ZA

ZAdnji čas smo priča toliko strahu, užaljenosti, paranoje in odsotnosti zdrave pameti, da znova obupujem. Žalosti me, da ljudje tako malo zaupajo vase in v svoje družine, da se čutijo ogroženi od vsega, kar je zunaj, naj bo to družba, šola ali neka neosebna črka oz. beseda na papirju.

Znova se potrjuje, kako malo zaupanja premoremo Slovenci. Ne le vase, ampak tudi v javne instance, od CSD-jev, ki, verjamem, z vso resnostjo in odgovornostjo opravljajo svoje delo, tudi pri posvojitvah, do zavoda za šolstvo in ministrstva, ki menda v skladu z ustaljeno doktrino določajo šolski kurikul in potrjuje učbenike.

Saj se tudi jaz ne strinjam z vsem, kar vidim v učbenikih naše drugošolke. Ravno zadnjič sem se razburjala, ker so jim v isti učni uri predstavljali tako geometrijske like kot telesa in je revica potem seveda vse skupaj med seboj mešala. Ampak to je moje mnenje, ki ga v teh primerih poskušam zadržati zase, ker vseeno pa zaupam, da vedo, kaj delajo in da bo na koncu moj otrok razumel snov in se naučil tega, kar se mora naučiti. V vseh teh primerih so to izobraženi in usposobljeni ljudje, strokovnjaki, ki odgovorno opravljajo svoj poklic (podobno kot tile) in so zato tudi primerno plačani (kot tile in tile in še kdo niso, kar je res zaskrbljujoče, za družbo in državo).

Prepričana pa sem tudi, da se bodo moji otroci temeljnih stvari, vrednot, ki so po mojem pomembne za njihov skladni razvoj v samostojne, samozavestne in empatične osebe, naučili najprej v družini. Vemo že, da je vsaka družina po svoje nesrečna in vsaka bije svoje bitke, a na koncu šteje to, da se znaš in zmoreš postaviti na svoje noge, da na nek način presežeš to svojo izvorno družino in živiš pomirjen s sabo in s svetom, si ustvariš svojo družino ali pač ne, takšne stvari so stvar odoločitev in okoliščin.

Zase lahko šele zdaj trdim, da razumem in cenim svojo primarno družino, starše, vse njihove odločitve, dejanja in besede, ki jih kot otrok ali mladostnica pogosto nisem in zaradi katerih sem bila marsikdaj prizadeta, slabe volje, prepričana, da sem za nekaj (tisti nek neobstoječi ideal) prikrajšana. Še vedno se s čim ne strinjam, a sem vse to sprejela, odpustila, ker vem, da sta se vedno odločala, kot sta takrat mislila, da je najbolje, in šla sem naprej. Zdaj vem, da sem jaz na vrsti, da opravim svojo starševsko dolžnost. Vem, da ga marsikdaj pobiksam in da sem pogosto najslabša mama na svetu (kar tudi kdaj slišim), a se mi to zdi normalni del odraščanja. Kako "dobro" svojo nalogo opravljam, pa bo pokazal šele čas. Pravijo, da šele takrat, ko imaš vnuke, vidiš, kako dobro si vzgojil svoje otroke.

Mene ne skrbi, dejstvo, da je E najraje v fantovski družbi, da ji ne dišijo špangice in kitke, da ima raje široke trenerke in divjo igro s žogo. Zdaj tudi sama že vidi, da ni takšna kot ostale punce, enkrat me je celo vprašala, če je fant, pa sem ji seveda lepo povedala, da ne, da je seveda punca in da je čisto prav, da počne stvari, ki so ji všeč, in se druži s tistimi, s katerimi se dobro počuti. Da zaradi tega ni nič manj punca, da je vse to ok. Ali morda ni??

Ne vem, o vsem tem razmišljam zadnje tedne. Sem in tja se oglasim, ker se mi zdi, pomembno, da imamo svoje mnenje in da ga povemo na glas. Iskreno in spoštljivo, do sogovorcev in teme. Vse žalitve in sovražnost, nestrpnost in nespoštovanje do drugače mislečih pa me zadnje čase res res odbijajo. Smo se res v odnosu drug do drugega pripravljeni spustiti tako nizko? Ne vem, to ni družba, v kateri želim živeti. To ni država, s katero bi se lahko poistovetila.

