uspe, pri taki hordi nevzgojenih nesramnih ljudi ohraniti skuliranost!) in ji na hitro razložiš in ona malo potipa, malo potapka in že piše recept. Antibiotik za vnetje ušesa in prišlo za odmašitev sinusov. Aleluja!

En tak dan

Danes je bil en tak dan, ko mi je bilo še najlažje očistiti in pomiti hladilnik* - v nulo.

Ko sem znosila vso pretečeno in oporečno vsebino v smeti, sem si privoščila nekaj minut na soncu*.

Da, zadnji paradižniki :-) 

Oljka se je očitno prijela - zrasla že na dvojno velikost!

Solata v nastajanju

Some like it hot

Je že zgledalo, da bo umrčkal, pa se je krasno pobral!

Andske jagode - malo pozne, ampak zanimiva rastlina

Potem sem si rekla, da si zaslužim za kosilo kaj finega, tudi če sem sama z malim; zakaj bi morala vedno pristati na testeninah in bulgurjih in solatah? Pred dvema dnevoma je padla musaka s krompirjem in jajčevci, danes pa sem sčarala* eno slastno parmigiano. Polizala sem si prste, dobesedno!

Kdo pravi, da se parmigiano je samo poleti?!

Potem sva šla na zadnje sončne žarke in en dolg sprehod* do pošte (po podaljšnici), dokler se ni začelo že mračiti in sva pohitela notri. Na malico, ki se je "sama" spekla, medtem ko sva midva špancirala. Mož mi je sicer zadnjič zagrozil, da če se že lotim peke, naj neham s temi kosmiči in naredim nekaj cukrasto+beljakasto+čokoladnega, kot se za sladico spodobi, a sem vseeno tvegala* s čokoladnim bananinim kruhom z ovsenimi kosmiči (če pa je bilo treba porabiti prezrele banane!!).

Ne, to ni bila tiste vrste mirna malica, ker je 3/4 tega kosa pojedel mali vsežerko

* Da, v resnici bi morala početi vse kaj drugega ...

Preboj

Zadnje čase mi pod nos padajo taki fini linki (Hvala Alcessa!), knjige, nasveti in resni vzgojni napotki in prebliski, da so čeprav daljši dnevi vseeno še prekratki za vse. Aja, pa sem povedala, da sem spet v roke vzela pletilke in dokončala eno staro pletenje za najstarejšo? Sicer neredno ampak sem in tja tudi globoko vdihnem, ležem na blazino (potem ko najprej pobrišem zasušeno bruhico&slino od telovadbe z najmlajšim) in se na rahlo pretegnem. Čisto redno in plansko se z dragim sama! enkrat tedensko stiskava in vrtiva - na plesnem tečaju, ja! In naš dom niti ni tako svinjski in nepospravljen, kot se mi včasih zdi. In lahko sem zadovoljna s seboj in s temi malimi dosežki. Otroci so pa itak pridni, ne? :)

Si upam?

Na svoji poti duhovnega preporoda, ki so mi ga napovedale že zvezde, sem zadnjič naletela na en že starejši zapis, s katerim se zelooo strinjam, mi pa vseeno težave dela implementacija, ker se ne morem povsem otresti vseh spon sprejemljivega, olikanega, primernega ... Ampak mogoče je ta preporod lahko dobra iztočnica tudi za to, sploh sem pa zdaj že v tridesetih in si menda ja zaslužim malo več svobode in samoizražanja po trenutnem navdihu, od znotraj ne glede na zunaj ...

"Wear something ugly. Do something stupid. Tell someone the truth."

Po-vakumsko

Ja, dobrih 12 dni sem živela v nekakšnem vakumu. Tudi ena objava je ostala nekje sredi "poti", življenje se je bilo zreduciralo samo na nujne življenjske funkcije, hvalabogu za avtopilota, ker so bile moje, naše misli ves čas drugje. Nikomur, res nikomur ne privoščim niti kančka takšne izkušnje. Izkušnje popolne nemoči, ko lahko samo čakaš in upaš, da mali drobižek pride k sebi, da ga boš končno lahko (spet) vzel v naročje, stisnil in svet se bo zopet zavrtel v pravo smer.

In zanimivo, potem, ko sem lahko ostala pri njem ves dan in je sčasoma začel jesti, najprej po cuclju, potem pa sva zopet vzpostavila dojenje - potem je hitro okreval in zdaj ko sva doma že en teden, je tistih dolgih 12 dni že skoraj pozabljenih. Možgan je ena taka hecna reč ... še dobro. Zdaj se mi zdi, da se je vse skupaj dogajalo v enem drugem življenju.

Dnevi spet hitro brzijo mimo, poskušam se umiriti in ublažiti herpetične in mastitične posledice, ki jim nisem uspela ubežati. Umiriti in sprejeti dejstvo, da se virusom pač ne da povsem izogniti. Umiriti in znova najti kompas za brodenje po čereh vsakdana. Umiriti.

Vse je ok*. :)

*razen prstana, tega sem zapravila ... :(

Velika družina

Že v nosečnosti, še bolj pa po rojstvu tretjega otroka me ljudje, predvsem sosedje (pa kaj je s temi Slovenci-sosedi?!) vedno prej ali slej v pogovoru malodane napadejo, kako pa bomo zdaj prostorsko uredili zadeve, kje bo kdo spal, ali bomo sploh imeli dovolj prostora za vse otroke (in še mačka - sem hitela dodajati, ker verjetno niti ne vedo, da nas je v stanovanju dejansko 6!).

