Še nikol se nisem tok (21,3 km) smejala

Nikoli nisem razumela fascinacije nad tako množično tekaško prireditvijo, kakršna je postal Ljubljanski maraton. Ni mi bilo jasno, da te lahko navduši tek po mestnih cestah, v gruči in to tako dolge razdalje. Ko sem (bolj od daleč) opazovala nekaj kolegov, ki so se teka udeležili in potem ekstatično opisovali dogajanje, se mi je resno zdelo, da se jim je malo odpeljalo.

No, v nedeljo se je odpeljalo tudi meni.

To, da bom zmogla, se mi je že svitalo, a vseeno me je skrbelo, kako bo vse skupaj izpadlo. Množica ljudi (kjer se nikoli in nikdar še nisem počutila vredu), kako bom uspela držati svoj tempo ob vseh teh topotajočih nogah okrog sebe, ali se bom prehitro zagnala in potem še pred ciljem crknila, zakaj hudiča sem se pustila prepričati v tisto skupinsko prijavo, če pa nisem niti približno pripravljena in suverena v teku in je uspeh na vsakem teku odvisen od položaja lune, hitrosti vetra, debeline kavne usedline, plasti oblek, pet tisoč drugih dejavnikov, in tega, ali sem si namazala ustnice z vazelinom ali ne?!

Družinski tekaški selfi v gužvi na cilju

Pa sem seveda vseeno šla. Zato ker sem po naključju izvedela, da se je na isto razdaljo prijavila moja doktorska sotrpinka, ki se je ravno vrnila iz ZDA. Ker sem se zmenila, da me bo ob progi spodbujala moja draga tekaška sotrpinka M. Ker so v soboto tako pogumno in samostojno s progo opravili vsi trije naši mladički in sem želela biti tudi sama zgled in pokazati, da je to tisto, za kar sem trenirala, in da če si nekaj vbiješ v glavo, da to potem s trudom lahko tudi uresničiš, pa čeprav pihaš in sopihaš, kot da boš lihkar izdihnil.

Ja, mešanica vsega, predvsem nejevere in strahu, hkrati pa tudi ponosa in odločenosti, da (vsaj to) speljem do konca. Na srečo se je tehtnica že na jutranjem vlaku v Ljubljano prevesila bolj v to pozitivno pričakovanje, ko sem se zapletla v pogovor z že bolj izkušeno tekačico, ki se je odpravljala že 5. na polmaraton, in sva ugotovili, da bi morda lahko kdaj tudi skupaj odtekli, predvsem kakšen večerni tek, ki je sicer solo lahko kar strašljiv po naših neobljudenih in neosvetljenih cestah. Predvsem pa me je že število tekačev na vlaku spravilo v dobro voljo in tudi črvičenje v trebuhu (fyi, par dni prej me je zadelo nekaj trebušno nadležnega) se je skoraj umirilo. Let's do this!

Prav lepo je bilo po skoraj enem letu objeti sotrpinko MKK in neverjetno se mi je zdelo, da bova pa zdaj kar skupaj odtekli to pustolovščino, tudi zanjo prvič. Po poti do štartnega območja pove, da se je prijavila na berlinski maraton in da upa, da ji ga bo uspelo naslednje leto odteči, 42 za 43, ampak ja, v znak, da zmore vse, tudi doktorat. Se strinjam, da je to super cilj in sem prepričana, da ji bo uspelo! Po poti mi seveda ni uspelo najti odprte trgovine, da bi si kupila vazelin, ki sem ga seveda pozabila v torbici (čeprav je bila to moja nujna potrebščina št. 1), a sva že pošteno navdušeni in naspidirani prišli do centra in spodbujali tekače, ki so zaključevali z desetko. Potem stranišča in preoblačenje, oddaja garderobe in še zadnji telefonski klic dragega (pa ne, da bi mi zaželel dober tek, ampak da mi pove, da je opravil velik nakup živil, in me vpraša, kaj želim jesti potem popoldne... prosim? haha! kaj?! ne vem, nič, kar koli, moram it, grem zdaj teč, prav?!).

Ker sva imeli namen ubrati bolj počasen, pogovoren tempo, sva se po ogrevanju in raztegovanju (predvsem jezičnem!) postavili bolj v eno od zadnjih štartnih con, kar pomeni, da je trajalo skoraj 20 minut, da smo v resnici prečkali štartno črto, ampak muzika, bobni, množice, vse to je hitro dalo vedeti, da gre pa zdaj zares. Koliko ljudi!! Uau, prav noro se mi je zdelo, malo sem se potrudila, da me ne bi čisto takoj oblile solze (kot me sicer pogosto na štartu) in že smo bili pri Slonu, kar gužva, ko ugotoviva, da gre proti pričakovanjem kar precej počasi oz. da bi šli midve malo hitreje. Tako da sva malo prehitevali, še vseeno sem poskusila užiti vsak korak, si zapomniti prizor dolge premikajoče se kače spredaj in zadaj, ujeti vsak bravo in stisniti vsako petko, ki se je ob poti sprožila proti nam tekačem.

Dunajska se je na koncu izkazala za krajšo, kot sem mislila, da bo, z MKK sva vmes obdelali toliko tem, da še zdaj ne morem verjeti, da sva imeli tempo le malo nad šest! Med tekači sem zagledala Ruglja, Gradišnika in Videmška, noro, pa ne more bit res, da jaz tečem na istem dogodku! Kmalu za obvoznico smo zavili, navijači ob progi pa so postajali vse bolj glasni in prisrčni. Posebej sem se potrudila, da sem še naprej stisnila vsako petko, ki mi je dala še dodaten zagon in ob vsem tem res ni bilo težko biti dobre volje. In potem M, ki se je prikazala nekje okrog 7. km, ko sem že mislila, da sva se zgrešili. Koliko energije, mi je dal njen objem in glasno spodbujanje! In tudi sicer, navijačem ob progi ni bilo videti konca! Otroci, starejši, z oken in vrtov, vsi so ploskali in navijali! In mi smo mahali nazaj in še naprej stiskali petke in se mi zdi, da so kilometri tako kar leteli. Tam v Šiški in Kosezah je bilo sploh divje, zastave, navijači, bobni, noro vzdušje in spet M, ki me je spet dvignila in potolažila, da je večina že za nami.

Res, ampak tam okrog 15., ko smo bili že na Večni, je vse to zunanje spodbujanje malo pojenjalo, vsak je ostal s svojim tempom, naporom, sopihanjem, občutek sem dobila, da je marsikomu že težko, tudi MKK je malo potožila, da bo šla počasneje, mene je samo motilo, da se mi vse lepi pod nogami od gelov in energijske pijače. Ko sem se otresla negativnih misli, čestitala mladi mamici, ki je pred seboj porivala voziček, smo že prišli iz gozda in kmalu za ovinkom so me že čakali moji trije mušketirji z novim paketom energije! In potem kmalu zatem še čisto nepričakovano na še enem strateškem ovinku še moja draga A., ki sem jo v navalu veselja skoraj pohodila, ko sem ji stekla v objem in potem oddirjala naprej. Sonce je že pošteno sijalo in vsa ta energija in spodbujanje ob progi je res dobro vplivala, čeprav se mi je tam iz Rožne zdel ljubljanski grad še takooo daleč ... A nekako sem pričakovala, da bomo kmalu zavili na Tržaško, MKK je rekla, da bo vztrajala pri svojem tempu, jaz pa sem želela vse skupaj malo pospešiti, ker nisem mogla več.