Vice, ki niso vic

Skrbi me. Žalostna sem. Zaskrbljena. Molčeča. Glasna. Zaprepadena. Polna gneva. Ne samo zaradi dogajanja po svetu, doma, širše in ožje. Verjetno je tak čas. Jaz ne vem. Težke so te gobice. Ko skrbno odmerjam čas, ki ga preživim pred informativnimi oddajami (domačimi, nekatere tuje začuda ne povzročajo čira na želodcu). Pazljivo izbiram čas in ljudi, s katerimi preživljam proste minute. Previdno odbiram besede, s katerimi se konec dneva utrujenih oči/možgan obračam na svoje drage. Potrpežljivo čakam in diham, da pojenja simultani trojni cunami želja, potreb, idej, vzklikov. In končno je večer. Ne, ne morem spati, a takrat so misli najbolj jasne, a razen krac ali kratkih zapisov ne uspem sproducirati prav veliko, zvečer ne maram svetlobe monitorjev. Za produktivnost je dan, noč je za kreativnost. Potiho hodim po temnem stanovanju in pokrivam gole nogice. Hvaležna. Kljub vsemu. Prav zato še bolj.

Autumn love

Šele zadnja leta (6, če sem natančna! <3) se navdušujem nad jesenjo, prej sta pomlad in poletje imela absolutni primat. Zdaj pa se mi zdi krivično, da bi tako pisan in živahen letni čas ostajal zapostavljen. Res je, zaključuje se obdobje rasti, zorenja in buhtenja, ampak vsak konec je tudi začetek, ne? 

Moja letošnja jesen je, se mi zdi, prelomna. V glavi. Veliko dogaja. Or it just might be the hormones ...

United Colors of Autumn

 

To in ono

Danes, ko sem ravno na "prisilnem" dopustu zaradi krehajočega otroka, ki ponoči od vsega hudega še spat ni mogel, imam tudi nekaj časa, da končno še kaj napišem.

Sonca še vedno ni, očitno smo lahko že srečni, da ni dežja.

Utrujenost in zdelanost se počasi umikata, čeprav sumim, da bi šlo ob lepšem vremenu in dejanski pomladi zunaj hitreje, ker sem pač poletni tip človeka in me to ne tič ne miš vreme resno deprimira in jemlje vse atome energije že samo po sebi.

Ampak res ne bi o vremenu. Dajmo raje kakšno o delu, ki ga je v tem tipičnem pomladnem valu kar precej, si pa tudi domišljam, da sem ga (dodatnega) "priklicala" z mentalno naravnanostjo in željo, da bi še kaj delala, ker moramo zamenjati gume (ko res pride pomlad) in se pripraviti na druge tekoče stroške z avtomobilom, da ne govorim o dopustu, ki je sicer rezerviran, vse ostalo pa je še precej v zraku ... V glavnem stroški se kopičijo in zdaj res že nestrpno čakam na vsa tista zamujena/pričakovana nakazila, ki pa jih kar ni in ni od nikoder. Ampak ko pridejo, sem se že odločila, da ne bom vsega takoj porabila za te sicer nujne odhodke, ampak da bom začela upoštevati nasvet tistih, ki se bolj spoznajo na domače finance, in desetino začela dajati na stran čisto in izključno zase, da bom "imela" denar, ki ga zdaj tako pogosto pač ni. To in vestno beleženje odhodkov (stroškovnik) sta prva koraka, ker imam res že dovolj tega čudnega in nerazumljivega stanja, ko se mi zdi, da vse več delam in tudi zaslužim, dejanskega učinka od tega pa ni nobenega. No, bomo videli, kako bo šlo.

Sicer pa sem si nabrala kar nekaj rokov, ki zdaj uravnavajo moje delo in razmišljanje, večina pa jih je povezanih z dokončanjem vseh obveznosti za doktorski študij. Veliko dela in študiranja literature, ki me na srečo zelo veseli in zanima, tako da ni druge, kot da mi uspe (go go go!). To sicer pomeni, da imam še manj časa in volje in miselne zbranosti za drugačno branje (in pisanje), ampak tudi to še pride na vrsto.