Ob teh vprašanjih in komentarjih se vedno znova namuznem, da smo zdaj komaj napolnili stanovanje in da ne, še nismo začeli graditi hiše in tega niti ne nameravamo. Smešno, no, res ne razumem tega snobovskega dojemanja prostora, sploh ko govorimo o otrocih. Res potrebujejo vsak svojo sobo? Ok, morda potem v puberteti, pa še to gre po mojem za to, da ima najstnik lahko možnost umakniti se, imeti svoj prostor, ki ni nujno njegova soba. Ne vem, ne razumem te obsedenosti, da mora otrok imeti svoj mir, svoj čas, svoj računalnik, svoj mobitel (ne telekom!), po možnosti že od predšolskih let. Meni se dragocen, če ne celo neobhoden vidik odraščanja zdi to, da se otroci naučijo sobivati. S sovrstniki, mlajšimi in starejšimi, in če otroka že doma izoliramo, mu damo "njegov" prostor, kaj ga potem učimo? Ne vem, jaz res ne razumem tega, pa naj me napadejo vsi psihologi tega sveta.

No, v tako obširne debate se seveda ne spuščam z nikomer, razen z očetom svojih otrok in vesela sem, da se glede tega strinjava, čeprav (ali morda prav zato ker) je sam edinec.

Strinjala sva se pa tudi glede drugega, po mojem bolj pomembnega vprašanja. To je družinski avtomobil. Za velike družine z majhnimi otroki, ki še potrebujejo posebej otroški sedež, je to tisto pomembno vprašanje in problem, ker danes ves ta ogromen pleh, ki ga videvamo na cestah, nima v drugi vrsti treh enakih sedežev, na katere bi lahko normalno namontiral tri sedeže. Resda se lahko pri večjih otrocih uporablja tudi jahač, ki vzame manj prostora in se ga ne pritrdi na ogrodje avta (isofix), ampak nama se ta način prevažanja ne zdi varen, gledanje kreš testov pa temu še pritrjuje.

Tako sva se že kmalu odločila, da bova zamenjala avto in vzela najmanjšega možnega, ki ima tri enake sedeže zadaj. Po možnosti rabljenega. Pa se ni izšlo, ker je izbor res omejen, rabljeni avtomobili še vseeno predragi ali pa imajo preveč kilometrov. In tako se po novem vozimo v čisto novem avtu, ki ga bomo sicer še nekaj let odplačevali, se pa vsaj hitreje namestimo, imamo še nižjo porabo, predvsem pa se vsi skupaj vozimo bolj varno. In vozimo se kar precej.

Smo zdaj tipična slovenska družina z novim avtomobilom? Mogoče. Imamo pa *samo* enega, kar je te čase pri nas tudi že redkost.

Življenje je prekratko, da si ne bi privoščil sirovega polžka, ko ti zadiši*

Že zelo dolgo nisem imela toliko časa, kot (se mi zdi) ga imam zdaj. Predvsem za razmišljanje, torej premlevanje starih in novih občutkov, vtisov, ki jih ob trenutno dokaj intenzivnem srečevanju z dragimi in tudi bolj bežnimi ljudmi ni malo. Resda sem v večini teh stikov bolj ali manj le prisotna z občasnim mnenjem in repliko, ker v pogovorih še vedno nisem ekstravertirano aktivna, ampak ravno to mi daje odlično priložnost za opazovanje.

Ne bom si domišljala, da sem kak hud psihoanalitik, toliko se mi tudi ne da ukvarjati z ljudmi. Ugotavljam pa, da se ljudje večinoma res delimo na dve skupini, lahko bi jim rekli optimisti in pesimisti, ampak se mi to zdi preveč posplošeno in zlajnano. V zadnjem času videvam predvsem ljudi, ki so vdani v usodo, vse, kar pride iz njihovih ust, je rahlo negativistično, kritizersko in zagrenjeno, svet ni po njihovem nikoli pošten in vedno je kje kaj, nad čemer želijo/morajo benititi. Potem pa so tu drugi, ki so žal bolj v manjšini, ki se sicer zavedajo in mnogi tudi živijo v težkih razmerah, ampak kljub temu iz njihovih besed, oči veje neko zadovoljstvo in navdušenje, pa četudi nad neko malenkostjo, videti je, da gredo naprej, morda proti jasnemu cilju ali pa v neznano prihodnost, ampak s pričakovanjem in upanjem, predvsem pa ne puščajo stvarem, da se odvijajo po inerciji, temveč zavzamejo aktivno vlogo, se torej vsak dan, naj bo še tako siv in brezupen, odločijo da si ne bodo pustili vzeti dneva.

Verjetno to niso splošne in zacementirane osebnostne lastnosti, prav gotovo imamo vsi enkrat tak, drugič drugačen dan. Ampak, pr mej, da se bom veliko raje ukvarjala in družila s temi drugimi. Ne zato, ker ne bi tudi sama videla vseh teh reči, ob katerih ne gre drugače, kot da se vznejevoljiš. Ampak zato, ker verjamem, da lahko vsako slabo voljo premagaš. Z glavo. Z naravnanostjo. Z osredotočanjem na svetle plati, ki vedno so. Se mi zdi, da mi življenje zdaj teče še hitreje in res nimam ne časa ne volje, da bi dneve in ure, niti minute! posvečala vsemu, kar ni tako, kot bi želela, da je. Ker je marsikaj veliko bolje in lepše, kot bi lahko bilo in sem kdaj koli upala, da bo. Tako.

