Ptiči in svečke

Začelo se je neko nedeljo, ko je bila starejša povabljena na ogled risanke za prijateljev rojstni dan, z mlajšo pa sem ta čas želela izkoristiti za malo druženja ena na ena. Ker smo tudi ugotovili, da potrebuje nove superge, sem mislila na hitro skočiti v športno trgovino, potem pa sem ji pustila, naj sama predlaga, kaj in kje bova počeli. Na koncu je ugotovila, da ne bi niti sprehoda s sladoledom, ampak da bi rada šla gledat isto risanko, kot jo je gledala starejša. Seveda ni šlo brez cepetanja in joka (ko sva oddajali starejšo), tako da sva potem vseeno malo švignili po svoje in na koncu pristali v kinu na eni poznejši predstavi. Še zdaj ne morem verjeti, da ji je bilo to veliko bolj pomembno, kot pa druženje z mano...

Raste, hkrati se pa ves čas primerja s starejšo sestro, ki ji je velik vzor, posebej zdaj na pragu šole. Seveda se pogosto spričkata, ponavadi zaradi čisto banalnih stvari, a nekje v ozadju vidim, da jo nenehno posnema, občuduje in se po njej zgleduje (ja, tudi v tistih neželenih pristopih). To se mi zdi normalno in celo do neke mere zaželeno, zato tudi nisem želela vsiliti svoje volje tisto nedeljo. Ampak hkrati pa ves čas poudarjam, da je vsaka od njiju posebna in samosvoja, da imamo obe radi, ne glede na to katero interesno dejavnost bosta izbrali, da nihče ne pričakuje, da bo mlajša hodila po stopinjah starejše, ampak da mora sama odkriti, kaj ji je všeč in kje se dobro počuti. Ne vem, koliko nam uspeva, vsekakor bo to dolg proces, ki se morda ne bi končal tako kmalu (če pomislim, nase in svojega brata/sestro ... :-P).

Kakor koli, naša tamala je že tako velika, da gre jeseni v šolo. In čeprav se je veseli, vidim, da je globoko v sebi tudi malo prestrašena in zaskrbljena, kar se pogosto odraža v takšnih čustvenih izbruhih, po naše za prazen nič. Učimo se, vsi skupaj, še posebej midva kot starša.

V. je pravi dvojček s poudarjeno bikovsko trmico, a večinoma želi ugajati in v vrtcu rada in hitro izpolni naloge, tudi menda precej dobro in natančno. Vzgojiteljica je navdušena nad njeno domišljijo in idejami, malo manj všeč jim je bilo, ko je na začetku leta zavračala kakršno koli prevzemanje odgovornosti in pogovor v primeru sporov, ampak menda je zdaj sprejela tudi to in zna sama rešiti svoje sranje. Malo jo daje pomlad in se ves čas malo zaljublja in fantje se zaljubljajo vanjo in vsem je zelo nerodno, čeprav običajno vztrajam, da gre za všečnost in prijetnost, ne pa zaljubljenost ... (kam, res, kam se jim mudi?!). Zrasla je, precej hitro, na nekje št. 116, tudi 122, še vedno ima rada oblekice in krilca, a po novem nosi športne superge, take na vezalke, ki jih sicer zna zavezati, a samo ko je dobro razpoložena. Že od aprila ima kratko frizuro - po svoji želji. Ki jo je sicer nekaj tednov po striženju malo obžalovala in si želela spet dolgih las, a mislim, da ji tudi paž čisto lepo paše. Vsekakor ji bodo pa tudi lasje spet zrasli, če bo to želela. Raste in čudovito se mi zdi, da ima svoje želje, ideje, načine in pristope. Vse najboljše, miška!

Praznovanje s prijatelji iz vrtca, ki so pridno pomagali pri ptičkih

Družinsko praznovanje s 4-mesečnim bratrancem/nečakom

Jagodozaver - za 8! Osem!!

