Srečnopisano 18/2016

En kratek trenutek uvida v globlje resnice. Včasih je bolje dvome zadržati zase in enostavno tiho čakati, kaj in kako bo. Ker na koncu ugotoviš, da se vse zgodi, tako kot mora, da zmoreš premagat strah pred množico, dolg klanec, še svoje neupogibne defetistične misli in kljuvajočo bolečino zaradi neenakomernega dihanja. V prekrasnem sončnem dnevu izkusiti tisto navdihujočo lepoto tovarištva. Samo tako greš lahko naprej. Na teku trojk nisi nikdar sam.

Še nikol se nisem tok (21,3 km) smejala

Nikoli nisem razumela fascinacije nad tako množično tekaško prireditvijo, kakršna je postal Ljubljanski maraton. Ni mi bilo jasno, da te lahko navduši tek po mestnih cestah, v gruči in to tako dolge razdalje. Ko sem (bolj od daleč) opazovala nekaj kolegov, ki so se teka udeležili in potem ekstatično opisovali dogajanje, se mi je resno zdelo, da se jim je malo odpeljalo.

No, v nedeljo se je odpeljalo tudi meni.

To, da bom zmogla, se mi je že svitalo, a vseeno me je skrbelo, kako bo vse skupaj izpadlo. Množica ljudi (kjer se nikoli in nikdar še nisem počutila vredu), kako bom uspela držati svoj tempo ob vseh teh topotajočih nogah okrog sebe, ali se bom prehitro zagnala in potem še pred ciljem crknila, zakaj hudiča sem se pustila prepričati v tisto skupinsko prijavo, če pa nisem niti približno pripravljena in suverena v teku in je uspeh na vsakem teku odvisen od položaja lune, hitrosti vetra, debeline kavne usedline, plasti oblek, pet tisoč drugih dejavnikov, in tega, ali sem si namazala ustnice z vazelinom ali ne?!

Družinski tekaški selfi v gužvi na cilju

Pa sem seveda vseeno šla. Zato ker sem po naključju izvedela, da se je na isto razdaljo prijavila moja doktorska sotrpinka, ki se je ravno vrnila iz ZDA. Ker sem se zmenila, da me bo ob progi spodbujala moja draga tekaška sotrpinka M. Ker so v soboto tako pogumno in samostojno s progo opravili vsi trije naši mladički in sem želela biti tudi sama zgled in pokazati, da je to tisto, za kar sem trenirala, in da če si nekaj vbiješ v glavo, da to potem s trudom lahko tudi uresničiš, pa čeprav pihaš in sopihaš, kot da boš lihkar izdihnil.

Ja, mešanica vsega, predvsem nejevere in strahu, hkrati pa tudi ponosa in odločenosti, da (vsaj to) speljem do konca. Na srečo se je tehtnica že na jutranjem vlaku v Ljubljano prevesila bolj v to pozitivno pričakovanje, ko sem se zapletla v pogovor z že bolj izkušeno tekačico, ki se je odpravljala že 5. na polmaraton, in sva ugotovili, da bi morda lahko kdaj tudi skupaj odtekli, predvsem kakšen večerni tek, ki je sicer solo lahko kar strašljiv po naših neobljudenih in neosvetljenih cestah. Predvsem pa me je že število tekačev na vlaku spravilo v dobro voljo in tudi črvičenje v trebuhu (fyi, par dni prej me je zadelo nekaj trebušno nadležnega) se je skoraj umirilo. Let's do this!

Prav lepo je bilo po skoraj enem letu objeti sotrpinko MKK in neverjetno se mi je zdelo, da bova pa zdaj kar skupaj odtekli to pustolovščino, tudi zanjo prvič. Po poti do štartnega območja pove, da se je prijavila na berlinski maraton in da upa, da ji ga bo uspelo naslednje leto odteči, 42 za 43, ampak ja, v znak, da zmore vse, tudi doktorat. Se strinjam, da je to super cilj in sem prepričana, da ji bo uspelo! Po poti mi seveda ni uspelo najti odprte trgovine, da bi si kupila vazelin, ki sem ga seveda pozabila v torbici (čeprav je bila to moja nujna potrebščina št. 1), a sva že pošteno navdušeni in naspidirani prišli do centra in spodbujali tekače, ki so zaključevali z desetko. Potem stranišča in preoblačenje, oddaja garderobe in še zadnji telefonski klic dragega (pa ne, da bi mi zaželel dober tek, ampak da mi pove, da je opravil velik nakup živil, in me vpraša, kaj želim jesti potem popoldne... prosim? haha! kaj?! ne vem, nič, kar koli, moram it, grem zdaj teč, prav?!).