*Zjutraj sem si potem, ko sem starejši dve odpeljala v vrtec, z najmlajšim v vozičku privoščila še en velik krog, sprehod, da si zbudim noge in misli. Zrak je bil po včerajšnjem dežju mrzel in svež in ujela sem krasen trenutek umirjenosti, preden je po cestah začel drveti nov val tistih, ki se jim mudi v službo, šolo, kamor koli. Čudovito mrzlo in sivo jutro. Hvaležna sem bila, da sem se od doma odpravila peš, čeprav sem že skoraj imela avtomobilske ključe v rokah. In čisto slučajno sem šla še mimo dišeče pekarne in v žepu zatipala pozabljen kovanec ... kaj 'češ boljšega? :)

Barve poletja ali kaj smo letos pridelali

Poleti so ves trud, čas in od zemlje črni nohti (ja, eni smo vrtnarske rokavice odkrili dokaj pozno) naposled poplačani. Pa ne govorim o bajni količini pridelka, ki je s finančne plati skoraj zanemarljiva, ampak bolj o tistem čudovitem občutku, da si iz semena in zemlje (ja, tudi sadike štejejo, sploh pri nas, ki smo talenti za ubijanje živega zelenja) ustvaril nekaj, kar lahko čisto zares nabereš, daš v (novo) košaro, doma vržeš pod tekočo vodo (ok, drgneš, drgneš, drgneš) in potem brezskrbno direkt v lonec ali usta, da se razpočijo vsi okusi in.... pristaneš v nebesih! :-) Ja, pretiravam, ampak čisto malo. Ker je res fascinantno in hvaležno in prvinsko, očitno smo ženske res pridelovalke in nabiralke po naravi.

Potem resda pride prvi in drugi in tretji in .... vročinski val  in skrušeno ugotoviš, da je tudi podvojena doza obiskovanja tedensko premalo.... da si včasih pač tudi samo nemočen opazovalec. Narava je pač šefica. In si samo še bolj hvaležen, za vsak pridelek, domač ali iz sosedovega vrta, tržnice, ja celo iz trgovine. Ampak sezone še zdaleč ni konec, zdaj držim pesti za paradižnike, da jim končno malo bolj masovno postane nerodno, da bom lahko vkuhala vsaj kak kozarec za zimske špagete ...

... in ko bi želela zavrteti čas naprej (aka. Where is the Fast Forward button when you need one)

Menda je bil ravno dan družine, ko sem spakirala kufer, pustila doma bolnega otroka in šla spet v svet. Kljub vsem novoletnim in vsakotedenskim zaobljubam se nisem mogla in še vedno ne morem znebiti občutka slabe vesti, pa čeprav nisem šla (teoretično) na dopust, ampak bom za svojo odsotnost (ki se je na koncu izkazala za ne-delo, spet) plačana (kot bi delala).

Ko sem možu povedala za ponudbo, ki je kakopak prišla v zadnjem hipu, je rekel, naj seveda grem, še preden sem razložila, koliko bi bilo stroškov in koliko neto izplena. Tudi potem se je izkazalo, da je koristi več kot izgube, celo v tem ekonomskem smislu, kar dandanes le ni nezanemarljivo. In tudi prijateljica me je samo vprašala, kaj bi bil moj instinktivni odgovor in da naj pač tako naredim. Je pa res, da je dan pred odhodom še zbolela hčerka in dobila antibiotike in sem torej še večji ego-zmaj, če vseeno kar grem in jo pustim v varstvu gospe, ki nam je v preteklosti že pogosto priskočila na pomoč, ji popolnoma zaupam in jo ima hčerka rada.

A razumsko sem se le prepričala, da bo vse v redu in da ni nič narobe, če sem na trenutke "egoistična" in postavim svoje poklicne/karierne prioritete pred svoje materinske prioritete in dolžnosti. Me pa še vedno moti in jezi že samo dejstvo, da o tem začnem razmišljati, da se takšna ambivalentna občutja sploh pojavljajo, da moramo ženske (ali tudi moški to počno?) vedno nekaj tehtati in se odločati, ali bomo bolj mame ali bomo bolj uspešne ženske v svojem poklicu, ki zgrabijo dobre poslovne priložnosti, ko se pojavijo.

Morda bi mi kakšen ekonomist znal na hitro preračunati, koliko je vreden moj čas, prosti ali delovni, kdaj se mi "splača" sprejeti ponudbe in kdaj so prihodki prenizki, da bi odtehtali materialne, časovne in predvsem čustvene vložke. Vendar se mi zdi, da tudi matematika na neki točki odpove. Je pa res, da ko ugotovim, da je nekaj izvedljivo, in se vse tako "poklopi", da od mene le ne zahteva nekega nečloveškega in nadnaravnega napora, se pač za nekaj odločim in zavestno preprečujem kakršno koli izpraševanje za nazaj, ali je bila odločitev pravilna ali ne. Običajno se to itak pokaže šele čez čas, iz tiste perspektive, ki jo v samem trenutku pač ne moreš imeti. Ampak v vsakem primeru ne želim obžalovati nobene odločitve, ker je po mojem vsaka dragocena in vsaka me pripelje do določene točke, da določen uvid, ki ga brez tega verjetno ne bi imela.

