Solze in smeh

Ja, naše družinsko življenje je res ena prava limonada telenovela. Poznamo vse, trenutke ekstatičnega plesa in smeha, zavzete igre in lenobnega poležavanja, navdušeno odštevamo dneve do plavalnega tečaja in pečemo pico, kjer večino sestavin pojemo že pri sami pripravi, vmes pa trenutki (taki doooolgi)   norčave in glasne nagajivosti, trmastega vztrajanja pred krožnikom stročnične enoločnice, še bolj trmastega vztrajanja pri pospravljanju sobe (ne, ne predam se!), občasne vzkipljivosti in jeze z dramatičnimi vložki in seveda čustvenimi izbruhi na tej in oni strani, v to in drugo smer.

Prvi trenutek me seveda zaboli, ko mi starejša reče, da me nima rada in da bi raje imela kako drugo mamo, npr. Davidovo. Ali ko mi mlajša zabrusi, da ne bo več govorila z mano in da je jezna. Ampak potem se spomnim, da je menda tudi to (nujni?) del odraščanja. In čez pet ali deset minut je burja že mimo in je že nekaj novega na tapeti. Takrat ko sem se naveličala ponavljati, naj pospravita igrače, in sem jih pospravila sama, za nekaj dni čisto stran, sta se nekaj časa najprej samo spogledovali. Potem sta pa našli nekaj starih izdelkov, menda iz vrtca, in hitro uprizorili eno gledališko predstavo. Vsaka stvar je torej za nekaj dobra.

Tudi ti naporni dnevi so točno takšni, kot morajo biti. Da se spet navadimo drug na drugega. Da si spet pridobim občutek, da zmorem. Čeprav naporno, je vredno. Ker je vsak dan kljub vpitju, ščipanju, cmeranju in zaletavosti posejan tudi z drobnimi trenutki sreče (včasih tudi tišine…). Ker že dva tedna ni smrkanja, kašljanja in kihanja.