Tako kot počasi prihajajo na vrsto rojstni dnevi naših tamalih tavelikih. Res neverjetno hitro mineva čas in res neverjetno pestro je včasih, ko trčijo rastoče samozavedanje in neomajna trma z vztrajnostjo in doslednostjo staršev, ki želiva ohraniti svoja načela, čeprav jih sploh starejša včasih uspe izzvati do te mere, da je res težko ohraniti mirne živce in potrpežljivost. Naporno, ja, ampak saj, nihče ni nikoli rekel, da je imeti otroke mala malica. Je pa dober občutek, ko se potem enkrat, ko najmanj pričakuješ, pokažejo lepi in prijetni sadovi tega truda in te prav malo poboža po egu. Čeprav že naslednji hip spet ne veš točno, a razmišljaš, se odzivaš in delaš prav ... huh.

In tako nekako plujemo naprej. Vse je isto in vse drugače. Hvaležni smo, da rastemo in lahko migamo, da kljub čudnim signalom, ki prihajajo od zunaj, ohranjamo kompas v pravi smeri, se borimo naprej. In predvsem, da smo vsaj rolete uspeli spraviti pod streho, ker tako dobro pa že zelo dolgo nismo spali! :)

Medpraznično

 

Napletite si toplo, pisano in čisto po svoji meri leto 2012!

Veseli december

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker lahko takrat legitimno (z razlogom in ne kar tako) vklapljam pečico kolikokrat na dan/teden se mi zljubi in testiram še tako neverjetne in olfaktorno izzivajoče recepte.

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker je takrat še več zabavnih dejavnosti, s katerimi lahko animiram vsaj starejšo hčerko (in za pet minut občasno ali v reprizah mlajšo) in združim prijetno s koristnim. Izdelava čestitk, okraskov, domačih darilc in še česa, peka je pa itak in.

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker pridejo dobri možje. Upala sem, da bomo uspeli ostati pri enem, ampak ker ne živimo izolirani od sveta, je bilo skoraj nemogoče izločiti katerega od njih in zdaj darila po malem prinašajo vsi. Kar ni slabo - kdo pa ni rad obdarovan! Ampak trudimo se, da ne bi pretiravali, upam, da se bodo tudi drugi obdarovalci ...

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker lahko takrat upravičeno naredim bilanco za nazaj in seznam za naprej (čeprav iskreno povedano, to počnem ves čas!). Miselno, še raje pa na papir v mali zvezčič, ki ga imam poleg koledarja vedno s seboj za kakšne ideje in zanimive besede v vseh mogočih jezikih in oblikah, in s peresom, tistim z mehko konico.

Praznični december mi je posebej pri srcu, ker so ljudje malo boljše volje in z upanjem zrejo v prihodnost.

* Ta objava je namenoma enoznačna, pozitivna. Ker sem ugotovila, da večino časa nekaj bentim in robantim in se zmrdujem in imam tega že počasi dovolj in nikakor ne vpliva dobro na mojo psiho. December je torej lep! 
** Občasno pa vseeno lahko zavijem z očmi, prav?

Skupinska druženja niso zame

Ta teden sem pretežno preživela doma z najmlajšo, ki jo je preganjal grd kašelj, in da se ne bi navlekla še česa hujšega, je nisem želela izpostavljati vrtcu in tam gostujoči golazni (virusom, seveda). Pretežno pravim zato, ker sem v četrtek zvečer vseeno zbrala pogum in dobro voljo, se celo malo bolj uredila in prvič v življenju prisostvovala prazničnemu druženju kolektiva. Kdo bi si mislil? A malo žrtvovanja je sem in tja treba in družiti se je dobro, navsezadnje se vsaj s tremi ali štirimi kolegi zelo dobro razumem, dva ali tri globoko spoštujem, do ostalih sem indiferentna, skoraj vse pa sem nezmožna tikati kljub vztrajnemu ponavljanju, da smo pa zdaj kolegi, na istem. Hmnja.