Na srečo res kmalu ovinek, sprememba okolja, spet veliko navijačev, pred Fakulteto za računalništvo še ena posebej glasna skupina, prav vsakemu sem morala stisnit petko in se jim zadreti, da so najboljši, ampak v resnici je bila najboljša M, ki je spet stala tam na koncu ceste, ko sem bila v mislih že na Aškerčevi, tako da sem jo komaj registrirala (zdaj mi je žal, da nisva vsaj ene fotke naredili skupaj!)! Noro, poskušam iti svoj tempo, pozabiti, da se mi vse skupaj pa vseeno že malo vleče, pred fakulteto me oblivajo čudna čustva, od naklonjenosti do rahlega odpora, v resnici hočem samo čim prej zaviti na Slovensko, dovolj imam. Po ožjem prehodu poskušam malo prehitevati, nekateri se ustavljajo in hodijo, mene pa prav nese in se mi zdi, da nekdo navija zame, čeprav imam verjetno le prisluhe, a me požene naprej in si rečem, evo, samo še navzdol do Filharmonije, tako kot včeraj z otroki, polna ponosa in veselja! In je konec! Šele takrat na uri pogledam skupni čas in ugotovim, da mi je uspelo iti pod 2:15, kolikor sem imela v glavi, tako da se še bolj široko nasmehnem in potrpežljivo počakam na svojo medaljo. Potem pa že kmalu zagledam MKK in pade še ena petka in zašvican objem in zmagali sva!

Usta so mi kar sama lezla v nasmeh, tudi to, da ni bilo takoj vode na razpolago, me ni spravilo v slabo voljo. Halo, pretekla sem! Uspelo mi je! In celo uživala sem! Je to sploh možno?!

Noro, to je torej ta evforija in fascinacija. ZDAJ razumem. Ker mi še vedno uhaja na smeh. Ker vem, da grem drugo leto spet. Ker sem zdaj še bolj navdušena nad to preprosto dejavnostjo postavljanja leve pred desno. Ja, tudi v gruči ljudi in na asfaltu.

Naslednji dan so bile noge malo utrujene, a ni bilo časa za kakšno posebno okrevanje. Vstali smo že ob 5.30 (premikanje ure, khm khm), odhiteli v vrtec, službo, pešačili, bicikljirali, čisto navaden teden, kot vsak pred njim in za njim. Kar se mi zdi super. To je zame rekreacija. Da se imaš fajn in da ti vsa ta super dejavnost ne škodi oz. te ne poškoduje. To je to! Uspelo mi je. Zdaj pa v nove zmage (zagotovo tudi tekaške!). :)

Hvala vsem, ki ste navijali zame v mislih in ob progi in sicer. Brez vas mi ne bi uspelo! Koga sem imela med tekom v mislih, pa si lahko preberete v naslednji objavi (ker ta je že predolga...)

IzTEKanje

Veliko stvari se bo kmalu izteklo, najprej pa bo konec mojega 16-tedenskega tekaškega programa za polmaraton. Saj niti ne vem točno, zakaj sem naposled rekla, ja, pa grem, ampak dejstvo je, da si od julija naprej prizadevam bolj ali manj zvesto slediti načrtu treningov. Seveda večinoma nisem šla teč štirikrat tedensko, kot je bilo predvideno, pogosto niti trikrat, ampak sicer pa se nisem "šparala". To tudi pomeni, da sem magično številko 21 km že nekajkrat pretekla (ok, več kot enkrat ;)), vseh tekov nad 15 km je bilo tudi kar nekaj, celo intervalni treningi so mi prirasli k srcu! Skratka, za mano je kup enih kratkih in dolgih tekov, hitrih in počasnih, po takšnih in drugačnih podlagah, nekaj solo nekaj v družbi.

Večino dela sem torej že opravila - uau, še sama ne morem verjeti, malo sem pa le ponosna nase. Že zdaj. Vidim, da je pot res pomembnejša od cilja tudi, ko gre za tek. Seveda bi se mi zdelo fino, če bi uspela v cilj priti v takem in takem času, ampak na koncu se mi zdi bolj pomembno to, da sem do tu sploh prišla, da sem se lotila in da sem vztrajala (in da se nisem poškodovala!). Jaz, ki se nikoli nisem imela za športnega človeka.

Res je, v načrtu sem imela, da do tega datuma dosežem še en, morda celo pomembnejši cilj, a čeprav pri tem načrtu malo zaostajam, se tudi tista zgodba spet premika (posebej zdaj, ko zmanjšujem obseg treningov ;)). Prepričana sem, da se premikam v pravo smer tudi zahvaljujoč rednemu teku in opori, ki sem jo dobila s tem načrtom (in to malo veliko zmago). Težko pojasnim, kaj me je res gnalo in kaj sem zdaj s tem pridobila oz. kaj imam od tega. Se mi zdi, da je odlično zapisala ena od dveh "novopečenih" maratonk, katerih pot sem spremljala, ker je pač bolj ali manj sovpadala z mojimi sopihanji (čeprav je seveda pred mano precej manjši zalogaj):

"I felt I needed to shake something up, but didn’t know what or how. I knew who I wanted to be, but couldn’t connect the dots between that person and the person I was. I started running, farther and faster, because I didn’t know what else to do. Training for the marathon gave me the structure and discipline to fix the things that were in my control (career) and the outlet to deal with the things that weren’t (being a parent is just plain hard) and everything in between."

To je torej to. Menda sem pripravljena. :-) 

Do LM moram samo še ugotovit, kako na fotkah zgledat bolj tekaško in ne kot kotaleča se gmota...

SNDST*

Odkar sem sposobna odteči malo več, kot samo okrog naše soseske, me zelo navdušuje dejstvo, da lahko s tekom ne le pretegnem svoje zasedene kosti, ampak lahko tudi vidim kotičke, ki so mi bili prej manj znani oz. vidni samo iz avtomobila.

Ko tečeš, je čisto drugače. Ne le klanci, čisto vse ob poti in na obzorju dobi drugačno podobo, občutek, naenkrat se ti zdi, da imaš ves svet pred nogami - dobesedno! - in vse kar moraš, je samo postavljati levo pred desno, pa desno pred levo, naprej, naprej, samo naprej. Počasi seveda. Štejem luknje v asfaltu in jagode ob cesti, ne morem še tempa stopnjevat.


Mogoče bi morala, posebej če mislim izpeljat jesenski masterplan. Vanja pravi, da sem že tekačka, jaz pa dobro vem, da sem še daleč od spodobnih časov (kot ga je npr. usekala Anita na nočni 10ki-chapeau!!), a me vseeno mika ljubljanski polmaraton. Do takrat je še 15 tednov. Moj načrt pravi, da bi šlo. Gotovo ne z rekordom, a kar me zdaj res zanima, po mojem, je ali bom uspela zvoziti načrt in se ga držati, tako kot je treba (posebej v teh dopustniških časih - se to sploh da?!). Pa seveda, ali bi takšno razdaljo preživela. Ker je plan, da do takrat izvedem še en drug masterplan, se mi zdi, da morda malo izzivam in bi bilo bolje, če bi si tokrat naložila malo manjšo porcijo. Decisions, decisions …

Kakorkoli, dejstvo je, da je daljše teke treba nekako naredit zanimive, kombinirati s čim drugim, drugače ostane od družinskega življenja bolj malo. Zgodnje jutranje ure pa tudi ne morejo biti rešitev za vse (ali pač? in se moram odpovedati poznim večerom?!). Zadnjič sem tako en daljši tek in odkrivanje novih tur združila z obiskom na vrtu. In čutim, da je tu okrog nas kup krasnih poti, ki samo čakajo name.