Ker sva imeli namen ubrati bolj počasen, pogovoren tempo, sva se po ogrevanju in raztegovanju (predvsem jezičnem!) postavili bolj v eno od zadnjih štartnih con, kar pomeni, da je trajalo skoraj 20 minut, da smo v resnici prečkali štartno črto, ampak muzika, bobni, množice, vse to je hitro dalo vedeti, da gre pa zdaj zares. Koliko ljudi!! Uau, prav noro se mi je zdelo, malo sem se potrudila, da me ne bi čisto takoj oblile solze (kot me sicer pogosto na štartu) in že smo bili pri Slonu, kar gužva, ko ugotoviva, da gre proti pričakovanjem kar precej počasi oz. da bi šli midve malo hitreje. Tako da sva malo prehitevali, še vseeno sem poskusila užiti vsak korak, si zapomniti prizor dolge premikajoče se kače spredaj in zadaj, ujeti vsak bravo in stisniti vsako petko, ki se je ob poti sprožila proti nam tekačem.

Dunajska se je na koncu izkazala za krajšo, kot sem mislila, da bo, z MKK sva vmes obdelali toliko tem, da še zdaj ne morem verjeti, da sva imeli tempo le malo nad šest! Med tekači sem zagledala Ruglja, Gradišnika in Videmška, noro, pa ne more bit res, da jaz tečem na istem dogodku! Kmalu za obvoznico smo zavili, navijači ob progi pa so postajali vse bolj glasni in prisrčni. Posebej sem se potrudila, da sem še naprej stisnila vsako petko, ki mi je dala še dodaten zagon in ob vsem tem res ni bilo težko biti dobre volje. In potem M, ki se je prikazala nekje okrog 7. km, ko sem že mislila, da sva se zgrešili. Koliko energije, mi je dal njen objem in glasno spodbujanje! In tudi sicer, navijačem ob progi ni bilo videti konca! Otroci, starejši, z oken in vrtov, vsi so ploskali in navijali! In mi smo mahali nazaj in še naprej stiskali petke in se mi zdi, da so kilometri tako kar leteli. Tam v Šiški in Kosezah je bilo sploh divje, zastave, navijači, bobni, noro vzdušje in spet M, ki me je spet dvignila in potolažila, da je večina že za nami.

Res, ampak tam okrog 15., ko smo bili že na Večni, je vse to zunanje spodbujanje malo pojenjalo, vsak je ostal s svojim tempom, naporom, sopihanjem, občutek sem dobila, da je marsikomu že težko, tudi MKK je malo potožila, da bo šla počasneje, mene je samo motilo, da se mi vse lepi pod nogami od gelov in energijske pijače. Ko sem se otresla negativnih misli, čestitala mladi mamici, ki je pred seboj porivala voziček, smo že prišli iz gozda in kmalu za ovinkom so me že čakali moji trije mušketirji z novim paketom energije! In potem kmalu zatem še čisto nepričakovano na še enem strateškem ovinku še moja draga A., ki sem jo v navalu veselja skoraj pohodila, ko sem ji stekla v objem in potem oddirjala naprej. Sonce je že pošteno sijalo in vsa ta energija in spodbujanje ob progi je res dobro vplivala, čeprav se mi je tam iz Rožne zdel ljubljanski grad še takooo daleč ... A nekako sem pričakovala, da bomo kmalu zavili na Tržaško, MKK je rekla, da bo vztrajala pri svojem tempu, jaz pa sem želela vse skupaj malo pospešiti, ker nisem mogla več.

Na srečo res kmalu ovinek, sprememba okolja, spet veliko navijačev, pred Fakulteto za računalništvo še ena posebej glasna skupina, prav vsakemu sem morala stisnit petko in se jim zadreti, da so najboljši, ampak v resnici je bila najboljša M, ki je spet stala tam na koncu ceste, ko sem bila v mislih že na Aškerčevi, tako da sem jo komaj registrirala (zdaj mi je žal, da nisva vsaj ene fotke naredili skupaj!)! Noro, poskušam iti svoj tempo, pozabiti, da se mi vse skupaj pa vseeno že malo vleče, pred fakulteto me oblivajo čudna čustva, od naklonjenosti do rahlega odpora, v resnici hočem samo čim prej zaviti na Slovensko, dovolj imam. Po ožjem prehodu poskušam malo prehitevati, nekateri se ustavljajo in hodijo, mene pa prav nese in se mi zdi, da nekdo navija zame, čeprav imam verjetno le prisluhe, a me požene naprej in si rečem, evo, samo še navzdol do Filharmonije, tako kot včeraj z otroki, polna ponosa in veselja! In je konec! Šele takrat na uri pogledam skupni čas in ugotovim, da mi je uspelo iti pod 2:15, kolikor sem imela v glavi, tako da se še bolj široko nasmehnem in potrpežljivo počakam na svojo medaljo. Potem pa že kmalu zagledam MKK in pade še ena petka in zašvican objem in zmagali sva!