Nisem ljubiteljica druženj z več kot tremi ljudmi, ampak dobro, je kar šlo, mislim, da sem se primerno vedla, jedla z obema rokama, pazila, da nisem komolčila, da sem tudi solato pojedla v enem grižljaju, ne da bi mi visela iz ust, da se nisem pretirano sklanjala nad krožnik, se sratka držala bontona in bila prav prikupna soseda vseh svojih sojedcev, razen tistega na desni, ki se po začetnem pozdravu ni niti enkrat obrnil v mojo smer, da bi se spustila v enega tistih vljudnostnih pogovorov (kar je čisto ok, ker sem še vedno malo "jezna" nanj in na vse njegove akademske dosežke, ki sem jih ob nadzvočni hitrosti podajanja govora morala simultano tolmačiti na enem od svojih zadnjih izpitov). No, hrana je bila presenetljivo zadovoljiva, po treh urah in pol druženja pa sem le zbrala pogum, pozdravila bližnje in daljne sosede, se zahvalila za povabilo in po krajšem pogovoru še z mentorico hitro zapustila lokal. V avtu sem seveda ugotovila, da so se mi na zelo nenevidnem mestu strgale hlačne nogavice, itak, po celotni dolžini noge. J*** ga, sem si mislila, za mano je. Saj ni bilo tako slabo, samo naj hitro pridem domov.

Ponoči se je izkazalo, da le ni vse za mano. Dve uri noči (ločeno) sem poskušala umiriti jokajočo in kašljajočo hčerko, tri ali štiri ure so minile v stalnem obiskovanju stranišča in sprotnem zblodelem ugotavljanju, kaj zavraga bi mi od te "super duper fensi šmensi" hrane lahko tako zelo škodilo, da mi telo ni pustilo, da bi jutro dočakala s kakršnim koli ostankom te večerje v želodcu in črevesju. Obupno. Zaradi hrane se očitno ne splača hoditi na takšna druženja, očitno bom morala najti drug razlog (oz ga bolj podkrepiti in resno verjeti vanj, ja).

Naslednji dan sem po jutranji omotičnosti le uspela preživeti delovno, vmes ugotovila, da nihče drug ne kaže in ne poroča o znakih zastrupitve (vsaj ne s hrano), torej hipoteza o hrani-krivcu ne zdrži? Verjetno res ne, ker je zvečer istega dne podobno kalvarijo z bruharijo doživela starejša hči. Izprazniti prebavni sistem je očitno namen tega virusa (?), potem je vse bolj ali manj dobro, razen vsesplošne utrujenosti in "švohosti". Seveda imam zdaj poleg veliko dela s pranjem kupov rjuh tudi kopico slabe vesti in občutka krivde, da sem jaz tista, ki sem prinesla virus domov. Da se je okužba po vsej verjetnosti prenesla tudi na dragega sostarša, ki je komaj prekinil svojo antibiotično kuro proti angini in že vse dopoldne jamra, da ga zvija v želodcu. Zdaj lahko le upam, da bo najmlajša pripadnica klana ubežala zlobnemu sovražniku prebavnega sistema. Ker bruhati je res najhujša stvar, kar te lahko doleti. Ampak gledat te nebogljene otroke, kako jih to muči in preseneča in straši, je nekaj še veliko strašnejšega.

Če je za to krivo prednovoletno kolektivno druženje, me naslednje leto ne vidijo več. Družabnost gor ali dol.

Slastne kočerje

Ninalena je nedolgo tega pisala o zasilu, pri nas pa so večinoma bolj v igri kočerje, ki jih radi pojemo skupaj, vsi štirje ali vsaj midva. Tisti pozen obrok, ki mu res ne moreš reči kosilo, večerja pa tudi ni, ker skoraj obvezno sledi še eno večerno/nočno hranjenje... jap, mi radi jemo! :) In ta skupni topli obrok mi preveč pomeni, da bi ga zaradi časovne zblojenosti in različnih urnikov in vsesplošnega bezljanja kar ukinila. Tudi odkar sem v službi, grem le redko na kosilo, mogoče edino če ga povežem z druženjem s tistimi dragimi, ki jih ne videvam tako pogosto. Drugače pa raje prigriznem nekaj malega (malica pač) in večji obrok pustim za naš/najin skupni čas. Sicer se M včasih tako pozno vrne iz službe, da od silne lakote ne zdržim in prej pojem sama, ampak no, namen je dober.

Zadnjič sem tako uslišala svojo dolgotlečo željo po parmigiani z veliko skledo solate in malo piščančjega mesa (to je blo zanj), zaradi hčerk, predvsem starejše, ki se ob pogledu na temnomodre melancane vedno kremži, pa sem na hitro naredila še malo kuskusa. Meni je blo slastno. Melancane tudi potem, ko so se že malo bolj ohladile (pred spanjem pač ;)). Oh, se že veselim poletja in upam, da nam uspe na vrtu vzgojit tudi te modre zapeljivke!