Je pa prav gotovo hudičevo težko. Krmariti med vsemi temi odločitvami in prevzemati odgovornost za svoje ravnanje. Posebej če ob vsem tem notranjem viharjenju pomisliš še na morebitno zunanjo percepcijo, torej kaj si bodo o tem/ tebi mislili drugi. Ampak na srečo, sem že dovolj stara, da lahko vsaj to drugo z nasmehom odmislim. In odštevam ure do takrat, ko bom spet stopila skozi domača vrata, odložila kovček in stisnila svoje najdražje.

Imajo (-mo) res zvezane roke?

Skoraj ne mine (šolsko) leto, da se ne bi na spletu pojavil tak ali drugačen posnetek dogajanja v naših šolah, osnovnih ali srednjih, ki sproži velik halo in zgražanje strokovne in laične javnosti. Veliko pompa, veliko komentarjev, iskanje vzrokov, iskanje rešitev, na koncu se vedno nekako izkaže, da imajo učitelji v primerih "problematičnih" mulcev zvezane roke in da ostaja večno vprašanje, kako naj rešijo take situacije, če pa so vse bolj omejeni v ravnanju, ker za vsak prehiter korak hitro dobijo po prstih ali še kaj hujšega, bodisi s strani staršev ali, še huje, s strani kakšnih organov pregona.

Učitelji so v šolah resda zaradi učencev, ampak njihova primarna naloga je poučevanje, predajanje znanja. Če tega ne (z)morejo narediti, potem je vseeno, če jih tam ne bi bilo, potem je vseeno, če kar pozapremo šole. Če nimajo nobenega vzvoda, da bi takšne pajace disciplinirale (možnosti je po mojem veliko, od nenapovedanega spraševanja - aja, kaj je že to? -, ukora, napotitve k ravnatelju, do izključitve iz razreda in neopravičene ure), potem nima smisla, da sploh so v razredu.

Pa mislim, da tu ne gre za vprašanje, kakšni so ali naj bi bili učitelji. Nekateri se resda rodijo s prirojeno avtoriteto, ki se ji menda tudi učenci ne upajo zoperstaviti, nekateri so pa seveda blagi in mili in še muhici ne bi žalega storili, kaj šele mladi dušici, ki se v najstniških letih seveda še išče in ima mogoče take ali drugačne težave, nikakor ne more poseči v njegovo ranljivo psiho in ga s kaznijo še dodatno obremeniti. ?! Seveda je problem večplasten in tudi ni enoznačnega odgovora na to, ampak dokler sistem - globalni in lokalni, torej vodstvo posameznih šol, takšno ravnanje tolerira, potem so tudi učitelji brez moči.

Zakaj torej tak učitelj, ki se v razredu sooča z nemirom in posmehovanjem, ne more z vso svojo avtoriteto in podporo vodstva, takšnega učenca kaznovati, izločiti iz razreda? Zakaj ne more (sme?) odvzeti tudi vseh teh naprav, s katerimi se takšno početje snema in prikazuje na spletu? Naprav, s katerimi se bolj ali manj skrito menda operira ves čas trajanja pouka? Je to res še normalno in sprejemljivo? Niso otroci v šolah in pri pouku, da bi se učili, pridobivali znanje, delali naloge, kar koli je pač v učiteljevem načrtu? Kako lahko to počnejo, če so konstantno priklopljeni na mobitele, torej verjetno tudi na splet, facebooke, tviterje in ostale motilce pozornosti?

Včerajšnji posnetek me verjetno ne bi tako razkuril, če ne bi imela le nekaj ur prej podobne gonje ali vsaj podobnih vprašanj s svojimi starejšimi, že odraslimi (?) študenti. Resda ni šlo za nemir ali motenje pouka, ampak spet podobno vprašanje, kaj "naredit" z njimi, če nimaš kaj delati pri uri? Z njimi imam praktične ure, kar pomeni, da se ukvarjamo s prenosom teoretičnega slovničnega znanja v prakso in sistem dela sem podrobno razložila že pri prvih urah: doma naredijo naloge, v razredu pregledamo, ne vse, samo težje primere, kaj pokomentiramo, poglobimo. Kaj dobim? Kopico študentov, ki resda prihajajo in se podpisujejo v moj seznam prisotnosti, ker sem seveda takoj na začetku povedala, da so vaje obvezne in da sicer ni pristopa k izpitu (čeprav pustimo ob strani podrobnosti iz pravilnika). Ampak to je tudi vse, kar od njih dobim. To in kup vprašanj, tipa: A lahko ponovite? Kako je potem pri 7c?, če gremo slučajno prehitro skozi odgovore. Zakaj, ker pridejo povsem nepripravljeni, ker so njihove naloge deviško nedotaknjene, dokler sproti ali od sošolcev ne vpišejo nekih odgovorov. Vse instant. Bognedaj, da bi se doma za pol ure ali eno uro maksimalno vsedli, naredili, kar znajo, odprli kakšen priročnik (zaradi mene tudi google), če bi bilo kaj težje.

