To je torej to. Dejansko je trajalo malo več kot pet let, dve porodniški sta prikladno podaljšali 3,5 leta, kolikor so mi odmerili, da kot javna uslužbenka doprinesem k védenju in znanju za danes in za rodove prihodnjih medjezikovnih posrednikov, prevajalcev, tolmačev. Svoje redne službe sem se veselila, kdo pa se ne bi, in pričakovanja so bila, iskreno povedano presežena. Ker sem vmes ugotovila, da uživam v poučevanju (odraslih, mama, ne otrok!). Da se lahko še toliko zanimivih reči naučim sama, jezikovno, psihološko, kako se obnašati v družbi, kako načeti in vzdrževati pogovor z boljalimanj neznanci, skratka uau, življenjske veščine na n-to potenco.
Da ne govorim o vsem, kar so mi dali načrtni in naključni pogovori s kolegi, doma, posebej pa še v tujini. Krasne izkušnje, ki sem jih lahko izkoristila, ki so mi prinesle veliko, v katerih sem ponavadi pustila tudi del sebe. Vem, premalo pridna sem bila in se bom z d-nalogo še malo pomenkovala tudi v naslednjih mesecih, a cilj je na vidiku in trudim se, da bo končni izdelek zadostil ne le akademskim standardom, ampak tudi moji čisti vesti. Vsaj en majhen košček, drobtino bi rada prispevala. V upanju, da bo morda kdaj drugič komu drugemu na tem ali podobnem področju kaj lažje. Mogoče.
Ja, vlak je pogosto zamujal, zadnje leto in pol nenormalno pogosto. Točno vem, kdaj se prižigajo semaforji na poti do fakultete in koliko časa porabim ob kakšnem delu dneva za relacijo postaja-fakulteta. Peš. Z bicikljom. S trolo raje ne. Še zlasti ne s trolo. Ker je Ljubljana preveč lepa. Ker morda pa le nisem bila narejena za delo izključno za štirimi stenami, ker mi je všeč tudi med ljudmi, pa čeprav jih ne razumem. Pa čeprav se ne razumem. Ne vedno in ne povsem. A grem naprej. Bogatejša za več, kot sem si kdaj mislila, da bom lahko. Naprej.