Čudno

Ko otrok ni doma, sem ob 6.30 že oblečena na drugi strani stanovanjskih vrat in 18h še vedno v službi. Ni hektično. Samo delovno in ne gledam ves čas na uro. Ampak to ni to, ne, nisem zadovoljna.

Sumim, da tako dolgo ostajam samo zato, da nisem prehitro doma, ker je doma mirno in tiho, tako čudno vakuumsko tiho, da je že malo grozno.

Pogrešam ju, že drugi dan, ko sem se naspala in sva se naužila časa v dvoje, sem ju začela in že komaj čakam, da ju spet stisnem. Da mi E vse na dolgo in široko razloži, kaj je počela pri noni, čeprav sem že po telefonu slišala vse in še več (in se mi je zazdelo, da je stara vsaj enih 5 let, tako je žlobudrala - ampak čas vendar ne teče tako hitro, ne?). Da me V razveseli s kakšno novo besedo, kretnjo, da se stisne k meni kot klop.

Ampak po drugi strani se zdaj tolažim, da je bolje, da ju še ni kakšen dan. Očitno imamo hudo gnojno angino v hiši, zdaj samo čakam, ali bo skočila tudi name. Upam, da ne. Da bom lahko že v petek pri pupkah. Potem bomo pa že nekaj, samo da bosta spet nazaj!

Staranje

Nimam težav z datumi, naj gre za obveznosti, dogodke ali rojstne dneve. Precej večjo težavo imam (sem imela), ko v družbi mladih mamic pogovor nanese na starost otroka. Zame je otrok star 1 mesec, par mesecev, pol leta, eno leto, leto in pol (od 14. meseca do 20 meseca), dve leti in potem tako naprej. Občasno se izvlečem s tistim skoraj 2 in skoraj 4, čeprav do dejanskega rojstnega dneva manjka še skoraj :) pol leta. Ampak eni so obsedeni s tem štetjem, 7 mesecev in en teden, 14 mesecev in tri tedne, 21 mesecev in dva dni in podobno. Je to res treba? Ne razumem.



Dobro pri zdravniku se ugriznem v jezik in seveda natančno izračunam (kot da ni na kartonu napisano!), ampak v vseh drugih okoliščinah se mi ne zdi smiselno niti potrebno navajati do dneva in ure točne starosti. Ne otrokove, še manj pa svoje, seveda! ;)


Koliko sem stara, sem nehala razmišljati enkrat v srednji šoli, ko sem začela "uživati" življenje. Kaj me briga, jaz sem mlada! In na vsako vprašanje o starosti sem morala vedno znova premisliti in preračunati. Potem v študentskih letih se zadeve niso bistveno spremenile, po dvajsetem letu sem imela vsaj šest ali sedem let občutek, da imam tam nekje 22, no 23 let. Zdaj pa grem proti tridesetim. Tako naokroglo. Saj v resnici ni pomembno, ali pač?

Morda se mi bo sčasoma teža let začela poznati tudi pri takšni natančnosti in bom hudičevo dobro vedela (izstrelila/zamolčala), ali sem 31 ali 39, 42 ali 48 in podobno. Ampak zdaj se mi zdi, da vse to niti ni pomembno. Ne potrebujem predalčkanja pred 30, po 30 in podobno, niti (sploh!) takrat ko me slučajno kaj piči in grem iskat kremo za obraz (november je že, lahko bi se podvizala). Bistveno je, da smo zdravi, da živimo, delamo, (se) imamo radi in smo ustvarjalni.

Sem se pa danes celo še pred večerom spomnila, da sem pred natanko 18 meseci postala drugič mama. Čas leti! Mala miška je že velika deklica, hodi in še raje teče, rada riše in sestavlja lego kocke, najraje ima besedno zvezo "mami gej!", tudi ko se pogovarja z atijem ali sestro; na srečo je odkrila kimanje, tako da je naše sporazumevanje zdaj že na konju; posnema pa že vse možne glasove in samo čakam, kdaj me bo zadela s kakšno pametno! Nikoli ne gre spat brez svojega zajčka in počasi bo verjetno le prešla na brezplenično življenje, seveda če bo uspela najti zadostno količino ritnega miru.