*Spoznavanje narave in družbe s tekom

Do tu je šlo idilično, par ovinkov naprej pa šol in lajež in res strah v kosteh...

Vesela, da je konec in da sem preživela tudi bližnje srečanje s popadljivim psom

Na vrtu že takrat bujno paradižnikovje, zdaj so še večji in zdajzdaj bodo rdeči!

Špinačna polnozrnata pica s skuto, mocarelo in pinjolami

Krogi in nasmehi

Evo, tudi letos nam je uspelo iti, čeprav je šlo za sekunde od odhoda iz službe na vlak in potem naprej po otroke, opremo, dodatne obleke, ker se je mali seveda v zadnjem hipu popacal (potem še polil, a j***ga, takrat so bile tudi popacane suhe cote vredu)... v glavnem malo hektično. In dogodki skupaj z otroki imajo poseben čar, a posrkajo vse (*vse*) atome energije, čeprav naj bi jih v resnici porabljal drugje. Kakorkoli že, šli smo, odtekli, se smejali in uživali. To je pomembno. Kilometrino bom pa očitno morala še enkrat ta vikend pod streho spraviti (sama). Kar je čisto ok.

Tako smo bili zasedeni s tekom, štafetnimi predajami za skrb netekačev, iskanjem napolitank, tekanjem na stranišče, pitjem vode (innn polivanjem!), da niti fotkat nismo uspeli. Smo pa uspeli zbrat kar lepo družinsko statistiko:

- skupaj 51 krogov na štiri tekače;

- mlajša 3 cele odtekla;

- starejša je pa tekla z vsakim od naju malo in nabrala - pazi to: 16 krogov!! Zadnjih 5 proti prepovedi, a se ni dala in kar pobegnila. Seveda je potem v avtu z večerjo v roki zaspala, kar je svojevrsten čudež. In samo upam lahko, da bo jutri lahko normalno hodila...

Skratka, mi smo bli pridni. Lahko ste še vi in v naslednjih 9 dneh v najbližjem kraju odtečete 10 krogov za 10 nasmehov, se imate fino  in hkrati še pomagate tistim, ki imajo manj sreče v življenju.

Dan zmage

Že lani po dm-ovem teku smo malo za šalo malo zares rekle, da gremo pa letos zihr lahko brez težav tudi na tek trojk, ker smo res taka super trojka. Letos se je izkazalo, da smo res!

Trasa "takratkih" trojk (12,5 km) je luštno speljana, po 4 km se začne vzpon na Golovec in ko si na vrhu, si že skoraj na pol poti in gre samo še navzdol, kar pomeni, da si že zmagal. No, tako nekako smo si me vse skupaj razlagale, nikakor pa nismo želele podcenjevati proge in drugih tekačev, kar se je izkazalo za dobro. Štartale smo v zadnji coni in lepo "počasi" (precej počasneje od večine) začele, v klanec pa vztrajno in še bolj počasi grizle in prehitevale (!). Tik pod vrhom smo tudi me malo hodile, da smo prišle do sape, potem pa spet z zagonom naprej. Vso pot smo se spodbujale in poskušale zbijati šale, prišle do kupa domislic za naslednje leto (ker če imaš tutu, kar leti!), se navduševale nad glasnimi navijači (upokojenke na Golovcu zmagajo!), se bodrile, ko nam je šlo za nohte, za piko na i pa sta nas že po 10+ km na enem ovinku pričakala M in E, raglasto glasna in čisto navijaško razpoložena. Ko sem ju že od daleč zagledala, so mi noge kar same stekle, čeprav sem se ravno takrat soočala z eno krizo (ker sem po klancu navzdol očitno preplitko dihala, me je začelo potem po ravnem stiskati v vranici? jetrih?), ampak očitno sem prav to potrebovala, spremembo ritma, dihanja, misli. Vesela kot radio sem imela potem čisto dovolj energije za zaključek, pridružila se nam je še mala, ki kar ni in ni nehala teči z nami. Neverjetna je! V cilj smo pritekle navdušene, niti ne tako zelo utrujene, kar pomeni, da je za naslednje leto še kaj rezerve ;)

Je pa čar trojke res ta skupinski duh ekipe, ki gre nam že od lani dobro od nog in glave. Saj ima vsaka svojo zgodbo, posebnosti in težave, moči in šibkosti, in vsak skupni tek je malo drugačen, a super prav zato, ker je skupni. Kar je tudi bistvo te spominske prireditve: da s skupnimi močmi premagaš napor, premagaš svoje šibkosti, pomagaš sotekaču in zmagaš. Me smo definitivno zmagale!

Spot the blogger ;) Vir: www.siol.net

Ko sem navdušeno prisopihala po svojga lupčka!

Smo hodili in tekli za Ruth

Od petka do nedelje je na Bledu potekal že 3. tek in pohod v spomin na Ruth Podgornik Reš in ker se mi še vedno oči orosijo, ko pomislim, kako super ženska v vseh pogledih je bila Ruth, sem že lani rekla, da pa želim enkrat it tole odtečt. Tako smo si naredili izlet in bili družinsko aktivni.

Jaz sama, v tekaških copatih, preostali pa skupaj peš, no, tamlajši v nahrbtniku. Ker si domišljam, da letos nisem več začetnica (khmkhm), sem rekla, da kak krog bom pa že zmogla, sicer bom pa malo hodila, pa itak ne bo konec sveta, čeprav se mi je še lani to zdelo nedopustno. Z malo več kompliciranja pri odpravljanju in pakiranju (ker smo imeli še kolo za M-jev nedeljski podvig na morju) smo se v miru in počitniško navdahnjeni pripeljali na Bled, za piko na i nam je pa še sonce posijalo. Otroci so z malo spodbude in veliko prigovarjanja uspeli priti okrog jezera, nekje na polovici smo se srečali, ko sem šla že drugi krog (itak!) in tamalidve sta bili tako veseli, da je bilo vredno, če ne zaradi drugega, pa zaradi tega njihovega vriskanja in prešernega smejanja. Za drugo leto sta se že javili, da bosta tudi onidve vzeli superge in malo odtekli z mano (no, pol kroga, je rekla ta starejša ;).

Res moram naštudirat poze za fotografiranje med tekom ...

Te(ka)ška objava

Od zadnje tekaške objave je sijalo že veliko sonca, no, pa tudi kilometrov je bilo odtečenih kar nekaj. Iskreno povedano pa verjetno manj, kot sem mislila/želela in kot je bilo v novem programu teka, ampak glede na turbulentni september in vse te začetne viroze še vedno v redu. Po novem se pa tako ali tako držim načela, da je nekaj bolje od nič in da je zmaga že vsakič, ko si zavežem vezalke in smuknem skozi vrata, pa če je za slabe pol urce (pogosteje) ali pa za uro+ (redkeje).

Kaj se je torej zgodilo z mojim "10 km pod 1 h" programom? Jah, nič posebnega, vsak teden sem ga krojila malo po svoje glede na časovne in kondicijske zmožnosti in pred nekaj tedni mi je postalo jasno, da programa kot takega ne morem izpeljati, da to pač ni to in da se moram nehat slepit. Od predvidenih štirih treningov na teden sta mi običajno uspela dva ali pa še ta ne, predvsem pa sem se težko držala predvidenih kilometrov, še težje predvidenih tempov. Skratka program je bil zame očitno prezahteven in je v meni sprožal več nejevolje kot veselja do gibanja, tako da sem se pač morala sprijazniti s tem, da sem, kjer sem. 

