Generacijski prepad

Pred časom sem imela spet eno tako skorajda žolčno debato (skoraj, ker sem vendarle kultivirano bitje in letos veliko diham!) z gospo starejšega letnika. Ki se je zgražala nad tem in onim, politiko in vlado, skorumpiranimi direktorji in nesposobnimi poslanci. Vsi so isti, nihče ne vidi celotne slike, vsak samo svoj žep polni in se lepih besed in načrtov loteva samo, ko je treba nabirati politične točke. Ja, res je. Obupno. Država pa tone, šolstvo se seseda, zdravstvo je že itak pokopano, samo da tega še ne vemo, sodstvo je pa itak svet zase, podobno kot javna uprava, ki je vse bolj sebi namen. Ja, nevzdržno postaja vse skupaj. Sramotno, da se kitimo z nekim napredkom, pa moraš za kak običnski dokument, dovoljenje, soglasje čakati mesece in mesece. Učinkovitost crknjenega osla.
Ja.

Ampak kaj mi bo vse to zgražanje? Kaj mi bo to bentenje? Kaj mi bo to rovarjenje po preteklosti, odkrivanje, kdo si je kdaj koliko nagrmadil, medtem ko vsi ostali čakamo na drobtinice z mize? Veste, gospa, jaz sem tista druga generacija. Nimam časa, še manj pa energije, da bi sploh lahko še sledila vsem tem mahinacijam. Ja, pokvarjeni so. Ja, marsikaj so zajebali. Ampak ali res lahko ja, mati treh šoloobveznih otrok kaj spremenim - v tej globalni sliki? Otroke moram vseeno voziti k zdravniku v okviru istega zdravstvenega sistema - in še vesela sem, da lahko, da mi ni treba za vsak obisk izprazniti denarnice, kot marsikje drugje. In ti isti otroci bodo še ohoho let gulili klopi v naših šolah, našem sistemu, z našimi kurikuli in našimi vizijami (ali odsotnostjo le-te, oprosti @alcessa). Naj se začnem zgražat in bentit in lomastit čez vse, kar v resnici še kako krvavo potrebujem? In resnici na ljubo, se mi res še ne zdi tako slabo. Vem, da marsikje ob otrokovem rojstvu začnejo načrtno dajati na kupček denar za njegovo šolanje. Ja, tudi pri nas je šolstvo daleč od "brezplačnega", ker imaš že s kupovanjem šolskih potrebščin mesečne stroške (ali pa so samo moji taki, morda lepilo in barvice jedo namesto sladice, da jih tako hitro zmanjka?!), ampak vseeno so ti stroški obvladljivi in običajni, ne merijo se v tisočakih, ki bi jih zmetal za šolnine in podobno.

Zato draga gospa, ne, ne bom se pretirano razburjala. Morda je lažje, ko si tik pred upokojitvijo in potrebuješ nov projekt. Ja, mnogo krivic se zgodi. Eni in isti pogosto nasrkamo. Država nas bo z izvršbo opozorila za vsak pogrešan evro (true story, press), medtem ko gredo nekateri gladko skozi z sto-tisoči in več dolga. Ampak jaz nimam energije za pritoževanje in tožarjenje. Nimam energije, da bi se vsakič znova kregala, ko sem postavljena pred kako absurno dejstvo. Sem zaradi tega apatična? Nezainteresirana? Morda. Predvsem pa poskušam preživet. Vsak dan znova vstanem, ko bi se najraje pokrila čez glavo in se delala, da me ni. Izklapljam FB, ker ne prenašam več vsega strupa in gneva, ki smo ga sposobni zliti v prostor. Če se lahko iz tega rodi sprememba na bolje, sem radio.

Ne, ne bom se politično angažirala. Ja, grem na kak protest, ampak da bi si pa delala utvaro, da lahko z vstopom v politiko, oblikovanjem nove stranke, če so stare že vse za odpad, kar koli spremenim, v to me pa nihče ne bo prepričal. Ker v resnici vem, da se moj politični boj bije drugje. Za štirimi stenami mojega doma. Kjer poskušamo preživeti, za življenje pripraviti tri (3!! če to ni političen statement) otroke. Jih vzgojiti v razmišljujoče, ne razvajene, delavne otroke. Predvsem pa jim privzojiti empatijo, prijaznost in ljubezen do ljudi in planeta. Evo, to je vsa moja revolucija. Kapiš?