Vse jim olajšamo, vse jim dovolimo. Vse imajo na dosegu rok, pa se niti toliko ne potrudijo, da bi to uporabili, za to, kar so njihove dolžnosti (ja, mladi imajo tudi dolžnosti!). No, jaz se tega ne bom šla, kar sem jim tudi jasno povedala in kar bom zdaj še bolj jasno izvajala. Kdor ne bo pripravljen na uro, jo bo zapustil. Če se lahko jaz pripravljam na ure, se bodo pa menda tudi študentje, ki so ravno zato, da bi se nečesa naučili, tam! Če nihče ne bo od njih zahteval discipline in reda, potem je pač ne bo. Ampak je ne bo tudi potem, ko bodo morda po mukah in težavah dobili neko diplomo (za katero mi kot institucija jamčimo, da zagotavlja neko znanje, neko kakovost kadra, neke delovne navade), s katero bodo morda po mukah in težavah ali zgolj čisti sreči, da imajo strica/teto/zlato ribico na pravem položaju, dobili neko službo in bodo prevzeli neko delo, neko področje. Jaz si takšnih zaposlenih ne bi želela nikjer! Da nekdo na tak način opravlja svoje delo, storitev zame? V mojem poklicu, branži?

Vem, mladost je norost in ostalo leporečenje, prej ali slej, naj bi se mladi zbrihtali ... Ja, naj bi se. Ampak kdaj? Kdaj, če tega družba ne zahteva? Kdaj, če tega starši ne zahtevajo? Kdaj bodo mladi res prevzeli odgovornost za svoje ravnanje, svoje znanje, svoje življenje?

To in ono

Danes, ko sem ravno na "prisilnem" dopustu zaradi krehajočega otroka, ki ponoči od vsega hudega še spat ni mogel, imam tudi nekaj časa, da končno še kaj napišem.

Sonca še vedno ni, očitno smo lahko že srečni, da ni dežja.

Utrujenost in zdelanost se počasi umikata, čeprav sumim, da bi šlo ob lepšem vremenu in dejanski pomladi zunaj hitreje, ker sem pač poletni tip človeka in me to ne tič ne miš vreme resno deprimira in jemlje vse atome energije že samo po sebi.

Ampak res ne bi o vremenu. Dajmo raje kakšno o delu, ki ga je v tem tipičnem pomladnem valu kar precej, si pa tudi domišljam, da sem ga (dodatnega) "priklicala" z mentalno naravnanostjo in željo, da bi še kaj delala, ker moramo zamenjati gume (ko res pride pomlad) in se pripraviti na druge tekoče stroške z avtomobilom, da ne govorim o dopustu, ki je sicer rezerviran, vse ostalo pa je še precej v zraku ... V glavnem stroški se kopičijo in zdaj res že nestrpno čakam na vsa tista zamujena/pričakovana nakazila, ki pa jih kar ni in ni od nikoder. Ampak ko pridejo, sem se že odločila, da ne bom vsega takoj porabila za te sicer nujne odhodke, ampak da bom začela upoštevati nasvet tistih, ki se bolj spoznajo na domače finance, in desetino začela dajati na stran čisto in izključno zase, da bom "imela" denar, ki ga zdaj tako pogosto pač ni. To in vestno beleženje odhodkov (stroškovnik) sta prva koraka, ker imam res že dovolj tega čudnega in nerazumljivega stanja, ko se mi zdi, da vse več delam in tudi zaslužim, dejanskega učinka od tega pa ni nobenega. No, bomo videli, kako bo šlo.

Sicer pa sem si nabrala kar nekaj rokov, ki zdaj uravnavajo moje delo in razmišljanje, večina pa jih je povezanih z dokončanjem vseh obveznosti za doktorski študij. Veliko dela in študiranja literature, ki me na srečo zelo veseli in zanima, tako da ni druge, kot da mi uspe (go go go!). To sicer pomeni, da imam še manj časa in volje in miselne zbranosti za drugačno branje (in pisanje), ampak tudi to še pride na vrsto.

Tako kot počasi prihajajo na vrsto rojstni dnevi naših tamalih tavelikih. Res neverjetno hitro mineva čas in res neverjetno pestro je včasih, ko trčijo rastoče samozavedanje in neomajna trma z vztrajnostjo in doslednostjo staršev, ki želiva ohraniti svoja načela, čeprav jih sploh starejša včasih uspe izzvati do te mere, da je res težko ohraniti mirne živce in potrpežljivost. Naporno, ja, ampak saj, nihče ni nikoli rekel, da je imeti otroke mala malica. Je pa dober občutek, ko se potem enkrat, ko najmanj pričakuješ, pokažejo lepi in prijetni sadovi tega truda in te prav malo poboža po egu. Čeprav že naslednji hip spet ne veš točno, a razmišljaš, se odzivaš in delaš prav ... huh.

In tako nekako plujemo naprej. Vse je isto in vse drugače. Hvaležni smo, da rastemo in lahko migamo, da kljub čudnim signalom, ki prihajajo od zunaj, ohranjamo kompas v pravi smeri, se borimo naprej. In predvsem, da smo vsaj rolete uspeli spraviti pod streho, ker tako dobro pa že zelo dolgo nismo spali! :)

Spletamo

Med tem ko se v medijih spletajo in razpletajo take in drugačne zarote in spletke, se pri nas ne pustimo motiti in pletemo po svoje ... Se mi zdi bolj državotvorno kot nenehno hujskanje, negativizem in podpihovanje proti tem ali onim.

PS: Miroljubne proteste podpiram.