Lepo nam je in stari smo ravno dovolj.

Kino Kekec

Uau, današnji film nas prevzema. Lepo narisano, taka prava zgodba pa še v francoščini je! Všeč mi je. Tudi to, da se je tri četrt družine umirilo in bolj ali manj spremlja barve in zvoke, mama pa lahko delam ...

Popoldansko ustvarjanje

Zadnje čase spri nas doma bijemo eno najzahtevnejših bitk v (naši) zgodovini - proti dolgčasu! Deklici sta po prihodu iz vrtca vedno razposajeni, veseli in navihani, ampak vso pozornost seveda usmerita vame in od mene, ki sem nasprotno utrujena, zdelana in brez kančka odvečne energije, pričakujeta vsaj malo animacije cirkuškega mojstra, pripravljenost za skrivalnice ali vsaj dirke od sobe do dnevne sobe, v nogavicah seveda, da drsi. Statične možnosti - igra s kockami ali dojenčki, branje knjig, barvanje, striženje in lepljenje - niso več tako zanimive, verjetno smo jih doslej preveč izrabljali in so izgubile tisti čas posebnosti. Tako da si moram nenehno izmišljevati novih aktivnosti - vsaj za nekaj časa, da popusti tista "napetost" ponovnega "ne-več-vrtčevskega" druženja. Sicer pride starejša z moledujočim pogledom "A mi daš eno risanko, prosim?"

No, televizije ne maramo preveč in itak za otroke ni dobra, mama pa kljub utrujenosti skoraj vedno zmorem še kaj energije za pečenje/kuhanje. Zato smo včeraj družno zamesile slano kvašeno testo, nestrpno čakale, da so hlečbki zrastli in jih nato - no zmasakrirale, vsaka po svoje. E jih je uspela pretvoriti v kroglice, zvezdice in polžke, V pa je svoji dve kroglici testa predčasno pojedla oziroma zalepila na stol in pod mizo, še ne vem natančno. Potem smo pekača postavile v ogreto pečico, se posedle na tla in opazovale, kako štručke, kroglice, zvezdice in polžki rastejo, postajajo vedno bolj zlate barve (kakšna televizija! hvalabogu, da se nismo odločili za visoko pečico!). Potem smo odštevale sekunde do alarma, "Jaz bom pritisnila, jaz bom pritisnila" (E izklopi alarm, V hitro pride zraven in še ona začne tipkati in preklapljati programe pečenja), pretresle izplen v posodo in počakale par minut, da se je ohladil.

Dobri dve uri animacije - pa še večerjo smo si tako pripravile. Prijetno s koristnim! (Sesanje in pranje po tleh sem pustila za danes...)

Okus za

Na poti v vrtec smo danes zjutraj kot običajno srečevale horde otrok in najstnikov na poti v hram učenosti, ki je čisto nasproti vrtca. Kot vedno smo komentirale njihove torbe, ki E že od začetka šolskega leta najbolj zanimajo in najraje bi tudi sama imela eno tako veliko, brez koles (na hrbtu, se razume!), pisanih barv z vsemogočo vsebino, od velikih zvezkov do pisanih barvic in ne pozabimo na škarje in lepilo in čopiče in vodene barvice, take z globokimi posodicami za barvo, ki jih ne bo tako hitro zmanjkalo kot pri tistih doma. In s knjigami, seveda, da ji "ne bi bilo dolgčas v šoli".

Ko tako stopicljamo po pločniku in nas prehiteva vse sorte mularije, gresta mimo dve punci in E kot iz topa izstreli: "Mami, glej kakšni grdi lasje. Tole pa ni lepo, jaz pa ne bi imela takšnih las. A ne, da to ni lepo"
Odleglo mi je iz dna srca in upam, da jo bo dolgo še držalo. Zahvaljevala sem se bogu in svetu, da sem doslej pri frizerki (2x) odločno zavrnila kakršno koli poseganje v njene lase z "nedolžnimi maskarami za lase" v modrih, roza, zelenih ali še kakšnih drugih nemogočih barvah, čeprav naj bi se po nekaj pranjih "povsem sprali". No go.

Me smo očitno za "natur". Moj frizer pa mi tudi nikoli ne pozabi čestitati za to, da vztrajam - in resno misli!

Vzgojno razsvetljenje (spet enkrat!)

