Nikoli nisem razumela fascinacije nad tako množično tekaško prireditvijo, kakršna je postal Ljubljanski maraton. Ni mi bilo jasno, da te lahko navduši tek po mestnih cestah, v gruči in to tako dolge razdalje. Ko sem (bolj od daleč) opazovala nekaj kolegov, ki so se teka udeležili in potem ekstatično opisovali dogajanje, se mi je resno zdelo, da se jim je malo odpeljalo.
No, v nedeljo se je odpeljalo tudi meni.
To, da bom zmogla, se mi je
že svitalo, a vseeno me je skrbelo, kako bo vse skupaj izpadlo. Množica ljudi (kjer se nikoli in nikdar še nisem počutila vredu), kako bom uspela držati svoj tempo ob vseh teh topotajočih nogah okrog sebe, ali se bom prehitro zagnala in potem še pred ciljem crknila, zakaj hudiča sem se pustila prepričati v tisto skupinsko prijavo, če pa nisem niti približno pripravljena in suverena v teku in je uspeh na vsakem teku odvisen od položaja lune, hitrosti vetra, debeline kavne usedline, plasti oblek, pet tisoč drugih dejavnikov, in tega, ali sem si namazala ustnice z vazelinom ali ne?!
 |
| Družinski tekaški selfi v gužvi na cilju |
Pa sem seveda vseeno šla. Zato ker sem po naključju izvedela, da se je na isto razdaljo prijavila moja doktorska sotrpinka, ki se je ravno vrnila iz ZDA. Ker sem se zmenila, da me bo ob progi spodbujala moja draga tekaška sotrpinka M. Ker so v soboto tako pogumno in samostojno s progo opravili vsi trije naši mladički in sem želela biti tudi sama zgled in pokazati, da je to tisto, za kar sem trenirala, in da če si nekaj vbiješ v glavo, da to potem s trudom lahko tudi uresničiš, pa čeprav pihaš in sopihaš, kot da boš lihkar izdihnil.
Ja, mešanica vsega, predvsem nejevere in strahu, hkrati pa tudi ponosa in odločenosti, da (vsaj to) speljem do konca. Na srečo se je tehtnica že na jutranjem vlaku v Ljubljano prevesila bolj v to pozitivno pričakovanje, ko sem se zapletla v pogovor z že bolj izkušeno tekačico, ki se je odpravljala že 5. na polmaraton, in sva ugotovili, da bi morda lahko kdaj tudi skupaj odtekli, predvsem kakšen večerni tek, ki je sicer solo lahko kar strašljiv po naših neobljudenih in neosvetljenih cestah. Predvsem pa me je že število tekačev na vlaku spravilo v dobro voljo in tudi črvičenje v trebuhu (fyi, par dni prej me je zadelo nekaj trebušno nadležnega) se je skoraj umirilo. Let's do this!
Prav lepo je bilo po skoraj enem letu objeti sotrpinko MKK in neverjetno se mi je zdelo, da bova pa zdaj kar skupaj odtekli to pustolovščino, tudi zanjo prvič. Po poti do štartnega območja pove, da se je prijavila na berlinski maraton in da upa, da ji ga bo uspelo naslednje leto odteči, 42 za 43, ampak ja, v znak, da zmore vse, tudi doktorat. Se strinjam, da je to super cilj in sem prepričana, da ji bo uspelo! Po poti mi seveda ni uspelo najti odprte trgovine, da bi si kupila vazelin, ki sem ga seveda pozabila v torbici (čeprav je bila to moja nujna potrebščina št. 1), a sva že pošteno navdušeni in naspidirani prišli do centra in spodbujali tekače, ki so zaključevali z desetko. Potem stranišča in preoblačenje, oddaja garderobe in še zadnji telefonski klic dragega (pa ne, da bi mi zaželel dober tek, ampak da mi pove, da je opravil velik nakup živil, in me vpraša, kaj želim jesti potem popoldne... prosim? haha! kaj?! ne vem, nič, kar koli, moram it, grem zdaj teč, prav?!).
Ker sva imeli namen ubrati bolj počasen, pogovoren tempo, sva se po ogrevanju in raztegovanju (predvsem jezičnem!) postavili bolj v eno od zadnjih štartnih con, kar pomeni, da je trajalo skoraj 20 minut, da smo v resnici prečkali štartno črto, ampak muzika, bobni, množice, vse to je hitro dalo vedeti, da gre pa zdaj zares. Koliko ljudi!! Uau, prav noro se mi je zdelo, malo sem se potrudila, da me ne bi čisto takoj oblile solze (kot me sicer pogosto na štartu) in že smo bili pri Slonu, kar gužva, ko ugotoviva, da gre proti pričakovanjem kar precej počasi oz. da bi šli midve malo hitreje. Tako da sva malo prehitevali, še vseeno sem poskusila užiti vsak korak, si zapomniti prizor dolge premikajoče se kače spredaj in zadaj, ujeti vsak bravo in stisniti vsako petko, ki se je ob poti sprožila proti nam tekačem.