Krogi in spirale - my way

V zadnjem času me posebej navdušujejo okrogle in spiralne oblike. Na vsem, od obleke do hrane. To, da so moje čačke običajno prav neke vrste spiral in krogov, sem se pa itak že navadila. Šele pred kratkim pa sem pomislila, da je morda kakšna globlja razlaga za tem (ki mi bo jasnovidno razkrila, kdo dejansko sem in kaj počnem in kaj bo iz mene v tem življenju). Ampak seveda nisem imela še veliko časa, da bi se posvetila detektivskemu zalezovanju preverjenih grafoloških/psiholoških razlag, stric Google pa me je že v trenutku odvrnil od kakršnega koli poglobljenega iskanja in sem samo hitela zapirati vsa odprta okna. Ne, nočem brati, da risanje krogov in spiral pomeni, da sem prikrito jezna in agresivna zaradi nekoga ali neke situacije, ki je ne morem spremeniti ... Odločila sem se, da so moji krogi in spirale pozitivni znaki moje krasne osebnosti in splošne življenjske naravnanosti. Sklenjen krog kot znamenje popolnosti, naravnosti, topline (sonce, luna), spirala kot znamenje neskončnih možnosti, razgibanosti in pestrosti ... How 'bout that?! 

Moje najnovejše (3 leta stare) kopalke

Obleka/Tunika za dobro voljo

Čokoladne spirale - iz kvašenega testa in čokolade, jaz sem uporabila manj sladkorja v testu, pri čokoladi pa sploh nič in so bile krasne ... še več dobre volje! ;)

So trenutki

... ko si zaželim, da spet imela recimo 10 let manj, da bi še imela tisto mlado norost, naivnost, zagnanost, samozavest, jebivetrovstvo, zagon, energijo in voljo. Sicer nisem čisto prepričana, da sem takrat vse to imela, vsekakor pa imam zdaj, ko gledam nazaj, občutek, da sem bila res neustrašna in da me izzivi in preizkusi niso spravljali v tako brezupno zastrašujoč položaj, ko pozabim, na vse, kar znam in vem ... Sem upala, da s starostjo pride več zaupanja vase, pa imam občutek, da samo vse bolj vem, česa ne vem, znam, kako bi lahko še bolje, in da se ne morem odtrgati od tega ... Frustrirajoče. Da se moram zdaj dejansko zavestno odločati za fejkanje, če hočem dajati vtis, da obvladam. Blj

Pri nas merimo visoko

Tista z visokim letanjem in nizkim padanjem, se mi je od vedno zdela prav bizarna in še vedno se z grenkobo spomnim, da mi je bila nekoč očitana od drage mi osebe. Ampak zdaj sem že prerasla zamero, verjamem, da je bila situacija nemogoča (utrgana mladostnica, ki bi to in ono in vse) in da v sili človek tudi kako tako nepremišljeno reče.

Zadnjič me je nanjo spomnila dr. Filomena. Komentar itak ni potreben.

V glavnem, pri nas še vedno merimo visoko, do lune, zvezd in sreče, kljub vsemu in prav zaradi vsega ... in morda se pa to le prenaša z geni.

Niti t od potniškega terminala

Že vsaj štiri leta sem redna potnica na vlakih Slovenskih železnic. Potovanje z vlakom se mi zdi praktično, ker pridem v center mesta in mi ni treba iskati parkirnega mesta, cenovno ugodno, ker ni odvisno od volatilnosti nafte, trošarin ali vladnih kapric, in predvsem terapevtsko, ker imam v tiste pol ure ravno dovolj časa za mentalno pripravo na delovni dan/prebolevanje raznoraznih dnevnih tegob/destresiranje/poslušanje glasbe ali avdio različice Economista ... Božansko. 

Vem, da imam srečo, da živim na prometni liniji, da je razdalja ravno prav kratka/dolga, da imam razumevajoče razmere v službi, kjer ni prehudo, če kdaj zaradi zamude vlaka, pridem malo pozneje, kot načrtovano. To se ne zgodi pogosto, po Murphyju pa vedno takrat, ko imam kaj pomembnega.

Ampak sramotno se mi zdi, da niti glavna železniška postaja v prestolnici ne premore neke osnovne infrastrukture za enostavno, potniku prijazno potovanje. Seveda, v glavni rumeni stavbi so stranišča, prostori za shranjevanje prtljage, nekaj trafik in celo en (1) avtomat za prodajo vozovnic, ki je zelo praktično situiran pol metra od okenca, kjer karte prodaja večinoma zdolgočaseno osebje. Menda ga uporabljajo testno.

Ampak železniško postajo kot potnica dojemam širše, po moji skromni presoji je tudi železniški podhod del železniške postaje. Ne razumem, kako ne morejo tudi na tisto stran, kjer zdaj stoji žalostno zapuščeni, a krasni podhod proti Bežigradu namestiti kakšnega avtomata za prodajo vozovnic, magari testnega. Ali pa se dogovoriti s katero od bank za postavitev bankomata. Ali pa vsaj podaljšati čas delovanja tiste dislocirane enote za prodajo kart (ki je btw med poletno (turistično?) sezono zaprta). Ali pa privabiti trgovce, storitve s simboličnimi ali vsaj razumnimi najemninani, kot znajo to drugje?

Verjetno mnogočesa ne razumem in sem res ena uboga potničica, da se ukvarjam s takimi stvarmi, ampak prav nepredstavljivo se mi zdi, da občina toliko vloži v ureditev tistega dela potniškega "terminala" (what a joke), ki vodi v dobro preurejeno Navje (igrala, lokali ipd.), potem pa ni od vsega skupaj nič. Prostori so prazni, po njihovem mnenju ljudje raje hodijo "po zraku", po prehodih za pešce, kot v podhode. Od kje jim ta veleumna zamisel? Aja, saj je res, tudi sama sem nekajkrat raje šla čez cesto po soncu, kot po tistem zapuščenem, žalostnem podhodu. In spet smo pri vprašanju kura-jajce ... Čas pa gre mimo. Čez pet, deset let bo verjetno prepozno za tisto jokanje: "Zakaj le zakaj ni nobenih potnikov več...?"