Že pred časom sem bila na krasnem predavanju pogovoru z Markom Juhantom na lokalni šoli, pa o njem še nisem utegnila napisati ničesar. Tisti večer je bil eden od najbolj razsvetljujočih v zadnjem času. Morda je ravno takšno obdobje, letni čas, zvezdna konstelacija, kaj jaz vem kaj, ampak starejša mladička je postala kar zahtevna in včasih kar malo nemogoča. Ali pa sem s svojimi zahtevami in pričakovanji postala nemogoča jaz, tega še ne vem, moram ugotovit ...

Ampak gospod Juhant mi je s svojim preprostim, humornim pripovedovanjem anekdot in življenjskih resnic pobožal ranjen materinski ego (ker sem bila sveto prepričana, da sem najslabša in najbolj nemogoča mama, če imam takega nemogočega otroka) in me pomiril. Vse je ok. In za vzgajanje otrok pač ne rabiš nobenih priročnikov in metod in veleumnih strategij. Za vzgajanje otrok si pač to, kar in kdor si. Upam, da se mi je zdaj enkrat za vse večne čase vtisnilo v možgane (po možnosti tudi male...), da mi ni treba bit mama, govorit tega in tega, delat to in to, prepovedovat to in to, ker se pač tako vzgaja. Saj v bistvu vse to vem, samo včasih človek pač skrene, zlasti pod nekimi vtisi vedno budno spremljajoče in ocenjujoče okolice in pametnih tetk, stricev in kar je najlepše, popolnih neznancev ... Briga me! Resno!

Skratka, v tistih slabih dveh urah sem se nekako spravila sama s sabo in s svojo nepopolnostjo, ker me v resnici zanima samo to, v kakšna človeka bosta zrasli moji dve hčerki. Jaz tu res nisem pomembna. In zdaj imam v glavi samo še to, vem, kaj jima želim predati in kaj ju naučiti, ampak večino dela bosta morali opraviti sami.

E je že dovolj velika in že ve, da določena ravnanja prinesejo določene posledice. Včasih z njimi ni zadovoljna. Ugotovi, da je zaspana, če ne gre čez opoldne vsaj malo počivat. Da ji je vroče, če se namesto sandalov po lastni želji obuje superge (z nogavicami seveda). Da brezglavo tekanje po makadamu prej ali slej privede do opraskanih kolen, po možnosti obeh in še rok. Da se divje norenje in skakanje po kavču konča z buškami. Zato po novem skače samo po tleh. Preden greva ven, vpraša, koliko je vroče, kaj naj obuje. S spanjem se kdaj še poskuša poigrati, kolena bodo pa verjetno večno opraskana. Res se ne mislim sekirat in še manj mislim izgubljat glasilke z nenehnim opozarjanjem. Pika.

Prav posebej pa je pri nas lepo, ker je ugotovila, da lahko pomaga in da smo celo zelo veseli in navdušeni nad tem. Tako je zdaj zadolžena za pripravo mize za obed, na koncu tudi sama pospravi pladnje. Zelo ponosna je, ko ji dovolim, da skupaj zloživa posodo v stroj. Ko ji dam v roke mešalnik in lahko sama prestavi na najvišjo hitrost, ji pa učke sploh najbolj zažarijo. To, da iz trgovine vedno nese eno stvar (ne nujno najmanjšo in najlažjo), pa že tako dolgo prakticiramo in res vidim, da ji veliko pomeni, da je koristna in pomaga. Meni pa tudi - ker se mi potem ni treba (preveč) ukvarjati s tečkarjenjem, kaj vse bi imela in zmetala v svoj mali voziček (ker potem mora vse to nesti)... Da mi pridrži vhodna (ne tako lahka) vrata, je sploh dobrodošlo in to ji vsakič znova čisto iskreno povem, ko z najmlajšo v naročju, dvema torbama na rami in še kakšno v roki prisopiham čez prag (ker pač ne maram hodit petkrat in se vedno raje oprtam kot ena mula...).

V glavnem lepo se imamo. Mama si brez slabe vesti dovolim, da kdaj rečem, ne, ne morem, zdaj bi pa rada v miru prebrala časopis/pošto/karkoli, pridem k tebi čez petnajst minut. In deklica se (bolj ali manj hitro) zamoti, mama pa srečna ukradem nekaj minut za sebe. Luksuz! :) Moje zlato vzgojno pravilo odslej je torej, da je treba otroke zaposlit in jih tudi znati pustiti, da se sami zaposlijo.