In kje sem? Po pol leta (!!), odkar sem začela teči, lahko napišem naslednje:

- sem tekačica (kot mi vztrajno ponavljajo jutranji motivacijski mejli, ko si obuješ superge in greš teč, si tekač!);

- raje tečem dopoldne kot zvečer, ampak tudi tek v mraku ima svoje prednosti (je mogoče, da so avtomobili bolj obzirni do tekačev ponoči? podnevi sem imela že par zelo bližnjih srečanj, v mraku nihče ne vozi tako blizu…);

- vsa številčna pomagala me a) med tekom pogosto nervirajo; b) po teku pogosto deprimirajo;

- duh je voljan, telo zmore malo manj - ali je pak obratno?! še vedno ne vem, kolikšna je moja telesna pripravljenost, včasih imam prav lahko noge, včasih pa bi se pri štirih (khm, dveh, treh) kilometrih najraje usedla na rob ceste in se zjokala, ker enostavno ne morem več naprej in diham kot slon in sem počasna kot polž; kaj si pa sploh mislim, saj jaz nikoli nisem tekla, nikoli nisem mogla teči, zakaj mi je tega sploh treba…; potem grem naprej in ob koncu teka še nikoli nisem bila res do konca zmatrana, tako da očitno imam še nekaj rezerve… ;)

- primerjanje ubija! čeprav z vseh ostalih področij življenja vem, da vsak bije svojo bitko in da se ne moremo primerjati z drugimi (tako kot ne gre primerjati malčke, kdo že plazi/hodi/govori ipd.), sem se pri teku že od samega začetka vedno malo primerjala z drugimi oz. vedno radovedno spremljala, koliko in kako hitro tečejo drugi tekači: danes je itak moderno, da ves svet sproti obveščamo, kako kul smo in kaj počnemo vsako sekundo svojega življenja … ampak vse te informacije mi v resnici niso dale kakega posebnega zadoščenja (seveda ne, če sem pa počasnejša, manj redna in tečem krajše razdalje!), ravno obratno, postala sem še bolj zagrenjena in nezadovoljna, kar ni dobra popotnica nobeni dejavnosti. Priznam, topogledno sem včasih prav "analna".

- manj je bolje - ko govorimo o obleki: resda je jesen z nami prijazna, ampak tudi sicer ugotavljam, da ažje tečem, če sem manj oblečena, kar pomeni, da še vedno tečem v poletni opravi (no, namesto kratkih hlač kaprijke); kako se bodo zadeve spremenile s prihodom prave jeseni (veter, dež, nižje temperature), bom še poročala, se mi pa zdi, da ne bo take panike, poleg tega sem v dar dobila še eno tekaško majico za bolj mrzle dni.

Mogoče bi lahko napisala še kaj, pa se trenutno ne spomnim. Aja, LM, seveda. Ne, ne grem na Ljubljanski maraton, nisem za take množične zadeve, bom pa srčno navijala za tiste, ki gredo. Organizirane tekaške prireditve (tekme) se mi sicer zdijo fina reč, za motivacijo, da iztisneš iz sebe več, kot si misliš, da zmoreš (moč množice), spoznaš še kakšne druge kraje/trase, se družiš s sotekači (hm, no, če le niso preveč tekmovalno zadrgnjeni), ampak se mi zdi, da se je tudi treba omejiti.

Konec koncev - in to mi je postalo jasno v zadnjih tednih - vsak teče in tekmuje predvsem s samim seboj. Mogoče bi, v nekih idealnih okoliščinah, sama lahko imela že veliko več kondicije in bi redno tekla 3-4 krat na teden, izvajala intervale in dolge teke, zraven (redno) delala še vaje za moč in raztezanje. Lahko pa bi o teku samo sanjarila in ga sporadično izvajala, tako kot sem to počela pred leti, ko v resnici še petnajst minut nisem zmogla teči v kosu, ne da bi se do konca zadihala. Ali pa sploh ne bi počela nič (fizičnega) in bi se doma čudila, zakaj imam tako mlahave noge, depresivne misli in kratke živce. 

Sem, kjer sem. In kjer sem, je ok. :-) 

Eden od prvih "daljših" tekov (več kot 1h), z novim gadgetom

Odkar ne tečem več s telefonom, ni več tekaških slik, smo pa začeli tudi kolesarit

Po enem od zadnjih tekov so se misli postavile na mesto; rezultat: tudi nova frizura (končno!) ;)

Lepo se je (tako) starati

Če sem bila za lansko okroglo obletnico vsa okrogla, sem si za letošnjo zaželela in zadala en (sam?!) krog - okrog Bohinjskega jezera! :-) Ko sem v koledarju tekaških prireditev zagledala ta tek, na ravno pravi dan, sem se v hipu odločila, da je to to in da je ni nobene (velike) žurke, ki bi jo raje imela (čeprav sem včasih pomislila tudi na to, ampak se mi zdi, da nisem za take fore).

Potem ko sem junija malo popustila pri tekaških treningih, sem rabila malo takega (tudi simbolnega) zagona, vendar mi julija zaradi počitnic in potem home-sittinga pri mojih ni uspelo preteči toliko km, kot bi želela in kot jih je predvidel moj novi načrt (cilj: spraviti 10km pod 1h). Ampak na srečo imam najboljšo prijateljico na svetu, ki je bila za tak štos, poleg tega je pa tudi veliko bolj resno trenirala zadnje tedne, tako da sem se na sobotnem teku precej "pošlepala" nanjo (hvala, M!).

Že pred samim dogodkom se nisem počutila najbolje, naporni tedni (komaj čakam september!) so terjali malo davka in noge sem imela težke, ampak zanos mi je dajala prav misel: glej, kam sem uspela priti v enem letu! In Bohinj je seveda prekrasen, trasa je speljana čisto okrog jezera, deloma sicer po koreninah in spolzkem blatu, velikih kamnih, ampak tudi to ji daje poseben čar. Vreme je bilo kot naročeno, skratka popoln dan!

Ko sva se z M prebijali skozi kilometre, malo po soncu, malo po senci, sem bila bolj redkobesedna kot običajno. Verjetno zaradi slabše kondicije (samo en daljši tek dva tedna pred tekmo je seveda premalo), na začetku sem bila od vseh čustev itak čisto vzhičena in solzava, potem nekje na polovici sem začela skoraj meditirati, proti koncu mi je bilo pa že težko, dihala sem kot slon, ko se mi je zdelo, da ovinkom nikoli ne bo konca, je prišel še klanec, da res preizkusi vso mojo voljo in odločenost. Kaj naj rečem, ni mi bilo lahko, brez M in njenega spodbujanja bi verjetno kar odnehala. Ampak nisem in občutki na cilju so bili fantastični, ne glede na čas in vse težave vmes. Uspelo mi je! :-)

Hvaležna sem M, da se je pustila potunkati v to (mojo) "preizkušnjo" in da mi je ves čas pred in posebej med tekom dajala moči in spodbude, tišala moje dvome (da niti ne omenjam piknika po tem). Samo upam lahko, da ji bom kdaj lahko povrnila v isti meri … *

Tako, tekaško navdušenje me še drži (posebej po teku ;)), izvedba treningov je malo manj redna, kot bi si želela, ampak to pripisujem čudnemu poletnemu času, ko se žongliranje z vsem včasih ne izide najbolje. Kakor koli, vztrajala bom. In če bom odslej vedno praznovala tako - aktivno, se ne bom nič pritoževala! ;)

Pred

Po - ko nisem umrla (but it felt like it)

Moja naj kompanjonka <3

Cilj brez konca (tekaški dnevnik, 13. teden)

Zadnji teden programa je minil v znamenju enega bolj lahkotnega 40-minutnega teka (omb, še vedno ne morem verjet, da lahko to pišem), ki sem ga zaradi bolezni S odtekla sama, spet v času, ko je šla E plezat. Se spomnim, kako dragocena se mi je vedno zdela tista urica, ko sem bila jaz na vrsti, da jo odpeljem. Takrat sem imela mir, pogosto sem kaj brala, skratka počitek. V zadnjih mesecih pa je tista urica povezana s tekom, ki sicer ni počitek, prinaša pa en tak poseben mir.