Preden bo prepozno moram deliti vsaj kak kratek utrinek izpred zdaj že več kot tedna dni, ko smo praznovali rojstni dan naše najstarejše. Letos s prijatelji kar med tednom. Ker sem ugotovila, da je to še najbolj praktično, če ne želiš najemati telovadnice, animatorjev in ves dan/popoldne prenašati otroškega norenja. Mi smo lepo po naši stari navadi praznovali doma, jaz sem temu rekla popoldanska čajanka, čeprav smo v resnici pili bezgov in korenčkov sok. Za rojstni dan lahko.

Poudarek je bil na tem, da vse skupaj ne traja več kot tri ure. Kar sem staršem ob potrditvi položila na srce, naj si mislijo, kar hočejo. Eva je bila pa tudi zadovoljna, da je praznovala točno na svoj rojstni dan in še bolj z vsemi svojimi dragimi prijatelji - kar pomeni, da je bilo polovica od vseh povabljenih fantov. Lepo smo se imeli, nismo pretiravali z ničemer, razen z decibeli, kar si pa vsaj na rd lahko privoščimo, tudi po mojih merilih. Sicer smo pa polovico časa preživeli zunaj na soncu, najprej v lovu na zaklad in potem v igrah z žogo na domačem parkirišču (decibeli - glej zgoraj!). Torte skoraj nisem nič zavrgla, kar je tudi dober znak. Slavljenka se je sicer tik pred torto spet zjokala. Tokrat ne zaradi torte, ampak zato ker ni vedela, kaj bi si zaželela in ker se je eden od fantov smejal njeni stiski. Jah, odrašča. 

Hitro in očitno. Še bolj kot prej je navezana na mlajšega bratca, ki mu je v velik vzor, njej pa v zabavo, tako da sta skupaj krasna kombinacija. Z mlajšo sestro sta včasih največji zaupnici, včasih največji sovražnici. Nič novega pod soncem, torej. Odkar sta skupaj v svoji sobi, se mi zdi, da vseeno prevladuje prvo. Morda ne vem vsega (kar je tudi prav). Še vedno je zelo samosvoje dekle, ki se najraje igra s fanti, čeprav ima zaradi tega včasih tudi samosvoje težave - s fanti in s puncami. Njeno naravno stanje je gibanje, kar smo uspeli dobro ujeti z letos na novo odkrito dejavnostjo teka na smučeh. Kot da se je še bolj razcvetela. Tudi z glasbeno šolo še kar dobro shaja, nerada gre vadit, a jo potem posrka in zadnje čase me prav preseneča, ko brez težav zmore marsikaj, tudi eno uro vaje (ne vsak dan, seveda, ampak že to je uau). V šolo po novem hodi sama (oz. s sosedom-sošolcem, tistim, ki se ji je na zabavi smejal), tudi sicer samostojni skrbi za vse, povezano s šolo. Kar pomeni, da je zdaj ob lepših, daljših dnevih včasih premalo časa za branje in je potem razočarana, ko učiteljica izpostavi pomanjkljivosti njenega branja. A na koncu vse služi namenu, saj sama ugotavlja, da se je dobro včasih malo potruditi in redno brati, računati, ker gre potem hitreje, lažje. In ni treba k vsemu priganjati in ves čas ponavljati eno in isto. No, razen pri straniščni školjki. ;) 

In še druga, za družinsko nedeljsko slavje

Zajčji vse najboljše

Naši vikendi so še vedno polni praznovanj. Naših, sosedovih, tujih, skratka vsak vikend je nekaj. Pretekli je bil od naše malečke, ki je stara že pet. Pet! 5!! Tamala! 