Ps: Čez kakšno leto (ali pa še prej!) bo tudi pri nas ona kuhala kavo. Pri Juhantovih je menda hčerka to prevzela pri petih letih, kuhanje turške kave za plinskim štedilnikom, da se razumemo. No, mi pijemo kavo iz kafetjere, tako da bo naloga lažja in v bistvu nenevarna, saj je tudi štedilnik električni, hkrati pa bomo lahko zraven ponavljali številke, katera je večja in katera manjša - win-win, vam povem! ;)

Družina

Seveda sem spet post festum ugotovila, da smo v nedeljo praznovali mednarodni dan družin, ki je bil tokrat posvečen revščini. Veliko pompa spet okrog novega zakonika. Ne razumem in verjetno nikoli ne bom razumela zakaj tako zadrto nasprotovanje. Jaz sem za vse družine.

Sicer pa sem sama prav ta vikend spet na veliko razmišljala (blodila), verjetno v korelaciji s časom, prebitim v avtomobilu, ko sva se sicer z M veliko pogovarjala, ampak vmes je vedno tudi čas za kakšne miselne ekskurzije (tripasovne možganske avtoceste, in to). Sploh zdaj, ko je E v takem čudnem obdobju kljubovanja in glasnega izražanja svoje volje, se velikokrat počutim nemočno in pritisnjeno ob zid in res veliko razmišljam, kako se s tem spoprijeti.

Skratka, družine. Mislim, da si starši (mama, oče in katera koli kombinacija obeh) zaslužijo čestitke. Za pogum. In vztrajnost. Ko sem bila otrok, se mi je družina zdela samoumevna. In seveda sem v tistih upornih letih vedno znala najti nekaj, kar v moji družini ni štimalo, in je bila zato najbolj grozna družina na svetu. Z leti in izkušnjami se je ta občutek postopoma prelevil v svoj antipod. Hvaležna sem, da sem lahko rastla v točno tej družini, ne bi je zamenjala za nič na svetu.

Odkar sem tudi sama mama, cenim odločitev za starševstvo. Saj je to res nekaj naravnega in nagonskega, ampak ni pa samoumevno. Moj starševski staž ni več tako kratek, a hkrati se mi zdi, da sem šele na začetku. Pogosto še vedno ne vem, kaj točno se od mene pričakuje, kako naj se lotim te "naloge", ali sploh kaj delam prav ipd. Ampak potem se (če imam srečo) spomnim, da je vse okej. Da moram biti samo to, kar sem, in s tem pospremiti svoji dve potomki v svet in življenje, jima nuditi oporo, ko jo potrebujeta, jima pustiti svobodo, ko sta nanjo pripravljeni. Nočem igrati neke vloge mame, ki je taka in taka, ampak hočem biti samo to, kar sem. Trenutno sem sicer spet v eni taki fazi iskanja in ugotavljanja (a se to sploh kdaj neha?), ampak ja, še vedno sem to jaz.

Odkar "imamo težave" z nono, pogosto premišljujem tudi o širši družini, o odnosih med nami, njimi. Pravijo, da ima vsaka družina svoj križ. Prav gotovo. A vseeno upam in želim, da bi moji potomki rastli v normalni družini, tudi širši, z normalnimi odnosi, v kateri bi se počutili ljubljeni in sprejeti, kjer ne bi pogrevali starih zamer in iskali ene in edine zveličavne resnice in pravice, samo zato, da bi ujčkali svoje (ranjene) egote. Družina bi vendarle morala držati skupaj, ne? Če pomislim na prihodnost, je to v bistvu edina in najpomembnejša stvar, ki bi jo rada za svojo družino. Da kljub razlikam in razhajanjem, ki seveda bodo vzniknili, ohranimo vezi in pristno povezanost, da družina res ostane varen pristan, kjer se ne glede na vse od zunaj cenimo, spoštujemo in imamo radi.

Da ne bom samo filozofirala, pa še trailer filma na to temo, ki sem si ga nedavno ogledala. Navdušena sem nad prizoriščem, krajem snemanja in odnosi, ki jih po mojem krasno prikaže ...