Usta so mi kar sama lezla v nasmeh, tudi to, da ni bilo takoj vode na razpolago, me ni spravilo v slabo voljo. Halo, pretekla sem! Uspelo mi je! In celo uživala sem! Je to sploh možno?!

Noro, to je torej ta evforija in fascinacija. ZDAJ razumem. Ker mi še vedno uhaja na smeh. Ker vem, da grem drugo leto spet. Ker sem zdaj še bolj navdušena nad to preprosto dejavnostjo postavljanja leve pred desno. Ja, tudi v gruči ljudi in na asfaltu.

Naslednji dan so bile noge malo utrujene, a ni bilo časa za kakšno posebno okrevanje. Vstali smo že ob 5.30 (premikanje ure, khm khm), odhiteli v vrtec, službo, pešačili, bicikljirali, čisto navaden teden, kot vsak pred njim in za njim. Kar se mi zdi super. To je zame rekreacija. Da se imaš fajn in da ti vsa ta super dejavnost ne škodi oz. te ne poškoduje. To je to! Uspelo mi je. Zdaj pa v nove zmage (zagotovo tudi tekaške!). :)

Hvala vsem, ki ste navijali zame v mislih in ob progi in sicer. Brez vas mi ne bi uspelo! Koga sem imela med tekom v mislih, pa si lahko preberete v naslednji objavi (ker ta je že predolga...)

112. Barve

Toliko se že poznam, da vem, kaj me spravi iz "tmurnosti". Delo. Ali pa barve. No, prvega trenutno ni v taki ustrezni obliki, za drugo se pa lahko sama malo potrudim.

Letos nam je vrt podaril malo večji pridelek korenčka in tako sem še konec novembra izkopala zadnje primerke. Jemo jih surove, masovno, pa v prilogah na tisoč in en način, ampak zdaj ko zebe, so se mi zahoteli v juhi. No, Dragi bi rekel, da je to že mineštra in bi jo jel izdatno redčiti pred konzumiranjem, ampak meni je bila popolna. Barve in okus in vonj skupaj z vonjem po praženih semenih in sveži zeleni. Njam!

Kaj pa ti narediš, ko rabiš energijo/voljo do življenja/zagon/kosilo/izgovor? :)

Eni res znajo

V petek sem imela spet knjižnoklubovski obisk in dober izgovor, da zavihtim kuhalnico in prižgem pečico. Ampak šment, ko mi ravno v tem času prav nič posebej ne diši, sita sem zavijanja med trgovskimi policami in iskanja ravno tiste prave sestavine, tako da sem se odločila za eno preverjeno slano pito z zelenjavo iz hladilniške zaloge (nekaj v stilu tamalemale). Ampak za hec in ker sem že tolikokrat vzela v roke novo kuharsko knjigo kulinarično navdahnjene blogerke, ki sem jo za darilo dobila ob novem letu, sem poiskala tam še nekaj hitrega in slanega za zraven, ob oljkah, siru in kar tako, za grickanje. Rezultat je bil fin, čeprav nisem uporabila grujerja (niti ne vem, kakšnega okusa je, ups), ampak čisto navaden sir. V glavnem vse skupaj je delno uspelo (ker ena od gostij ni jedla sira, ki je bil tako v piti kot v krekerjih), tako da se je potrdilo tisto, da dobiš ravno toliko, kolikor vložiš ... Ampak v tem trenutku je bil to moj maksimum, kljub veliki želji, da lepo pogostim svoji gostji, je manjkalo energije in kreativnosti ... Se pa že veselim, da preizkusim še kak drug recept iz te knjige (ko mi bo konstelacija nebesnih znamenj in zemeljskih obveznosti bolj naklonjena).

Čolpete

Zelenjavo imam res nadvse rada, ampak s stročnicami imam velike tezave, no razen s stročjim fižolom.  Zato sem bila nemalo zlovoljna, ko sem zadnjič v kozici odkrila namočeno čičeriko. Naslednji dan sem jo mukoma skuhala, ker hrane se pač ne meče stran (ampak za kosilo je bila potem pašta! ;-)).

