Jagodozaver - za 8! Osem!!

Preden bo prepozno moram deliti vsaj kak kratek utrinek izpred zdaj že več kot tedna dni, ko smo praznovali rojstni dan naše najstarejše. Letos s prijatelji kar med tednom. Ker sem ugotovila, da je to še najbolj praktično, če ne želiš najemati telovadnice, animatorjev in ves dan/popoldne prenašati otroškega norenja. Mi smo lepo po naši stari navadi praznovali doma, jaz sem temu rekla popoldanska čajanka, čeprav smo v resnici pili bezgov in korenčkov sok. Za rojstni dan lahko.

Poudarek je bil na tem, da vse skupaj ne traja več kot tri ure. Kar sem staršem ob potrditvi položila na srce, naj si mislijo, kar hočejo. Eva je bila pa tudi zadovoljna, da je praznovala točno na svoj rojstni dan in še bolj z vsemi svojimi dragimi prijatelji - kar pomeni, da je bilo polovica od vseh povabljenih fantov. Lepo smo se imeli, nismo pretiravali z ničemer, razen z decibeli, kar si pa vsaj na rd lahko privoščimo, tudi po mojih merilih. Sicer smo pa polovico časa preživeli zunaj na soncu, najprej v lovu na zaklad in potem v igrah z žogo na domačem parkirišču (decibeli - glej zgoraj!). Torte skoraj nisem nič zavrgla, kar je tudi dober znak. Slavljenka se je sicer tik pred torto spet zjokala. Tokrat ne zaradi torte, ampak zato ker ni vedela, kaj bi si zaželela in ker se je eden od fantov smejal njeni stiski. Jah, odrašča. 

Hitro in očitno. Še bolj kot prej je navezana na mlajšega bratca, ki mu je v velik vzor, njej pa v zabavo, tako da sta skupaj krasna kombinacija. Z mlajšo sestro sta včasih največji zaupnici, včasih največji sovražnici. Nič novega pod soncem, torej. Odkar sta skupaj v svoji sobi, se mi zdi, da vseeno prevladuje prvo. Morda ne vem vsega (kar je tudi prav). Še vedno je zelo samosvoje dekle, ki se najraje igra s fanti, čeprav ima zaradi tega včasih tudi samosvoje težave - s fanti in s puncami. Njeno naravno stanje je gibanje, kar smo uspeli dobro ujeti z letos na novo odkrito dejavnostjo teka na smučeh. Kot da se je še bolj razcvetela. Tudi z glasbeno šolo še kar dobro shaja, nerada gre vadit, a jo potem posrka in zadnje čase me prav preseneča, ko brez težav zmore marsikaj, tudi eno uro vaje (ne vsak dan, seveda, ampak že to je uau). V šolo po novem hodi sama (oz. s sosedom-sošolcem, tistim, ki se ji je na zabavi smejal), tudi sicer samostojni skrbi za vse, povezano s šolo. Kar pomeni, da je zdaj ob lepših, daljših dnevih včasih premalo časa za branje in je potem razočarana, ko učiteljica izpostavi pomanjkljivosti njenega branja. A na koncu vse služi namenu, saj sama ugotavlja, da se je dobro včasih malo potruditi in redno brati, računati, ker gre potem hitreje, lažje. In ni treba k vsemu priganjati in ves čas ponavljati eno in isto. No, razen pri straniščni školjki. ;) 

In še druga, za družinsko nedeljsko slavje