To in ono

Danes, ko sem ravno na "prisilnem" dopustu zaradi krehajočega otroka, ki ponoči od vsega hudega še spat ni mogel, imam tudi nekaj časa, da končno še kaj napišem.

Sonca še vedno ni, očitno smo lahko že srečni, da ni dežja.

Utrujenost in zdelanost se počasi umikata, čeprav sumim, da bi šlo ob lepšem vremenu in dejanski pomladi zunaj hitreje, ker sem pač poletni tip človeka in me to ne tič ne miš vreme resno deprimira in jemlje vse atome energije že samo po sebi.

Ampak res ne bi o vremenu. Dajmo raje kakšno o delu, ki ga je v tem tipičnem pomladnem valu kar precej, si pa tudi domišljam, da sem ga (dodatnega) "priklicala" z mentalno naravnanostjo in željo, da bi še kaj delala, ker moramo zamenjati gume (ko res pride pomlad) in se pripraviti na druge tekoče stroške z avtomobilom, da ne govorim o dopustu, ki je sicer rezerviran, vse ostalo pa je še precej v zraku ... V glavnem stroški se kopičijo in zdaj res že nestrpno čakam na vsa tista zamujena/pričakovana nakazila, ki pa jih kar ni in ni od nikoder. Ampak ko pridejo, sem se že odločila, da ne bom vsega takoj porabila za te sicer nujne odhodke, ampak da bom začela upoštevati nasvet tistih, ki se bolj spoznajo na domače finance, in desetino začela dajati na stran čisto in izključno zase, da bom "imela" denar, ki ga zdaj tako pogosto pač ni. To in vestno beleženje odhodkov (stroškovnik) sta prva koraka, ker imam res že dovolj tega čudnega in nerazumljivega stanja, ko se mi zdi, da vse več delam in tudi zaslužim, dejanskega učinka od tega pa ni nobenega. No, bomo videli, kako bo šlo.

Sicer pa sem si nabrala kar nekaj rokov, ki zdaj uravnavajo moje delo in razmišljanje, večina pa jih je povezanih z dokončanjem vseh obveznosti za doktorski študij. Veliko dela in študiranja literature, ki me na srečo zelo veseli in zanima, tako da ni druge, kot da mi uspe (go go go!). To sicer pomeni, da imam še manj časa in volje in miselne zbranosti za drugačno branje (in pisanje), ampak tudi to še pride na vrsto.

Tako kot počasi prihajajo na vrsto rojstni dnevi naših tamalih tavelikih. Res neverjetno hitro mineva čas in res neverjetno pestro je včasih, ko trčijo rastoče samozavedanje in neomajna trma z vztrajnostjo in doslednostjo staršev, ki želiva ohraniti svoja načela, čeprav jih sploh starejša včasih uspe izzvati do te mere, da je res težko ohraniti mirne živce in potrpežljivost. Naporno, ja, ampak saj, nihče ni nikoli rekel, da je imeti otroke mala malica. Je pa dober občutek, ko se potem enkrat, ko najmanj pričakuješ, pokažejo lepi in prijetni sadovi tega truda in te prav malo poboža po egu. Čeprav že naslednji hip spet ne veš točno, a razmišljaš, se odzivaš in delaš prav ... huh.

In tako nekako plujemo naprej. Vse je isto in vse drugače. Hvaležni smo, da rastemo in lahko migamo, da kljub čudnim signalom, ki prihajajo od zunaj, ohranjamo kompas v pravi smeri, se borimo naprej. In predvsem, da smo vsaj rolete uspeli spraviti pod streho, ker tako dobro pa že zelo dolgo nismo spali! :)