Sicer sva s S. imeli namen v četrtek odteči še en lahkotnejši trening (3x10+1), mogoče s kakšnim hitrejšim intervalom, a nama jo je pošteno zagodel dež, ki nas je pral vse popoldneve, tako da sva se družno odločili, da narediva kako vajo za moč več in se na sobotni tek pripraviva bolj mentalno kot fizično. Pa z živobarvno nalakiranimi nohti, seveda! ;)

Nohtki :) tukaj že na cilju

Kot motivacijo za redno izpeljane treninge, sva se že nekje na sredini odločili prijaviti na množično tekaško prireditev, po malo prepričevanja in vztrajnega ženskega sugeriranja sem v udeležbo prepričala tudi M, tako da smo se dogodka veselile v troje in se na poti do tja vztrajno spodbujale. Tik pred zajci so se nam sicer začele malo hlače tresti, a ravno tu se je pokazala moč tekaških prijateljic, ki smo se ob pravih trenutkih znale pomiriti in motivirati. Aja, mimogrede sem okužila še sestro, ki se je odločila za krajšo razdaljo in še malo bolj vestno in redno tekla. Za piko na i pa sta se za udeležbo na otroškem teku navdušeno odločili tudi hčerki, tako da bi res težko bila manj ponosna na vse nas!

Žal ali na srečo je maj poln raznoraznih rekreativnih prireditev in tako ni čudno, da je bil na isti dan organiziran tudi kolesarski dogodek, ki se ga je bolj zaradi odkrivanja novih kolesarskih poti kot samega športnega podviga želel udeležiti mož (ki je mimogrede zadnje tedne vsak dan kolesaril v/iz službe, a ni priden!). Tako sem morala za pomoč pri varstvu zaprositi nono in nonota, kar pomeni, da je iz tekaškega dne nastalo veliko družinsko druženje (ki bo, upam, k več aktivnosti spodbudil tudi njiju, hihi).

Zaradi množičnosti prireditve pa me je bolj kot za to, ali bom zmogla odteči in v kakšnem času, skrbelo za to, da se ne bi izgubili, da se ne bi kateri od hčerk kaj zgodilo, ali bo malček zdržal ves čas v vozičku, ali bo hotel jesti sadje iz kozarčka ipd. Se mi zdi, da sem se na tek osredotočila šele po par minutah, ko smo že začeli teči (ja, tudi ogrela sem se zaradi vsega skupaj bolj na hitro …). Gužva je naredila svoje, kača se je le počasi premikala naprej, verjetno smo naredile malo napako, da smo se v nejeveri nad svojimi sposobnostmi postavile preveč zadaj. Po drugi strani smo se tako v zmernem tempu podale v začetni klanec in ohranile dovolj moči še za naprej, da smo počasi prehitevale gručice pred nami. 

Vir

Pot po Tivoliju/Rožniku/Mostecu je bila prijetna, senčna, ko je bilo klanca konec smo si malo oddahnile, a se spet nekoliko držale nazaj po hribu navzdol, da ne bi preveč obremenile kolen. A ves čas smo tekle! Za spodbudo smo sem in tja malo vpile (bomo zmogli? bomo ja!), se tolažile, da smo že čez tretjino, polovico ipd in ves čas umirjeno dihale in držale svoj tempo. Najtežji del proge je bil po asfaltni cesti, ker se je tudi sonce že močneje uprlo na nas, a me smo se upirale nazaj in stisnile zobe, veliko pa je k temu pripomogla tudi ena mimostoječa gledalka, ki nas je s ploskanjem spodbujala in tolažila, da je najtežje že za nami, da smo super in imamo samo še konec pred sabo. Koliko energije dajo takšne spodbudne besede! Zdelo se mi je, da imam dovolj močne noge, da bi lahko šlo hitreje, a zaradi gužve je bilo kar težko prehitevati (posebej ko se je 5-km trasa združila z 10-km). Videti je bilo, da je večina tekačic že utrujena, mnoge so hodile, čutiti je bilo naveličanost in tisti čuden slabovoljen piš, ki ga ne maram, tako da sem začela še sama glasno spodbujati, sebe in hkrati druge, tudi zato, da bi ugotovile, da smo res že pri koncu in da zmoremo. Še več energije sem dobila, ko smo dohitele veteranko Heleno Žigon in jo pozdravile z navdušenim aplavzom. In ko smo se tako prebijale mimo tekačic je pot naenkrat ostro zavila desno in že smo bile v ciljni ravnini. Malo me je presenetila travnata podlaga (zlizana trava drsi, ja) in samo dejstvo, da smo že v cilju, malo smo pospešile in z glasnimi vzkliki zaključile s progo s časom 1:04:45 (prej smo nekako računale, da bo čas bolj okrog 1:10). Noro, uspelo nam je! Ne samo ta tek, ampak vseh 13 tednov! :) Uau! 

Vir

Če dobro pomislim in zdaj že z nekaj dnevnim premorom, se mi zdi, da bi lahko še več dala od sebe, saj na koncu niti nisem bila tako izžeta in utrujena, razen malo mehkih nog, ki so se po raztegovanju že počutile lahkotnejše (in močnejše!). Ampak po drugi strani, vem, da je bil to moj prvi res športni podvig, da me je še vedno strah, da ne vem, koliko zmorem in do kje lahko steram svoje telo. Očitno se je res treba vsega naučiti in privaditi, tudi ko gre za telesne sposobnosti.

Po samem teku se nisem mogla ravno preveč prepustiti endorfinom in navdušenju, ker je bil kmalu že predviden start otroškega teka in hčerki sta že neučakani skakali naokrog in si želeli akcije (ali pa vsaj bonbonov iz darilne vrečke), tako da sem ju kmalu odpeljala na predviden prostor, tam smo še malo zapeli in zaplesali in se potem spet tlačili v začetne bokse (ja, kot živina), spet v neznosni gužvi. Ko je končno prišel čas za naš start, sem starejšo pustila, da je tekla sama (kolikor si je upala, ker jo je bilo vseeno malo strah, da me/se izgubi), saj je želela biti hitrejša (prva?), in se za roke držala z mlajšo, ki je sredi poti  (400 m) začela tožiti, da ne more več, tako da sva raje hodili in odtek(ca)li samo še prihod v ciljno ravnino. Starejšo sem ujela, da smo šli še po medalje (spet jokcanje, ker je na medalji upodobljen dojenček …) in potem spet čakanje, da smo v množici prišli do izhoda. Vsa ta gužva in čakanje  so me že malo vznejevoljili in sem bila prav vesela, ko smo zapustili glasen prireditveni prostor in šli na bolj umirjeno kavo&sladoled. 

Prijetno utrujeni smo se poslovili od mojih in se potem podali še na izlet k M., kjer nas je dohitel še mož. Vreme se je zjasnilo in za češnjo na vrh polnega dne - krasne slastne češnje. Popoln in z vsem mogočim nabit dan.

Tako lepo naju je ujela M, ko sem počivala...