Po kolobociji s starejšo sem vedela, da nočem še enkrat skozi podobno kalvarijo. Ničesar nisem spraševala, kljub pomanjkanju časa (volje, energije, vstavi poljubno) pa sem vedela, da moram zaradi ljubega miru v hiši (in nenehnega primerjanja) narediti nekaj podobnega kot za starejšo, torej spet tale šmentana tičino masa, ki se v teoriji sliši simplpimpl, potem v praksi pa … Ne vem, se še nisem odločila. Mogoče zato, ker vedno delam v naglici, brez posebnih priprav ali bognedaj testiranja in seveda nikoli ne gre čisto tako super, kot si mislim. Vsakič znova rečem, da bom tole šmentano maso čisto na tanko zvaljala, pa je je vedno preveč. No, enim otrokom je blazno všeč, drugi je pa itak ne maramo, ne debele ne tanke. Ampak letošnji korenčki so šli pa vsem v slast, na koncu jih je bilo še premalo! 

Kakor koli, ja, torto sem pekla sama, tokrat sem se potem vseeno odločila za brezjajčno različico, ampak v celoti čokoladno. Biskvit je sicer dober, a naslednjič bom vsekakor dala manj pecilnega, ker je za moj okus ostalo preveč kislega okusa, ki ga nikjer ne maram, posebej ne na sladicah. Krema je bila ena nutelina in ena bolj švohcena, iz pudinga, smetane in malo masla - ker sem delala v zadnjem hipu (glej zgoraj) in sem potrebovala nekaj (preverjenega iz maminih jeklenih receptov), kar se res strdi, sicer se tale nesrečna tičinka čisto razleze. Skratka, okus čisto zimproviziran, oblika malo bolj premišljena (ok, 2 uri), ampak končni rezultat je bil ok. Naslednji dan še bolj (ni zastonj tisto priporočilo, da se torto dela dan prej…).

Tortica je torej kar uspela, druženje s prijateljicami (prvič) pa tudi, čeprav ja, glasni so tile otroci in dve uri in pol zvišanih decibelov je maksimum od maksimuma, ki ga še prenesem. Ampak vse za otroke, kajne? Vesela je bila, da je končno lahko povabila prijateljice k sebi, predvsem pa, da so se lahko igrale z novo pridobljeno čisto pravo hišico za punčke. Tako večnadstropno! Saj vem, saj vem, tumač. Ampak glede na to, da igrače/darila pri nas dobivajo dvakrat letno, sva jo hotela razveseliti, pa itak se zdaj obe igrata in se bosta morali vsaj še deset let, da se bo nakup izplačal… ;) 

Mala je pa še vedno mala in očitno bo tako tudi ostalo. Navihana, pozorna, družabna, malo preračunljiva, potrpežljiva in hkrati nikoli ne zamudi priložnosti, da ne bi kakšne ušpičila. Še vedno spi s svojim zajčkom. :) Z večjo nenehno tekmujeta in se primerjata, z manjšim pa imata zdaj že malo bolj zavezniški odnos in čisto vesela je, ko se stisne k njej (ne da bi jo pocukal za lase). Luštni so. Luštna je. Raste. Vse najboljše, zajkljica mala!

Jajca od torte, praznovanj & co

Ja, glede na to, da se že od novega leta (ne) ukvarjamo z načrtovanjem rojstnodnevne zabave, je seveda ob dnevu D, ki je tudi tokrat (spet) slučajno sovpadal z jajčnimi prazniki, vse izbruhnilo na plano.

Če boste kdaj imeli kakšnega 7-letnika, ga nikarte na sprašujte, kaj želi imeti na torti, ker je to zanj prehudo vprašanje. No, vsaj naša se je s tem čisto preveč trudila. Celo tako, da je vsak dan našla nov motiv. Je pa vsaj okus ostal konsistenten - to, kar ima rada že od vekomaj - vanilija.

V resnici niti ne vem, zakaj sem jo vprašala, kaj si želi. Ne gre za neko demokratizacijo vzgoje ali pretirano ugajanje, ampak samo za misel, da je pač že tako velika, da morda lahko sama pove, kaj si želi. Velika napaka. Velika punca že že, ampak glede na to, da je okrog tega praznovanja zganjala tak pomp (in že tako dolgo!), je očitno bil to pretrd oreh za njeno zdaj itak že tako ali tako brbotajočo glavičico. Tako je bila na sam dan d izjemno razočarana, če se milo izrazim, nad čisto spodobno okrašeno vanilijevo torto s čokoladnim napisom in okraski, čeprav smo ji prej večkrat povedali, da je ta torta samo za družinsko praznovanje, da bo šele za praznovanje s prijatelji (ki smo jih uspeli omejiti na 6 - celo brez pretiranega trmarjenja) dobila tisto res "pravo" torto (s tigrom, ne, konjem, ne mačko, ne zmajem, ne, dinozavrom, ne, veterinarjem (?!), ne, tigrom, takim z ostrimi zobi …).

