Generacijski prepad

Pred časom sem imela spet eno tako skorajda žolčno debato (skoraj, ker sem vendarle kultivirano bitje in letos veliko diham!) z gospo starejšega letnika. Ki se je zgražala nad tem in onim, politiko in vlado, skorumpiranimi direktorji in nesposobnimi poslanci. Vsi so isti, nihče ne vidi celotne slike, vsak samo svoj žep polni in se lepih besed in načrtov loteva samo, ko je treba nabirati politične točke. Ja, res je. Obupno. Država pa tone, šolstvo se seseda, zdravstvo je že itak pokopano, samo da tega še ne vemo, sodstvo je pa itak svet zase, podobno kot javna uprava, ki je vse bolj sebi namen. Ja, nevzdržno postaja vse skupaj. Sramotno, da se kitimo z nekim napredkom, pa moraš za kak običnski dokument, dovoljenje, soglasje čakati mesece in mesece. Učinkovitost crknjenega osla.
Ja.

Ampak kaj mi bo vse to zgražanje? Kaj mi bo to bentenje? Kaj mi bo to rovarjenje po preteklosti, odkrivanje, kdo si je kdaj koliko nagrmadil, medtem ko vsi ostali čakamo na drobtinice z mize? Veste, gospa, jaz sem tista druga generacija. Nimam časa, še manj pa energije, da bi sploh lahko še sledila vsem tem mahinacijam. Ja, pokvarjeni so. Ja, marsikaj so zajebali. Ampak ali res lahko ja, mati treh šoloobveznih otrok kaj spremenim - v tej globalni sliki? Otroke moram vseeno voziti k zdravniku v okviru istega zdravstvenega sistema - in še vesela sem, da lahko, da mi ni treba za vsak obisk izprazniti denarnice, kot marsikje drugje. In ti isti otroci bodo še ohoho let gulili klopi v naših šolah, našem sistemu, z našimi kurikuli in našimi vizijami (ali odsotnostjo le-te, oprosti @alcessa). Naj se začnem zgražat in bentit in lomastit čez vse, kar v resnici še kako krvavo potrebujem? In resnici na ljubo, se mi res še ne zdi tako slabo. Vem, da marsikje ob otrokovem rojstvu začnejo načrtno dajati na kupček denar za njegovo šolanje. Ja, tudi pri nas je šolstvo daleč od "brezplačnega", ker imaš že s kupovanjem šolskih potrebščin mesečne stroške (ali pa so samo moji taki, morda lepilo in barvice jedo namesto sladice, da jih tako hitro zmanjka?!), ampak vseeno so ti stroški obvladljivi in običajni, ne merijo se v tisočakih, ki bi jih zmetal za šolnine in podobno.

Zato draga gospa, ne, ne bom se pretirano razburjala. Morda je lažje, ko si tik pred upokojitvijo in potrebuješ nov projekt. Ja, mnogo krivic se zgodi. Eni in isti pogosto nasrkamo. Država nas bo z izvršbo opozorila za vsak pogrešan evro (true story, press), medtem ko gredo nekateri gladko skozi z sto-tisoči in več dolga. Ampak jaz nimam energije za pritoževanje in tožarjenje. Nimam energije, da bi se vsakič znova kregala, ko sem postavljena pred kako absurno dejstvo. Sem zaradi tega apatična? Nezainteresirana? Morda. Predvsem pa poskušam preživet. Vsak dan znova vstanem, ko bi se najraje pokrila čez glavo in se delala, da me ni. Izklapljam FB, ker ne prenašam več vsega strupa in gneva, ki smo ga sposobni zliti v prostor. Če se lahko iz tega rodi sprememba na bolje, sem radio.

Ne, ne bom se politično angažirala. Ja, grem na kak protest, ampak da bi si pa delala utvaro, da lahko z vstopom v politiko, oblikovanjem nove stranke, če so stare že vse za odpad, kar koli spremenim, v to me pa nihče ne bo prepričal. Ker v resnici vem, da se moj politični boj bije drugje. Za štirimi stenami mojega doma. Kjer poskušamo preživeti, za življenje pripraviti tri (3!! če to ni političen statement) otroke. Jih vzgojiti v razmišljujoče, ne razvajene, delavne otroke. Predvsem pa jim privzojiti empatijo, prijaznost in ljubezen do ljudi in planeta. Evo, to je vsa moja revolucija. Kapiš?