Dunajska se je na koncu izkazala za krajšo, kot sem mislila, da bo, z MKK sva vmes obdelali toliko tem, da še zdaj ne morem verjeti, da sva imeli tempo le malo nad šest! Med tekači sem zagledala Ruglja, Gradišnika in Videmška, noro, pa ne more bit res, da jaz tečem na istem dogodku! Kmalu za obvoznico smo zavili, navijači ob progi pa so postajali vse bolj glasni in prisrčni. Posebej sem se potrudila, da sem še naprej stisnila vsako petko, ki mi je dala še dodaten zagon in ob vsem tem res ni bilo težko biti dobre volje. In potem M, ki se je prikazala nekje okrog 7. km, ko sem že mislila, da sva se zgrešili. Koliko energije, mi je dal njen objem in glasno spodbujanje! In tudi sicer, navijačem ob progi ni bilo videti konca! Otroci, starejši, z oken in vrtov, vsi so ploskali in navijali! In mi smo mahali nazaj in še naprej stiskali petke in se mi zdi, da so kilometri tako kar leteli. Tam v Šiški in Kosezah je bilo sploh divje, zastave, navijači, bobni, noro vzdušje in spet M, ki me je spet dvignila in potolažila, da je večina že za nami.
Res, ampak tam okrog 15., ko smo bili že na Večni, je vse to zunanje spodbujanje malo pojenjalo, vsak je ostal s svojim tempom, naporom, sopihanjem, občutek sem dobila, da je marsikomu že težko, tudi MKK je malo potožila, da bo šla počasneje, mene je samo motilo, da se mi vse lepi pod nogami od gelov in energijske pijače. Ko sem se otresla negativnih misli, čestitala mladi mamici, ki je pred seboj porivala voziček, smo že prišli iz gozda in kmalu za ovinkom so me že čakali moji trije mušketirji z novim paketom energije! In potem kmalu zatem še čisto nepričakovano na še enem strateškem ovinku še moja draga A., ki sem jo v navalu veselja skoraj pohodila, ko sem ji stekla v objem in potem oddirjala naprej. Sonce je že pošteno sijalo in vsa ta energija in spodbujanje ob progi je res dobro vplivala, čeprav se mi je tam iz Rožne zdel ljubljanski grad še takooo daleč ... A nekako sem pričakovala, da bomo kmalu zavili na Tržaško, MKK je rekla, da bo vztrajala pri svojem tempu, jaz pa sem želela vse skupaj malo pospešiti, ker nisem mogla več.
Na srečo res kmalu ovinek, sprememba okolja, spet veliko navijačev, pred Fakulteto za računalništvo še ena posebej glasna skupina, prav vsakemu sem morala stisnit petko in se jim zadreti, da so najboljši, ampak v resnici je bila najboljša M, ki je spet stala tam na koncu ceste, ko sem bila v mislih že na Aškerčevi, tako da sem jo komaj registrirala (zdaj mi je žal, da nisva vsaj ene fotke naredili skupaj!)! Noro, poskušam iti svoj tempo, pozabiti, da se mi vse skupaj pa vseeno že malo vleče, pred fakulteto me oblivajo čudna čustva, od naklonjenosti do rahlega odpora, v resnici hočem samo čim prej zaviti na Slovensko, dovolj imam. Po ožjem prehodu poskušam malo prehitevati, nekateri se ustavljajo in hodijo, mene pa prav nese in se mi zdi, da nekdo navija zame, čeprav imam verjetno le prisluhe, a me požene naprej in si rečem, evo, samo še navzdol do Filharmonije, tako kot včeraj z otroki, polna ponosa in veselja! In je konec! Šele takrat na uri pogledam skupni čas in ugotovim, da mi je uspelo iti pod 2:15, kolikor sem imela v glavi, tako da se še bolj široko nasmehnem in potrpežljivo počakam na svojo medaljo. Potem pa že kmalu zagledam MKK in pade še ena petka in zašvican objem in zmagali sva!
Usta so mi kar sama lezla v nasmeh, tudi to, da ni bilo takoj vode na razpolago, me ni spravilo v slabo voljo. Halo, pretekla sem! Uspelo mi je! In celo uživala sem! Je to sploh možno?!
Noro, to je torej ta evforija in fascinacija. ZDAJ razumem. Ker mi še vedno uhaja na smeh. Ker vem, da grem drugo leto spet. Ker sem zdaj še bolj navdušena nad to preprosto dejavnostjo postavljanja leve pred desno. Ja, tudi v gruči ljudi in na asfaltu.
Naslednji dan so bile noge malo utrujene, a ni bilo časa za kakšno posebno okrevanje. Vstali smo že ob 5.30 (premikanje ure, khm khm), odhiteli v vrtec, službo, pešačili, bicikljirali, čisto navaden teden, kot vsak pred njim in za njim. Kar se mi zdi super. To je zame rekreacija. Da se imaš fajn in da ti vsa ta super dejavnost ne škodi oz. te ne poškoduje. To je to! Uspelo mi je. Zdaj pa v nove zmage (zagotovo tudi tekaške!). :)
Hvala vsem, ki ste navijali zame v mislih in ob progi in sicer. Brez vas mi ne bi uspelo! Koga sem imela med tekom v mislih, pa si lahko preberete
v naslednji objavi (ker ta je že predolga...)