Zagotovo pa to ni konec naših tekaških poti, kje pa! Zdaj smo ravno na okus prišle! ;)

Nepopolno (tekaški dnevnik, 12. teden)

Tudi to se je moralo zgoditi, saj so menda tekaški načrti samo to, načrti, ki se jih držiš, če gre, ali jih pa prilagodiš, če ne gre. No, dvanajsti teden se je že začel čudno, s S. sva prvi trening (50 min) opravili že zelo pozno in vsaj jaz sem bila že naveličana in utrujena od celega dneva, tako da sem pretežni del poti bentila, malo na glas, še bolj pa potiho. Ampak 50 minut je že kar dolga tura in, ko sva se počasi približevali domu, sem ugotovila, da sem nekje po poti izgubila slabo voljo in zlovoljnost, utrujenost od preveč vsega je zamenjala samo še fizična utrujenost, misli pa so bili spet sveže in pomirjene s svetom. Hecno.

Drugi trening (10+1x3) sem na hitro stisnila v eno četrtkovo jutro, ko je mož delal popoldne in drugače ne bi mogla iti. Čeprav je bila ura šele 8.30, je sonce že lepo pripekalo in tako malo otežilo zadeve, ampak seveda je tak lažji trening zdaj že mala malica (nikoli si nisem mislila, da bom kdaj to rekla za tek!). Pa res je dober občutek, ko že zjutraj odtečem svoje, pa je potem še ves dan pred mano. Si pa še nisem čisto na jasnem, ali mi je bolj všeč teči v družbi ali sami. Včasih sem res neprebavljiva in takrat, si mislim, je bolje, če sem sama (za druge, zame mogoče ravno obratno). Se mi je pa zdela zanimiva opazka, ko sem brala tole tekaško knjigo, (nekako takole) da so pogovori med tekom drugačni, saj je pogled obeh sogovornikov uperjen naprej, ni neposredne "konfrontacije" in tako so misli bolj sproščene in ni nobenih ovir. Kar je čisto res! In kako je to osvobajajoče … Zato so tekaški partnerji zakon - hvala S! :)

No, potem je prišel vikend in ni šlo več, ker smo bili razseljeni, ko smo v soboto pozno zvečer prišli domov in sem se lotila še peke torte, sem še upala, da bom zjutraj po nekem čudežu dovolj sveža, da odtečem še tretji trening, a ni šlo. Sicer sem vstala in porihtala malega, ko pa je nazaj zaspal in sem se "samo še za pet minut" ulegla, "če bom čez par minut še budna, grem", sem že vedela, da je to to. Menda sem spala kot ubita. Še dve uri po tem. Potem praznično kosilo za širšo družino, malo stresiranja, veliko veselja in dobre volje, ampak zvečer so bile zaloge energije preveč prazne, tretji trening sem pustila pasti v vodo. Zdaj je pred mano zadnji teden (finale ;)), upam, da se bodo zadeve  kljub temu izšle, kot je treba … 

Tudi poležavanje je včasih nujno … :)

Ne*verjet*no (tekaški dnevnik, 11. teden)

Skoraj ne upam preveč na glas govoriti o tem, da mi manjka še čisto malo do zaključka 13-tedenskega programa! In da sem po skoraj treh mesecih že zelo blizu pretečenim 200 kilometrom? Da se ob teku zabavam in smejim? Da grem teč tudi v malodane hurikanskem vetru in dežju? Da celo plezam čez ograjo, da bi lahko šla delat kroge na tartansko stezo na stadionu - brez prisile in ne da bi me kdo gledal in grozil z nezadostno oceno? Da se samoiniciativno spravim teči še malo hitreje in ugotovim, da je čisto izvedljivo? :-)

Skoraj se ne (s)poznam več … In hkrati se nikoli nisem imela raje! 

Deseti teden ali kako sem postala tekačica

Naslov pove vse, končno se je zgodilo. Ampak gremo po vrsti. Prvi trening (30+1x2) sva s S. izpeljali v ponedeljek zvečer, se tako zaklepetali, da sva skoraj en dva tri prišli do hriba, zagrizli vanj in na vrhu še malo zakrožili, da se je iztekla prva polovička. Po nekaj globokih vdihih je bil itak že čas, da spet začneva teči in druga polovica je bila neprimerno lažja, verjetno, ker je bila polovica že mimo in sva bili z vsakim korakom in metrom bližje cilju (in ker gre ves čas malo navzdol, se mi zdi).

Za drugi trening (10+1x4) sem se čisto premalo ogrela, ker sva imela z mojim spet eno tako hitro letečo menjavo in sem bila vesela, da imam sploh čas iti, da se želela čim prej začeti. Napaka. Že zelo kmalu me je začelo špikati v trebuhu, najprej na desni strani pod rebri, potem pa skoraj po celem trebuhu, še celo v križu, se mi je zdelo. Najprej sem to pripisovala soncu in višjim temperaturam, še bolj pa začetku menstruacije in spremenjenim "telesnim razmeram", zato sem poprosila S., če lahko malo upočasniva, ampak nič ni v resnici pomagalo. Bolečina kar ni hotela stran. V tisti minuti hoje sem se malo bolj nadihala, ampak kmalu po začetku teka se je nadležna bolečina spet vrnila, osredotočila sem se na dihanje, nehala sem govoriti, razen občasnega bentenja čezse in svoje "šibko" telo, ki me je tako pustilo na cedilu. Tako počasi sem že tekla, da se mi je zdelo čisto brez veze in bi bilo vseeno, če bi hodila, ampak zaradi S. nisem hotela kar nehati in sem upala, da mi bo druga minuta spet pomagala in morda odpravila vse skupaj. Pa ni bilo nič bolje. Sredi tretjega dela teka sem obupala in S. me je pomirila, da ni panike, da bova raje hodili in potem spet tekli, ko se bom bolje počutila. Fail. To mi je ves čas utripalo v možganih, še dobro, da nisem bila sama, ker bi se gotovo mentalno skamenjala in zbrcala, tako pa me je S. bodrila, da sej ni nič takega, da sva malo že pretekli, sicer pa nama tudi hitra hoja sigurno ne škodi in da bova že še tekli. Pritisk v glavi je tako sčasoma popustil in začuda sem tudi prišla do taprave sape, umirila dihanje in predlagala, da zadnjih deset spet normalno odtečeva. In je šlo, tista pekoča bolečina je skoraj izginila. Ko sem potem doma razlagala možu, da mi pa tokrat sploh ni šlo, da sploh nisem mogla "zaštartati", da nisem uspela priti do pravega ritma dihanja in da me je ves čas matrala ta preseneta zbadajoča bolečina, je takoj "diagnosticiral" krč diafragme in me vprašal, koliko razteznih vaj sem naredila. Hja, v tem je bil problem. Nikoli več tako, vam povem!

Tretji trening je bil spet malo bolj razgiban (v matematičnem smislu, da sem pravilno seštela vse sklope in ob pravem času napovedala minuto hoje): 20+1+15+10+1 in ker je padel ravno na soboto, sva se s S. odločili, da ga oddelava že zjutraj, kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev. Na začetku sva srečali dva tekača, ki sta se že vračala, ampak vseeno sva bili kar ponosni nase, da sva se v miganje spravili ob tako rani uri (7.00), obe po večkratnem nočnem prebujanju. Da ne govorim, da sem bila ob 6.40 še vsa hripava in brez glasu (ampak topel čaj in domač med na žlico delata čudeže!). Po sistematičnih razteznih vajah in ogrevanju sva z malo manj klepetanja začeli s tekom, jaz sem se v izogib težavam s prejšnjega teka osredotočala na dihanje in že kmalu sem imela občutek, da sva hitrejši kot običajno. Prvih 20 se je sicer malo vleklo, a počutje je bilo dobro, tempo pa tudi in to se mi je zdel že velik napredek. Brez večjih naporov sva odtekli še druge dele, spet tekli v klanec, ampak tokrat je šlo nekoliko lažje, kar nama je dalo še malo več zaleta, da nisva popustili tempa. 