V glavnem, čez slab teden ponovimo vajo, poskušamo ne zmrzniti pred opevanim fondantom in celo v pičle dve uri se je rodil tiger. Tak mali tigerček, ampak z dvema ostrima zobkoma, da ne bi bil preveč otročji (ker pri sedmih si že na pol odrasel, a ne). V glavnem, izšlo se je, njen komentar je bil širok nasmeh in pripomba "Sam je smešen, veš?" Tudi zabava se je v krogu devetih prav neverjetno lepo izšla, z malo vreščanja, veliko hihitanja, lovljenja (mdr. tudi zaklada in žoge), in tri urice so nam minile kot bi mignil. Čisto zares. Ampak res pa je tudi, da bi verjetno v 3h24min že prišlo do kakšnih izpadov, prerekanja in cepetanja (iskreno, smo bili vmes tudi že parkrat blizu, ampak to pripisujem izključno dekliški družbi).

V glavnem, lepo smo praznovali. Naša velika mala je dobila novo kolo, tako na predstave, ki si ga je že zelo želela, in zdaj je še hitrejša in že z atijem vozi v hrib (dokler se ne ustavi in gre raje peš). V zadnjih treh mesecih se je naučila vseh črk, piše, zdaj že stavke, in bere. Cele stavke. Knjige. Računa do 20. Na plus in na minus (čeprav me je sveto prepričevala, da lahko pozabil na seštevanje, ko so se lotili odštevanja). Jutri končajo s plavalnim tečajem, ki se ga je malo bala, češ da je pozabila plavati, pa seveda ni. Menda zdaj že suvereno mrtvaka in celo kravla. Ha! In violino igra že na vse prste in se ji to silno fino zdi (celo lestvice!). Če se zbere, jo je prav lepo poslušati. Sicer pa rada zbira zvezdice in podpise na raznih seznamih (branje, pisanje, zdrave navade), tako da je začela celo pometati, pospravljati in zlagati nogavice. Prostovoljno! ;)

Ja, raste, tale naša mala renčeča tigrica! :)

Lepo se je (tako) starati

Če sem bila za lansko okroglo obletnico vsa okrogla, sem si za letošnjo zaželela in zadala en (sam?!) krog - okrog Bohinjskega jezera! :-) Ko sem v koledarju tekaških prireditev zagledala ta tek, na ravno pravi dan, sem se v hipu odločila, da je to to in da je ni nobene (velike) žurke, ki bi jo raje imela (čeprav sem včasih pomislila tudi na to, ampak se mi zdi, da nisem za take fore).

Potem ko sem junija malo popustila pri tekaških treningih, sem rabila malo takega (tudi simbolnega) zagona, vendar mi julija zaradi počitnic in potem home-sittinga pri mojih ni uspelo preteči toliko km, kot bi želela in kot jih je predvidel moj novi načrt (cilj: spraviti 10km pod 1h). Ampak na srečo imam najboljšo prijateljico na svetu, ki je bila za tak štos, poleg tega je pa tudi veliko bolj resno trenirala zadnje tedne, tako da sem se na sobotnem teku precej "pošlepala" nanjo (hvala, M!).

Že pred samim dogodkom se nisem počutila najbolje, naporni tedni (komaj čakam september!) so terjali malo davka in noge sem imela težke, ampak zanos mi je dajala prav misel: glej, kam sem uspela priti v enem letu! In Bohinj je seveda prekrasen, trasa je speljana čisto okrog jezera, deloma sicer po koreninah in spolzkem blatu, velikih kamnih, ampak tudi to ji daje poseben čar. Vreme je bilo kot naročeno, skratka popoln dan!