Potem sem se lotila velikega raziskovanja in morala popustiti, čičerika ima namreč toliko blagodejnih lastnosti, da si prav mona, če tega nočeš niti poskusiti (ali pa samo mejno in v zelo zmernih količinah v solati polni paprike in fete...) Tako da sem se vdala in se odločila nekaj "pametnega" narediti iz čičeri(t)ke. Juha mi ni najbolj dišala, riž smo že jedli, tahinija nimam, možnosti so bile po spletnih receptih sodeč vse bolj omejene. Vlak se je ustavil pri teh čjastih polpetih (poleg čičerike še dve čjasti živili, z omembo katerih tvegam zgražanje vsaj dveh od maloštevilnih bralk tega bloga, zato ne bom šla v podčobnosti). Nisem jih ožarila, ampak vtaknila v pečico in uspeli so kar dobro. Na videz, vsaj. Konsistenca je bila prešvoh, malo so se drobili, o okusu pa pač ne bom, ok? Dovolj je že, da sem ta zalogaj prostovoljno pospravila. (pa ne vseh tistih na krožniku, že po štirih sem pokala od beljakovinske zasičenosti)

Kako sem se presenetila in ostala živa

Bežno sem se že pohvalila, da sem postala redna tekačkica, ampak danes pa moram zapisati malo več. Začelo se je pred več kot petimi leti, ko sem po zimskem rednem plavanju poskusila prešaltati na tek. TEK! Jaz, ki sem od osnovne šole naprej s kepo v trebuhu čakala vsa tista mukotrpna testiranja na 60 in 600 m, kjer sem brez izjeme vedno pristala pri zadnjih. V srednji šoli so se zadeve še bolj nevarno stopnjevale z eno hitlerjansko učiteljico, ki nas je petek in svetek gnala na en hrib, trčečim korakom, če si imel kondicijo ali ne, vsakič znova se mi je zdelo, da z vsakim zasoplim vdihom in izdihom malo umiram, še posebej, ker me je potem vedno zelo kmalu začelo še tiščati tam pri strani ... Obup! Danes vem, da me je bolelo, ker nisem dobro dihala. Vem, da nisem napredovala, ker nikoli nisem stisnila zob (no, preredko) in sem vedno začela hoditi, ko je postalo pretežko.

Skratka, pred petimi leti sem si kupila prve res tekaške superge. Potem je bilo malo preveč vsega, delo, nosečnosti, pomanjkanje volje, pred kratkim pa ena trmasta odločitev, da pa ne bom pussy. Pa ne zato, ker je zdaj tako moderno teči, ampak zato ker sem izvedela, kaj sem delala v preteklosti narobe (no, največ je k temu prispevalo to, da je mož veliko bolj športno/tekaško pismen in izkušen). Ker sem dojela, da potrebujem še dobršno mero fizičnega napora, da ponoči mirno spim. Da potrebujem redno dozo časa zase, da sem lahko potem bolj prebavljiva za okolico, posebej moža in hčerki.

In tako sem poleti spet začela na začetku, s par minutami teka in enako količino hoje vmes. Prvič sem pretekla šest minut in prepričana sem bila, da bom izdihnila kar tam, na licu mesta. Zato sem potem zmanjšala na tri minute teka izmenjaje z minuto, dvema hoje. Vsega skupaj bore malo. Ampak počasi se daleč pride.

In danes? Danes sem šla na preverjeno daljšo progo, ob reki in na soncu, in po ogrevanju neprekinjeno sopihala več kot 45 minut! Ne, ni bilo lahko, ves čas sem morala namensko preusmerjati misli drugam, ne razmišljati o tem, da mi je težko, do me že malo boli, da bi se morda kar obrnila, da bi se ustavila in hodila, da bi ... ne, nisem se ustavila, niti ko je pot zavila v klanec. Šele na vrhu sem za trenutek postala, se nasmehnila, si čestitala, šla nazaj. Še celo pospešila sem na koncu in prvič res začutila, da imam močne noge, da me nesejo, da bi šlo tudi še kakšno minuto, deset dlje ... Zmaga! :D 

Ko je res vroče

Čez noč imamo v dnevni prepih, da se malo shladi.

Po jutranji kavi izklopimo kafe mašino (a sem sploh že napisala, da jo imamo? No, imamo jo) in jo vklopimo samo, če je res sila, enkrat popoldne, zvečer.

Ob 9.30 zapremo okna in spustimo žaluzije.

Otrokom dopovedujemo, da je bolje biti čim bolj pri miru (knjige, risanje). Kar najbolj vžge, so seveda risanke, ampak ne na televiziji, ker preveč segreva prostor. Na prenosniku. Prepoteni sta pa itak v vsakem primeru ves dan.