Naredil se je krasen dan, zadnje pol minute sva za hec še zašprintali in potegnili do stop znaka na koncu cestnega priključka. Spet čisto navdušeni in glasni ob dosežku, mimoidoči (ki jih je bilo takrat že kar nekaj, na poti po sveže žemlje, ali kaj) so naju malo čudno gledali, nama pa je bilo gladko vseeno, meni tudi za velike fleke švica, saj sva zmagali in premagali sebe in dan se je komaj dobro začel! Še dolgo se mi je zdelo, da kar lebdim nad tlemi, vse mi je bilo lažje, kar ne smeh mi je šlo ob misli, da sem svoje za tisti dan že odtekla. Predvsem pa sem (zaradi malo višje hitrosti?) končno dobila občutek, da tečem, da sem tekačica. Kaj vem, verjetno so me (prvič/spet) preplavili endorfini, kar koli že je, občutek je fenomenalen. :)

Ena stara fotka z aktualne tekaške poti

Kumulativen tekaški dnevnik

Če sem dosledna pri tekaškem načrtu, mi pri pisanju dnevnika ne gre, čeprav so bili nameni dobri, ampak nameni niso nič, če niso realizirani, a ne? V glavnem, preveč je vsega in čisto mogoče bi bilo najbolje, če bi vtise zapisala po vsakem teku ali po dokončanem zadnjem teku v tednu. Mogoče je to izhodišče za naprej. Ampak nič ne obljubim.

Je pač tako, da je preveč vsega (tudi zdaj me čaka stroj perila za na sušilo in kar vidim, kako je z vsako minuto bolj nagubano in zmečkano …). Nekaj časa sem želela pisati samo o tem, pa sem se držala nazaj, da ne bi izgubila še tistih par ne-takških bralcev, ki vztrajajo. Potem sem imela malo krize in sem dvomila v vse skupaj, najbolj sebe in se niti nisem želela z nikomer pogovarjati o tem, kaj šele pisati. No, seveda "Življenje ni premica" - če citiram mojo drago sestrico ;), ampak je nekaj bolj vijugajočega. Kaj pa vem, ne spomnim se več tistih ko/sinusnih krivulj, ampak ima nekaj opraviti s tem, da je treba najprej zadeti dno, da se začneš spet dvigati. Važno je vztrajati.

Osmi teden je bil popraznično naporen, ker sem prav izrazito čutila vsak dekagram pinc in pirhov posebej, ampak tistih drugih črnih misli, utrujenosti, ne-morem-večnosti ni bilo več. Morda je k temu pripomogla smela odločitev, da odvrzem nekaj krpic in začnem teči v kratkih rokavih in tričetrt hlačah. Kdo bi vedel. Prav gotovo pa je bilo lažje, ker je bil to lažji teden (10+1x4, 3+1x8, 5+1x7). En tek sem skombinirala s plezanjem ta starejše, ki prav prikladno traja eno uro, in sva šli s S. enkrat za spremembo po obratni poti. Ko sem potem vsa prepotena in rdečelična šla stala tam v telovadnici in čakala, da se preobleče, mi je bilo sicer malo nerodno, po drugi strani pa, halo, a) kdo se pa z mano ubada, b) vsaj nisem šla na čik&pir; c) sej nisem sedela na kavču in čips jedla!

Deveti teden se je tako začel z malo več zagona, čeprav je bil strah pred celournim treningom (10+1+20+1+15+1+10+1) večji od Everesta. Sorazmerni s tem so bili tudi dvomi in sopihanje med odštevanjem minut (aja, ne gledam več na uro, res, nikoli več!), hkrati pa tudi kriki navdušenja med in po treningu, ko nama je uspelo, ne le to, še šprintali sva na koncu vsakega tekaškega dela. Ni treba govoriti, da sta bila drugi in tretji trening (10+1x4 in 15+1x3) skoraj mala malica. Skoraj, ker mi pač čisto noben trening ni enostaven, ker pač ne znam čisto izklopiti misli in ker čisto vsakič dvomim in se vrtim v krogu nezaupanja vase, v svoje noge, srce, sapo. Ampak this too shall pass. Mora!

Aja, tretji trening sem spet šla odtečt pri starših po tisti nesrečni lepi poti, tokrat v družbi moža. Na začetku sva se malo spričkala oz. sem mu osorno preprečila, da bi mi "pridigal" o eni stvari, ki bi jo lahko bolje delala (čeprav vem, da ima prav, ampak … pusti me pri miru!). Potem sva tekla v tišini, on prvič po poškodbi, se skoraj ni zadihal, ker ima od kolesarjenja volovsko kondicijo, jaz z jezikom do tal, posebej med klanci, ampak je šlo, bolje, hitreje in dlje kot zadnjič. Na koncu sem celo popustila in se začela z njim pogovarjati. Celo šaliti. In mi je bilo žal, da sem na začetku tako vzkipela. Vem, da mi je težko začeti. Težko mi je zraven še razmišljati o teku, ker mi je potem še težje. Zato mi je super teči v družbi s S., ker se vedno začneva pogovarjati o dnevnih trivialnostih in preden se zavem, da tečem, je mimo že vsaj 10, v najboljšem primeru celo 14 minut … In hkrati mi je super, kako se izmenjujeva v trenutkih šibkosti in spodbujanja, se delava norca iz sebe in, priznam, čisto majčkeno šimfava tudi druge, ki nama tečejo nasproti oz. se tolaživa, da imajo lahkoten korak, ker so začeli teči ravno pri tisti hiši tam naprej, pa ker jim ni bilo treba ves dan teči za otroki, pa da je na kolesu seveda lahko imet veter v laseh pa take … v glavnem vse, samo da ne misliva na to, kako "težko" je dvigniti levo in jo premakniti pred desno in koliko lažje bi bilo upočasniti korak in enostavno hoditi. Ampak tega seveda ne narediva. Ker sva carici. Ker smo carji vsi, ki se premikamo, ki hodimo, tečemo, telovadimo, kolesarimo, plavamo … delamo nekaj zase!