Ko sva se z M prebijali skozi kilometre, malo po soncu, malo po senci, sem bila bolj redkobesedna kot običajno. Verjetno zaradi slabše kondicije (samo en daljši tek dva tedna pred tekmo je seveda premalo), na začetku sem bila od vseh čustev itak čisto vzhičena in solzava, potem nekje na polovici sem začela skoraj meditirati, proti koncu mi je bilo pa že težko, dihala sem kot slon, ko se mi je zdelo, da ovinkom nikoli ne bo konca, je prišel še klanec, da res preizkusi vso mojo voljo in odločenost. Kaj naj rečem, ni mi bilo lahko, brez M in njenega spodbujanja bi verjetno kar odnehala. Ampak nisem in občutki na cilju so bili fantastični, ne glede na čas in vse težave vmes. Uspelo mi je! :-)

Hvaležna sem M, da se je pustila potunkati v to (mojo) "preizkušnjo" in da mi je ves čas pred in posebej med tekom dajala moči in spodbude, tišala moje dvome (da niti ne omenjam piknika po tem). Samo upam lahko, da ji bom kdaj lahko povrnila v isti meri … *

Tako, tekaško navdušenje me še drži (posebej po teku ;)), izvedba treningov je malo manj redna, kot bi si želela, ampak to pripisujem čudnemu poletnemu času, ko se žongliranje z vsem včasih ne izide najbolje. Kakor koli, vztrajala bom. In če bom odslej vedno praznovala tako - aktivno, se ne bom nič pritoževala! ;)

Pred

Po - ko nisem umrla (but it felt like it)

Moja naj kompanjonka <3

Poletno tortovanje

Julij je pri nas tradicionalno naporen. Ožja in širša družina, od enega do drugega, praznuje se vse povprek. Ker smo letos morsko dopustovali malo manj časa, je še dragi po dolgem času praznoval doma. Ko smo se z otroki pogovarjali o obvezni torti, je sam pripomnil, da si želi normalne torte, v nasprotju z improligo, ki ga ponavadi vseeno pričaka na morju. Ker je na vsakem vogalu koga vabil na pijačko, sem se seveda zbala, da bo ena torta premalo in tako sta nastali dve. Najprej ena "moja" klasična jogurtova z brusnicami - za zihr, ker je bila druga bolj eksperimentalna, moja prva presna: pomarančno-čokoladna. No, uspeli sta obe, so pa gostje bolj pohvalili presno - mogoče, ker so videli moj strah, da jim sploh ne bo všeč in da sem čisto mimo kiksnila, pojedli (in razdali) smo pa tudi obe. 

Za jogurtovo sem vzela en navaden nizek biskvit (4 cela jajca, vaniljin sladkor, 120 g sladkorja v prahu, ščepec soli - najprej mešaš počasi, nato z visoko hitrostjo, dokler ne postane zmes penasta in skoraj bela; potem preseješ 120 g moke in žličko pecilnega praška in previdno vmešaš; pečeš na 200 stopinj pribl. 20 min). Nanj sem namazala brusnično "pomado" (zmrznjene brusnice, malo pokuhane z žlico (od oka) sladkorja), na vrh pa jogurtovo-skutno-smetanovo zmes (500 ml jogurta, 250 skute, 250 stepene smetane, ena stisnjena limona (lahko bi bili dve) in ja, želatina (oprosti, Barbara, ne vem, kaj bi lahko uporabila za vegi-strjevanje, mogoče agar?). Sladkorja nisem dala, seveda bi bilo (otrokom) bolj okusno z, ampak kaj č'mo, mami teži s to zdravo hrano … Po par urah je bila tortica lepo strjena in pripravljena na goste.