Kosilo se skuha v največ 15 minutah (testenine!). Najraje imam testeninsko solato, ker jo lahko pripravim zjutraj (celo večer prej) in je potem kosilo v hladilniku, pripravljeno na katero koli uro, ko nam pač zakruli.

Testeninska solata s paradižnikom, feta sirom, oljkami in svežo baziliko (olje, kis, kisla smetana included)

Brez sladic tudi v vročini ne gre. Gre pa brez pečice. We love it even more! No, mož pravi, da so čokoladni piškoti v podplatu čisto prevladali in da maline niso prišle do izraza, ampak tele mini skutne tortice bomo še delali, ker so čisto preveč luštne! 

Mini cheese cake z ricotto, skuto, jogurtom in malinovim želejem (priredba tega)

Okrog 19h gremo ven po zrak in že odpremo okna v upanju na prepih. Otroci izkoriščajo tople temperature in hodijo pozneje spat (da jim ne bi preveč dneva ušlo, pa kljub temu vstajajo prej kot pozneje, zlasti mlajša).

V glavnem, tudi v vročini nam doma ni dolgčas. Smo pa vseeno začeli razmišljati, da bi namesto manjkajoče stropne luči kupili tole. No, kaj takega, kar je možno dostaviti tudi v naše kraje.

Moški za štedilnikom

Malo se ga moram pohvaliti. Mož je letos na morju ujel že prav spodobno količino rib in z morsko tradicijo nadaljujemo tudi doma. Ko sem se vrnila iz Bruslja, mi je za večerjo denimo pripravil dagnje na buzaro, prvič, a odlično, za prste obliznit (dejansko sva to počela, potem ko sva namakala kruh v omakico in jo prav po jamsko srebala iz lupinic!).

Potem sva drugič za kosilo sveže domače paradižnike in koromač poročila z brancinoma in krompirjem z dodatkom oljk (brancin po sicilijansko menda) in nastal je dih jemajoč obrok, ki ga še vedno ne morem pozabiti. Po njem sem bila sicer cel popoldan kot zadeta, ampak ta okus ... noro dobro! 

No, zdaj v avgustu sem za kuhinjo bolj ali manj zadolžena jaz in ob pomoči otrok (mami, a lahko danes makarončke? - namig pri zajtrku; mami, a lahko jutri makarončke? - namig pri večerji) ustvarjamo bolj hitra in enostavna kosila. Ampak veseli me že samo spoznanje, da se tudi On loti, in to kako! Očitno je na svetu še nekaj takšnih primerkov ... in prav je tako! ;-) 

Kar smo sejali ...

Ne, seveda ni vse zraslo, to bi bilo tudi za nas vrtnarske začetnike že preveč kičasto. Ampak nekaj pa je, drugo smo že vrgli ven, prekopali grudo in zasejali na novo ... In to, kar je uspelo zrasti, zdaj veselo rodi plodove, ki jih mi še bolj veselo pobiramo. Predvsem jaz težko skrivam navdušenje, čeprav potem v (mestni) družbi izpadem resna kmetica, ko izlivam svoja čustva in evforično pripovedujem o svojih krasnih paradižnikih, bučkah, paprikah, skoraj melancanah in tem krasnem vonju po zemlji ...

Nekaj je zrastlo, na praznih kvadrantih pa so že zasejane nove dobrote

Čisto naš bio-zabojček

Poleg zelene sprostitve z motikco in med sadikami paradižnika (ja, ta občutno prevladuje in noro raste, čeprav ga je v začetku julija kar pošteno zdelala toča...) pa si večere pogosto krajšam z gledanjem, vsaj mimogrednim, najboljšega tv kanala - kuharskega, seveda. Čeprav že ugotavljam, da se oddaje ponavljajo, me največkrat uspejo navdušiti in pritegniti, predvsem zaradi preprostih, pisanih in hitrih receptov. In seveda nizozemščina! :D

Ampak šele danes sem se opogumila, da nekaj pripravim čisto po predlaganem receptu kuharskega mojstra Rudolpha. No, ne čisto, ker moj avokado še ni bil dovolj zrel, krutoni pa so se mi zdeli že malo over the top, ker je vse skupaj že tako dovolj bogato in nasitno. Pa lepo. In okusno!

Najbolj zabavno pa seveda tole. Na srečo sem pripravo jedi tudi videla v celoti, tako da je tudi gugl prevod čisto ustrezal namenu (da me npr. spomni na podrobnosti, kot to da moram stisniti pol apna od zgoraj!). :D

V glavnem, živela domača zelenjava in novi okusni recepti! :)