Against all odds

... lepo je bilo.

September in lačni otroci

Morda samo jaz poslušam napačne stvari, ampak v zadnjih dneh sem vsaj trikrat (spet) slišala govoriti o tem, da so slovenski otroci vse bolj lačni. Da so obroki v šolah njihovi edini topli dnevni obroki, da jih vse več doma trpi veliko pomanjkanje in živi ob praznih hladilnikih.

Ne morem si pomagati, da se ne bi ob teh izjavah zgrozila, vi ne? Je to res mogoče? Vem, prihodki so vse nižji, hrana vse dražja, povišanja bodo (domnevno zaradi suše) v jeseni še višja, ne le pri žitu, ampak tudi pri mesu, mlečnih izdelkih, skratka vsem ... Vse več družin, starejših bo s težavo shajalo čez mesec, če sploh. Humanitarne organizacije že zdaj ne zmorejo več pomagati vsem, ki bi to želeli.

Take novice in slike, ki jih zraven vidim (ali si jih predstavljam), me pretresajo. Res ni pošteno, vsi si zaslužimo dostojno življenje. Ampak po drugi strani sem pretresena, ko vidim, da se mnogim niti ne da več znajti, zbrati moči, da bi se rešili iz te situacije. Gredo rajši po paket. Predstavljam si, da je to hudo in je treba požreti ves ponos, da greš nekam reč, da nimaš kaj dati v lonec, da ti je zmanjkalo denarja za preživetje. Grozljivo.

Hkrati pa berem, da večji slovenski kmetje le s težavo najdejo koga, ki bi jim pomagal pri obiranju pridelkov. Pa se spomnim na starejši upokojeni par, ki vsako leto poleg vrtnin, ki jih pridela na svojem vrtu, pomaga pri nekem kmetu v zameno za jabolka in druge pridelke. Tudi sama sem letos kot vrtnarka začetnica nekaj pridelala, večine pa ne, ampak s kakšno izmenjavo sem prišla tudi do npr. kumar in stročjega fižola, ki so se nam spridili. In smo vseeno jedli, dobro, zdravo in domače. Vem, to ni isto. Ampak vseeno ne razumem, kako je mogoče, da so otroci lačni. Česa točno so lačni?

Tudi moji hčerki sta s septembrom spet zakorakali skozi vrtčevska vrata. Med poletjem sta veliko časa preživeli z mano, najbolj pa so se mi v spomin vtisnili prizori, ko sta na izletu (brez sladoleda, trampolina in podobnih nujnosti za vsakega otroka) s slastjo vsaka pojedli po tri nektarine, ko sta na travniku pri starih starših zobali ribez z grma, ko mi je starejša pomagala pasirati paradižnik za mezgo, ko sta vozili kolo pred blokom in opominjali sovrstnico, ki je jedla čips na pločniku, da je treba lepo jesti, da hrana ne pada na tla, če pa že, da jo je treba nesti v travo, da jo tam pojedo ptiči ali druge živalice, ko je mlajša na obisku odklonila sadni sok in želela piti vodo, ko sta sedeli pod drevesom in vsaj pol ure kot po tekočem traku in brez prerekanja in ugovarjanja jedli ne najbolj sladke, ampak nonotove češpe.

Vem, ne morem primerjati svojih otrok z otroki, katerih starši so brezposelni ali v slabših službah z nerednimi in mizernimi plačami. Vem, moji otroci imajo polne riti vsega. Ampak vseeno težko verjamem, da tudi drugi slovenski otroci (in družine) nimajo možnosti in priložnosti, da se tako ali drugače najejo dobrih in zdravih živil. To, da včasih otroci brez zadržkov govorijo, da ni kaj jesti, da so lačni, pa si čisto brez težav razložim tudi z domišljavostjo in prezasičenostjo s tv dobrotami od "mlečnih" rezin do Im lovin' it packarij ... Tudi moja najmlajša je bila včeraj popoldne lačna in jokava, ampak pri večerji pa je vedela, da mora pojesti pripravljeni obrok, sicer bo morala lačna od mize ...

Ne vem, morda mešam hruške in jabolka in gre za čisto druge stvari. Ampak preprosto ne razumem.

O sranju in življenju

Obljubim, da bom malo nehala s temi kulinaričnimi in ozimničnimi objavami, čeprav to iskreno povedano predstavlja velik del mojega trenutnega vsakdanjika ... Poleg krotenja dveh kričačk notri in zunaj, na kolesu in brez njega, na sprehodu okrog blokov ali resnejšem pohodu navkreber ali bolj po ravnem. Zvečer se potrudim prebrati kaj dnevnega časopisja, za nazaj, seveda, da manj boli, pa vseeno vsaj priblžno vem, kje (ni)smo. Tako sem včeraj ob krasni večerji (ja, paradise z mocarelo in baziliko in domačim kruhom) končno uspela prebrati Sobotno prilogo.