Presno pa sem v osnovi delala po tem receptu, ker pa imam precej večji tortni model (28 cm), sem količine povečala in dodala še ovsene kosmiče, namočene v kokosovo mleko (ker je ravno bilo pri hiši in za porabiti). Pomarančna krema je bila zelo dobrega okusa, vendar se ni najbolje strdila, za kar pa sem sama kriva, ker sem nanjo verjetno prehitro nanesla še eno čokoladno kremo iz tega recepta. Sumim, da bi morala počakati kakšno urico, da bi se pomarančna najprej dobro strdila, ali pa bi morala obrniti vrstni red in najprej namazati čokoladno, potem pomarančno in potem še tisto plast čokolade (ki je pri meni ni bilo, ker sem si v glavo pač vbila tako kombinacijo, bogvezakaj). No, kakor koli, dobro je uspelo vse in slavljenec je bil zadovoljen. Prav gotovo bomo pa presne tortice še delali (in tudi otroci se bodo prej ali slej vdali* ;)).

*Aja, otroci so se puntali, najmlajši je poskusil obe, srednji je bila všeč samo jogurtova in čokoladna krema od presne, tavečja pa je vihala nos nad obema in komentirala: "Bom pojedla, ampak samo če mi posuješ s cukrom!"

Štirica

Sredina zasilna torta

Triperesna deteljica

Nedeljska zaresna - ampak bistvene so kuglice, seveda

Pincanje na komot

Za praznike si ponavadi želim miru, da jih preživljamo doma in ustvarjamo/utrjujemo svoje navade in običaje. Trenutno pa priznam, da marsičesa ne zmorem, da me vsakodnevne naloge in zdaj še malo večja aktivnost precej utrujajo, zato smo se deloma kar sami povabili k mojim staršem. Tavečji lahko z več svobode norita okrog hiše, tamanjši se na frišnem zraku lahko naspi za nazaj in naprej, mami si pa lahko vmes malo spočije, ker se pozornost preusmeri še kam drugam/na koga/kaj drugega ... Živela družina! Živeli prazniki ... mislim veselo pirhanje!

Nona obvlada

Šestka

Ultimativna poletna fešta

Ok, ni bla ravno fešta v tistem pravem pomenu besede, mogoče bolj večerjica ali druženje za moje drage in tiste, ki se jim ljubi v družbo hormonsko neuravnovešene in pozabljive ne-več mladenke (kako je možno, da v Slo za mlade velja zgornja starost 29 let?! weird!). Brez pompa in ekstra vabil - od kje smo prevzeli to strašno razvado?! V mojih domačih krajih prideš na obisk/fešto kar tako, ker se je pač kul družit, ne? To pač ni še ena obveznost za v koledar ali kaj....

Skratka, my summer feast: začelo se je z neustavljivo željo po vitello tonnato aka teletini v tunini omakici, ki jo moram pripraviti vsaj enkrat na leto - in ni boljšega letnega časa za to, kot je vroče poletje. Hkrati sem se želela pohvaliti z domačim pridelkom, zadišali so mi popečeni jajčevci in bučke. Za zraven sem se spomnila na foccaccio, po Lorraininem receptu, pol z rožmarinom z balkona, pol s črnimi olivami, za vsak primer pa še hladna krompirjeva solata s kislo smetano in drobnjakom (brez fotke, ampak tega si ni težko predstavljati, ne?).

Ker @huferka takrat še ni objavila svojega recepta za po videzu sodeč super druper slastno ledeno torto, sem poiskala eno enostavno nadomestno ledenko, ki niti ni bila tako slaba, seveda sem malo priredila, ker nisem imela malin, ampak borovnice.

Aja, kaj smo pili? Za začetek en super limoncello, malo rdečega vinčka, ne-šoferji (sosedje) so stankali en škotski zvarek, ne-šoferke (sosede) pa smo prišle na svoj račun z lahkotno sadno sangrijico ... yes, tudi nosečke lahko mičkeno nazdravimo. Ni vsak dan 30ka! ;-)

Sledi nepopolna fotodokumentacija (sem rekla, da sem pozabljiva!):

Začelo se je dva dni prej, z večernim kuhanjem teletine, dan po tem pa z rezanjem in omakovanjem.