Nepravljična 7ka (tekaški dnevnik)

Po začetnem navdušenju, elanu in vsepovsodkipeči energiji je prišla umirjenost, ki je v sedmem tednu kulminirala v utrujenost, utrujenost in še enkrat utrujenost. Resda je to tudi teden, ko se drastično poveča obseg teka (že 91 % teka pri prvem treningu 10+1 x5), ko si psihološko že na pol oz. čez, hkrati pa … šele tam. Kaj pa vem, kaj točno je bilo krivo, ampak to je bil zame najtežji teden doslej. Po prvem treningu sem imela še par dni čisto zaskočene mišice, po celem telesu. Drugi, najlažji trening (3+1 x10) sem prelagala in prelagala in na koncu le odtekla že v malo prazničnem vzdušju, po svojem rodnogrudnem terenu. A izbrala sem malo čudno uro, malo preveč obleke, tako da sem hitro zakuhala, in rezultat je bil katastrofalen. Tisto pot imam nadvse rada, čeprav gre gor in dol, ampak takrat sem že pred polovico mislila, da bom direkt umrla. Skratka kopica enih čudnih faktorjev se je zgrnila v, tako se mi je zdelo takrat in se mi zdi še zdaj, popolno polomijo od komaj zaznavnega gibanja in sopihanja. Hkrati mi je v glavo poleg sonca nabijala še misel na divje Idrijke, ki so šle kar tako za malo malico tisto soboto že na 10ko! V glavnem res luzersko sem se počutila, ko sem tisti dan prisopihala domov in čudno vreme v kombinaciji z multiplim zbujanjem ponoči v nadaljevanju je samo še stopnjevalo mojo zagrenjenost. Da ne omenjam, da so me mišice še vedno po malem bolele od prvega treninga (kolena na srečo ne). Rock bottom. Vmes sem še prebrala knjigo in ugotovila, da marsikaj od navedenega že znam in prakticiram (predvsem kar zadeva prehrano, pričakovanja, poškodbe, počitek), po drugi strani pa me je malo prizemljilo, da vsakršen tekaški trening, posebej na daljše progre, pomeni konstantno utrujenost. Da bi v takem stanju vztrajala, prostovoljno, dlje časa? Uhhh, ne vem, no. Trenutno se mi res zdi, da je malo tistega začetnega navdušenja in adrenalina popustilo, težko mi je pred treningom, med treningom, po treningu, praktično ves čas sem utrujena. Seveda imajo tu prste vmes tudi drugi dejavniki, ampak vseeno … ne predstavljam si, da bi morala vmes še delati (no, itak si ne predstavljam, kako bo, ko enkrat zaključim porodniško). O tem denimo v knjigi ni nič pisalo, pa sem ves čas čakala, da se dotakne še te psihološke plati, pa očitno mora to predelati vsak posameznik tekač sam pri sebi. Ja, no, tudi s tem imam težave. Čeprav že skoraj dva meseca redno trikrat na teden tečem, se sama nimam in ne morem imeti za tekačico. Sem čudna, ne? V glavnem ena velika kolobocija se mi je namotala v glavi in sem že sama sebi naporna, kaj šele drugim, si mislim. Na srečo pa imam M, ki me je takoj po prihodu domov z malimi triki ("sem ti pustil športne čevlje zunaj, saj greš danes teč, ne?") nežno brcnil v rit in mi pomagal, da sem odtekla še zadnji trening tega nesrečnega sedmega tedna (5+1 x8). Spet po stari pol asfaltni, pol makadamski podlagi, večinoma po ravnem, v večerni uri in ustrezni klimi. Sama, da se sama izvlečem iz tega začaranega kroga, v katerega sem se potunkala. In seveda je šlo, čeravno sem vmes morala parkat nasilo izklopiti možgane (mogoče je pa to rešitev). Fokusiraj se na korak, umirjeno dihanje, sprosti ramenski obroč, naj ti roke dajo ritem. To je bila moja mantra in bo tudi vnaprej, kakršno koli pretirano razmišljanje in gledanje na uro me ubija. Skratka, tale teden je šel s težavo skozi, šel pa je, recimo, da je to dovolj. Za nagrado sem šla naslednji dan v savno. 

Na to včasih pozabim

Tekaški dnevnik (4, 5, in …)

Eh, preveč se dogaja, ne utegnem vsega napisati, dokumentirati, pa tudi ne vem, koga sploh briga zanima, kako sem tekla/hodila, kaj se mi je takrat podilo po glavi, kako težko sem pregurala prve minute in zakaj še vedno vztrajam v dolgih hlačah (no, zdaj ko sem si vzela čas in uredila zadeve, da bi lahko dala tričetrtinske, je pa spet mzrlo, itak). Pomembno se mi zdi, da vztrajam in se kot pijanec plota držim predvidenega načrta, čeprav je Rugelj napisal, da so načrti zato, da si jih prikrojiš. 

Ja, tudi berem o teku, pa ne toliko načrtno, kot mi je tale knjiga padla v oči na stojalu ob pultu, ko sem čakala v vrsti za vračilo knjig, in me je res zanimalo, ali je potem pretekel tisti maraton ali ne. Ker vedno rada berem njegova besedila, nisem dvomila, da me ne bi pritegnil, pa moram priznati, da me je prav posrkalo. Zakaj? Ker je napisano brez vzhičenosti, pametovanja, velike znanstvenosti, ampak tako, sleherniško, tek kot nekaj, kar je že fino, ampak včasih si utrujen in imaš naporne dneve v službi in pridejo potovanja ali kar koli že običajnega se človeku zgodi in rekreacija pač ni neka obsesija, ki ji podrediš vse drugo, ampak se mora znajti v mozaiku enako pomembnih drugih dejavnosti. Zelo me je pritegnil tudi s tem, da rekreacijo povezuje z družino, preživljanjem časa z otroki, partnerico. Skratka zrelo in uravnovešeno. Priporočam.

Ampak nazaj k mojemu teku. Ja, teku. V četrtem tednu je program predvidel manj intenzivne treninge, ki so po eni strani prav pasali, po drugi pa sem bila že prav nestrpna, ker sem želela še, več, bolj. V petem tednu se je intenzivnost spet začela povečevati, čeprav je bil skupni čas treninga še vedno relativno nizek. Ne vem, morda se mi samo zdi, občutek imam, da bi šlo še, rada bi tekla več, dlje, hkrati pa se tudi zavedam, da me nosijo endorfini in adrenalin, vezi, mišice in sklepi pa verjetno še niso pripravljeni na res daljše teke, čeprav se trudim delati vaje za moč in prožnost vsak dan, ko imam vsaj kako minuto odveč, enkrat ene, drugič druge.

Danes pa spet svojevrsten preboj. Po tem, ko sem imela zdaj skoraj ves mesec tekaško družbo, sem šla tokrat prvi trening šestega tedna (5+1 x8) teč sama. Moram priznati, da mi je kar prijalo, da malo v tišini premeljem kako stvar, se bolj osredotočim na svoj korak, dihanje, da namesto klepetu prisluhnem zdaj že zelo živahni naravi. In res je bilo čarobno. Tek ob reki, večinoma po gozdu, malo po asfaltu, malo ob njem in po mehkih iglicah, ob živo zeleni kulisi mladih listov, veselem žvrgolenju ptic in stalnem pomirjujočem zvoku tekoče reke ob strani. Prekrasno! Tudi to, da sem pretekla najdlje, kar sem kdaj šla po tej poti in da sem zadnjih petnajst, dvajset sekund imela še dovolj moči za čisto spodoben (se mi zdi) šprint. Niti par avtomobilov, trije kolesarji in ena tekačica me niso motili. Danes sem res tekla, tista minuta pavze vmes gor ali dol (to ni dovolj niti za kako spodobno fotko naredit!). In še vedno sem ponosna nase in navdušena, da že en mesec tako pridno tečem. Ja, eni me sprašujemo, kako nam to gre, trije otroci in različne dejavnosti, čas na prostem, skrb za dojenčka, moževo kolesarjenje (večkrat na teden) … pa se mi večinoma niti ne da razlagati. Vsak po svoje, si mislim. Če želiš videti ovire, jih vidiš povsod, sicer pa se vse da. Vedno. Vsak rabi svojo dozo posebnega časa, časa zase in za to da se poveže s svojim telesom. Jaz se želim v njem dobro počutiti in želim, da bi mi dolgo in dobro služilo. Zato tečem in zato se vse to da. :)    

Sem hotela ujeti še žrebička, pa se je kobila tako zaščitniško premikala, da mi ni uspelo