Uspešna otvoritev rojstnodnevne sezone

V naši ožji družini smo vsi bolj spomladansko-poletni in zadnji rojstni dan je konec septembra, tako da se glavnina praznovanj zvrsti v sončnega pol leta. Kar je kar naporno, po drugi strani pa imamo vsaj pol leta oddiha ;)

Kakor koli, sezono smo uspešno otvorili pri nas, in to kar z dvodnevnim praznovanjem, kot se za petko menda spodobi. V petek, na dejanski rojstni dan smo prvič v goste povabili več prijateljev iz vrtca in soseske in priznati moram, da se je zelo dobro izšlo, čeprav me je bilo neznansko strah. Da bo premajhno stanovanje (zato smo malo omejili na 5 oz. 6 gostov + starši), da ne bodo imeli kaj početi, da bodo naredili preveč razdejanja, da se torta, ki sem jo dokončala šele zjutraj, do popoldne ne bo uspela strditi, da bodo vsi od silnega razočaranja hitro šli ali pa da se ne bom mogla znebiti gostov do poznega večera ... 

Strahovi so bili seveda odveč, otroci so se krasno imeli, čeprav nisem predvidela nobene posebne teme (naslednje leto se pa res popravim in bolje pripravim, obljubim!). Malo divjanja, veliko smeha, igre s kockami, dojenčki, barvanja, sestavljanja in lovljenja balonov. Tudi avtomobilčki so prišli na vrsto, dva fantka sta bila navdušena, da nista v čisto tipičnem punčkastem domovanju! :) Torta se je uspela strditi, je bila pa zaradi jagodne kreme seveda roza barve po vrhu, kar je slavljenko ob pogledu nanjo čisto razžalostilo in spravilo v skoraj histeričen jok, ker je hotela pač čokoladno (jaz pa nisem hotela vsega preveč otežiti s samo čokolado). Še dobro, da so bile vsaj svečke po njenem okusu!

Torta je bila dobra, otroci se sicer niso želeli skupinsko slikati (to nam še ne gre najbolje), za naslednjič bom pa tudi vedela, da nekateri starši pač otroke samo dostavijo in nočejo vstopiti niti na kos torte in vljudnostni klepet. Zelo sem vesela, da je uspela ideja z nabodenim sadjem. Otroci so sprva seveda iskali samo bonbone in čokolade; ko so ugotovili, da tega ni (več - ker sem imela samo mini skledico cukra), so začeli plašno tipati tudi po drugem - bolj zdravem sadju - poskusili in na koncu sem morala trikrat znova napolniti "stojalce"(pomarančo). Zmaga!

Naslednji dan pa še praznovanje z družino. Spet polno omizje, v petek zvečer sem se lotila nove torte, ker je rojstnodnevne ostalo le četrt, tokrat sem ubogala slavljenko in naredila črno črno čokoladno (z malo marelične marmelade vmes ;)). Sicer pa veliko smeha in dobre volje, za starejše mogoče malo preveč divjanja, ampak zdaj so že navajeni, se mi zdi. Lepo je gostiti ljudi, ki jih imaš rad in katerim z veseljem in več samozavesti strežeš, kar veš, da je dobro in da bodo cenili. 

 

Ups, tole mi je pa od nekod znano... ;)

 

Seveda pa smo po dveh dneh "žuriranja" nedeljo praktično prespali. Naporno je tako razvleči slavje, ampak raje tako in v domačem okolju, kot tiste instant žurke v kakšnih najetih prostorih. Ne vem, tisto ni zame, že doma včasih ne vem, kam naj se dam! 

Slavljenka pa? Ja, zrasla je! Prav neverjetno! Še vedno je neustrašna radovednica, ki se najbolje počuti na svežem zraku, po možnosti v naravi, z nekom, ki je pripravljen veliko razlagati, pa tudi poslušati njeno pripovedovanje in neskončne priredbe znanih in neznanih pesmi. Skoraj gotovo je pa najraje v gibanju. Danes sem jo gledala na skiroju, hitreje kot gre, bolj se ji svetijo očke; isto, ko najde žrtev za lovljenje, ta preprosta igra jo navdušuje vedno in povsod in ponavadi dlje od vseh sotrpinov, da je že vsa prepotena in razgreta.

Zadnjih nekaj mesecev zelo rada in dolgo in vneto riše. Nekateri so presenečeni nad njenimi motivi, vedno zelo domišljijski, živalski, seveda smo vmes tudi vsi njeni in kakšna hišica, ampak veliko raje se na listu znajdejo pisani dinozavri in mavrični samorogi. Bere in piše samo tisto, kar ji paše, s črkami ima tak poseben odnos, v katerega se ne vtikam, ker se mi zdi, da bo imela dovolj časa za vse to (in ker sva se že nekajkrat prav bedasto sprli, ko je nisem mogla prepričati, v katero smer so pravilno obrnjene nekatere kačice in črte ....). Zelo rada obiskuje glasbeno pripravnico, sploh odkar so imeli nekaj nastopov, tudi v veliki dvorani in skupaj z drugimi mlajšimi glasbeniki na različnih inštrumentih. Plezanje ji je tudi še vedno v užitek, ampak se mi zdi, da bolj zaradi družbe (skoraj) sovrstnikov, s katerimi se sicer ne druži in drugačnega okolja, kot zaradi plezanja samega.

Sicer pa me včasih čisto preseneti tudi s svojo občutljivostjo in tenkočutnostjo, ki je nisem vajena in včasih ne vem točno, kako naj se odzivam, večinoma sem bolj "tankovska" mama, vedno na svojih okopih, odločna, da me ne bosta (spet) okrogli prinesli. In vsak dan sproti spoznavam, da je starševstvo tako pisano in mnogoplastno, da ga je težko stlačiti v en sam kalup. Ker moraš biti vse, dosleden, avtoritativen, pozoren, ljubeč, odločen, zvest sebi in odprt za drug karakter osebe, ki je sicer prišla od tebe, ampak je čisto in samo svoj človek.