Recept za vitello tonnato sem si izposodila pri Marcelli

Osnove it. kuhinje (na 600+ str) - zakaj ne odprem pogosteje?

Ne, majoneze nisem sama naredila

Pri rezanju se je malo zatikalo, načeloma so bili kosi nekje 3 mm 

Naloženo v dveh plasteh, romalo v hladilnik za 1 dan, ostanki pa v kosilo

Dan D: začelo se je s šopkom, ki je prišel do mene s kolesom ... specialko

Malo "solate", manjka foccaccia ...

Rolice iz melancan, paradižnikove mezge, mocarele in bazilike

Rolice iz bučk, pršuta in kozjega sira 

Opomba: če si zaželite česa podobnega, toplo svetujem, da zelenjavo (tudi če je mlada in majhna), res pustite stati nekaj časa, da spusti čim več vode, potem pa na hitro popečete v ponvi. Jaz sem si zadeve želela olajšati s pečenjem v pečici (funkcija žar), pa se ni najbolje izšlo - no, je, ampak veliko sem pojedla že sproti, ker je bilo pač malo preveč vodeno ...

Voila, mrzla teletina s kaprami in natrganim belim kruhom - nebesa!

Borovničeva ledena torta

Hm, grem po žago?

In še ene krasne rožice ... 

Končno!

Samo (?) 30! Zdaj gremo lahko normalno naprej, ok?

Mala velika biba

Preden bo leto naokrog, ker čas tako hitro teče in se sploh ne dohajam več, moram (vsaj) en zapis posvetiti naši zdaj že triletni čebeli. Mlajša je in (ponavadi) manj glasna od starejše sestre, zato ima včasih občutek, da mora na drugačen način pritegniti pozornost, seveda. Je pa prav užitek (ali groza, kakor vzameš ;)) gledati, koliko stvari kar pobere od svoje starejše vzornice.

Vendar vsemu papagajastemu ponavljanju navkljub tudi vse bolj ugotavljam, da je čisto in povsem sama svoja. To me najbolj presenča in navdušuje v materinski vlogi, ugotavljanje, kakšni so otroci, kakšen je njihov temperament in kako zelo sta si ti dve mali buči različni. V. je bolj umirjena, zelo pozorno spremlja okolico, opazuje svet okrog sebe in hitro pogrunta, kako se čemu streže, kaj mora narediti, da izzove odziv. Rada ima sestavljanke in stiskanje k mačku, ki se ji začuda kar pusti, tudi občasne praske je očitno ne zmotijo in ga še vedno z veseljem prenaša naokrog in mu pusti, da se ugnezdi pri njej, tudi ponoči. Zjutraj je začela malo dlje spati in je vedno dobro razpoložena, ko se vsa kuštrava primaje in začne čivkati: Dobro jutro, mami, dan je že, jaz sem že vstala! A gremo v vrtec?

Odkar smo ji ostrigli lase, je malo pozabila na čopke in špangice, sicer pa je bolj punčkaste sorte in se rada gleda v ogledalu. Drugače kot sestra, ki je najraje v supergah in trenerki, se raje obuje lepše sandale oz. balerinke in tudi "kiklica" ji je zelo pri srcu. Boji se praške lutke volka in knjig, ki spuščajo zvoke. Veliko raje ima "navadno" rdečo kapico iz zguljene Grimmove knjige, pa tudi italijanska Pepelka jo vedno znova zamakne ... 

Ko ji ustreza, je že velika in zmore sama, ko kje zagledamo kakšnega mladička, na fotografiji ali v živo, nekaj majhnega živega ali neživega, pa vedno reče, lej, majhna V. :) Še nekaj mesecev bo res tamlajša, potem pa se bodo zadeve malo spremenile, ampak upam, da je ta neslavna vloga srednjega otroka ne bo kaj posebej prizadela, navsezadnje bo tudi ona končno zares postala velika in starejša sestrica. Vse najboljše, draga moja biba! :)