Tole me je najbolj nasmejalo in hkrati spodbudilo k razmišljanju. Že nekaj časa z veliko težavo, celo averzijo spremljam dnevno-informativne oddaje, še manj razne pogovore in intervjuje in vse bolj se me polašča tisto malodušje nad trenutnim gospodarskim, političnim in družbenim stanjem. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje slišala koga izreči kakšno modro, vse skupaj se mi zdi bolj kot en velik kup sranja ... Rešitve, izhodi in odgovori, my ass. Še predsedniške volitve so se očitno sprevrgle v šov talentov. Naj gredo vsi skupaj nekam. Kljub vsej državljanski zavednosti in odgovornosti se zna zgoditi, da jeseni (in če se ne bo kaj spremenilo, odslej na sploh) ne bom šla oddat svojega glasu. Pa ne zato, ker ima dejansko moč in vpliv na izid volitev samo 2 % volivcev, kot me je podučil dragi, ampak zato, ker je vse skupaj eno veliko sranje, na levi in na desni, zgoraj in spodaj, pri starih in tanovih.

"Vsi vemo, da posameznik, pa naj se še tako trudi in neumorno poskuša v življenju premagati negotovost, nikoli ni do popolnosti zadovoljen, posledice dogodkov ga čustveno kar naprej premetavajo sem ter tja. Nakar končno pride do spoznanja, da nikoli ne bo bolje, da bo vedno dvomil o sebi in da nikdar ne bo zadovoljen s tem, kar je. Zato pravim, raje kot da se slepo zanašamo na to, da bo bolje – ker ne bo! –, vključimo smisel za humor. Humor nas ne bo pustil na cedilu." (vir: Patricija Maličev: Med nami je zdaj več sralcev kot nekoč, SP, 11.8.2012) 

Raje bi si odgriznila roko kot ...

Atychiphobia, Atelophobia, Cainophobia, Chiraptophobia, Gynephobia ... and there's more. Bolj kot berem, bolj se mi zdi, da jih imam vse! VSE! :D Tako je to, če pustim domišljiji prosto pot in ni nikogar, ki bi malo ročno stisnu in reku, Čaki ljubica, kaj si zdaj tu izmišljuješ?! Ti si ja pogumna!

Mhm, pogumna. Velika. Močna. Ampak vseeno, fobije so. Morda res ne v smislu, da se nečesa potem otepam kot hudič križa in imam telesne znake odpora, ampak mi je pa včasih pogosto prekleto neprijetno se znajti v določeni situaciji, kaj, že razmišljanje o določenih situacijah mi je mučno. Npr. spoznavanje novih ljudi ali še huje skupinsko druženje. Tega že od malega nisem marala. Sem bolj solitaren tip, rada se družim samo z ljudmi, ki jih imam rada (in teh ni prav veliko), najraje ena na ena, ali vsaj v skupini dveh, treh. So mi pa rekli, da bo treba odrasti. Da mi ljudje nič nočejo, da jih po vsej verjetnosti itak ne zanimam in imajo itak toliko opraviti sami s sabo (tako kot recimo jaz), da mene sploh ne bodo opazili, kaj šele ocenjevali in sodili (glej, vsakič, ko se srečamo, ima mastne lase in zaflekano trenirko). Pa mi je vseeno z leti vse težje izstopat ven in tisto čisto od začetka navezovat stike. Saj načeloma mi niti ni treba, niti nimam časa za nova poznanstva ali prijateljstva. Bolje, se mi ne da. V preteklosti sem bila tudi dovoljkrat že razočarana, ko sem od znanstev in celo prijateljev preveč pričakovala in bila gladko in sladko povožena v vseh svojih idealističnih predstavah. Gotovo je tudi to razlog, da sem pri navezovanju stikov zdaj veliko bolj previdna in distancirana.

Ampak najhuje pri vsem skupaj pa je, da me ravno takole, ko stojim na svojih okopih in ne popustim niti za ped in ni niti najmanjše želje po odpiranju duri in spuščanju v moj svet, potem ljudje presenetijo. No, doslej se mi je v odrasli dobi to zgodilo - dvakrat, če odštejem moža, pri katerem sem seveda z enim kotičkom sebe želela, da se izcimi, kar se je (čeprav si takrat morda nisem takoj priznala ;)). Iz ene takšne trenutne "sproščenosti barier" se je na moje veliko presenečenje zgodilo eno tistih Prijateljstev iz literarnih klasikov, predanost, zavezništvo, zaupništvo, dostopnost vedno in v vsakem trenutku, ker zadeve pač enostavno klapajo. Večkrat se mi je že tudi zgodilo, da sem naletela tudi na čisto prijetne in prijazne ljudi, s katerimi mi, kot sem ugotovila pozneje iz retrospekcije, ni bilo mučno biti skupaj, ampak ni bilo potrebe po nekem poglabljanju ali tesnjenju vezi, kar je bilo še bolje, na vseh straneh.

Tokrat pa res ne vem, kaj točno se dogaja in če si tega sploh želim. Na koncu to itak ni vprašanje, saj vem, ker zadeve se vedno zgodijo, če se imajo za zgodit. Ampak ne morem si pomagati, da me ne bi bilo malo strah tega navezovanja (pre)tesnih stikov z (ne)znanci. In od kod ta silna želja po (pre)analiziranju vsega? V glavnem, ne da se mi s temi svojimi predstavami in razpredanji ukvarjati, spet. Nekje sem zadnjič prebrala, da bi se kontrol friki morali začeti ukvarjati z improviziranim gledališčem ali ekstremnimi športi, da bi se naučili obvladovati svoje neobvladovanje. So, I'll just go and jump.

Mali arhitekti, Maribor 2012