Budnica

A veš tisto, ko sanjaš šefico, tako na hitro, samo en izsek, resen pogovor v še resnejšem tonu in nekaj kratkih stavkov, ob katerih se še zdaj zdrznem. "Če bi vedeli, da boš tako neresna, ti pa ne bi odobrili …" (porodniške, podaljšanja statusa, teme, ne vem točno, kaj naj bi to bilo; ne vem niti, ali sem bila še na porodniški ali ne). Ampak občutek pa … grozljiv.

Verjetno je čas, da pozornost preusmerim od vrtnarjenja k čemu drugemu … :-/ (aka. the subconscious is a bitch).

Nepravljična 7ka (tekaški dnevnik)

Po začetnem navdušenju, elanu in vsepovsodkipeči energiji je prišla umirjenost, ki je v sedmem tednu kulminirala v utrujenost, utrujenost in še enkrat utrujenost. Resda je to tudi teden, ko se drastično poveča obseg teka (že 91 % teka pri prvem treningu 10+1 x5), ko si psihološko že na pol oz. čez, hkrati pa … šele tam. Kaj pa vem, kaj točno je bilo krivo, ampak to je bil zame najtežji teden doslej. Po prvem treningu sem imela še par dni čisto zaskočene mišice, po celem telesu. Drugi, najlažji trening (3+1 x10) sem prelagala in prelagala in na koncu le odtekla že v malo prazničnem vzdušju, po svojem rodnogrudnem terenu. A izbrala sem malo čudno uro, malo preveč obleke, tako da sem hitro zakuhala, in rezultat je bil katastrofalen. Tisto pot imam nadvse rada, čeprav gre gor in dol, ampak takrat sem že pred polovico mislila, da bom direkt umrla. Skratka kopica enih čudnih faktorjev se je zgrnila v, tako se mi je zdelo takrat in se mi zdi še zdaj, popolno polomijo od komaj zaznavnega gibanja in sopihanja. Hkrati mi je v glavo poleg sonca nabijala še misel na divje Idrijke, ki so šle kar tako za malo malico tisto soboto že na 10ko! V glavnem res luzersko sem se počutila, ko sem tisti dan prisopihala domov in čudno vreme v kombinaciji z multiplim zbujanjem ponoči v nadaljevanju je samo še stopnjevalo mojo zagrenjenost. Da ne omenjam, da so me mišice še vedno po malem bolele od prvega treninga (kolena na srečo ne). Rock bottom. Vmes sem še prebrala knjigo in ugotovila, da marsikaj od navedenega že znam in prakticiram (predvsem kar zadeva prehrano, pričakovanja, poškodbe, počitek), po drugi strani pa me je malo prizemljilo, da vsakršen tekaški trening, posebej na daljše progre, pomeni konstantno utrujenost. Da bi v takem stanju vztrajala, prostovoljno, dlje časa? Uhhh, ne vem, no. Trenutno se mi res zdi, da je malo tistega začetnega navdušenja in adrenalina popustilo, težko mi je pred treningom, med treningom, po treningu, praktično ves čas sem utrujena. Seveda imajo tu prste vmes tudi drugi dejavniki, ampak vseeno … ne predstavljam si, da bi morala vmes še delati (no, itak si ne predstavljam, kako bo, ko enkrat zaključim porodniško). O tem denimo v knjigi ni nič pisalo, pa sem ves čas čakala, da se dotakne še te psihološke plati, pa očitno mora to predelati vsak posameznik tekač sam pri sebi. Ja, no, tudi s tem imam težave. Čeprav že skoraj dva meseca redno trikrat na teden tečem, se sama nimam in ne morem imeti za tekačico. Sem čudna, ne? V glavnem ena velika kolobocija se mi je namotala v glavi in sem že sama sebi naporna, kaj šele drugim, si mislim. Na srečo pa imam M, ki me je takoj po prihodu domov z malimi triki ("sem ti pustil športne čevlje zunaj, saj greš danes teč, ne?") nežno brcnil v rit in mi pomagal, da sem odtekla še zadnji trening tega nesrečnega sedmega tedna (5+1 x8). Spet po stari pol asfaltni, pol makadamski podlagi, večinoma po ravnem, v večerni uri in ustrezni klimi. Sama, da se sama izvlečem iz tega začaranega kroga, v katerega sem se potunkala. In seveda je šlo, čeravno sem vmes morala parkat nasilo izklopiti možgane (mogoče je pa to rešitev). Fokusiraj se na korak, umirjeno dihanje, sprosti ramenski obroč, naj ti roke dajo ritem. To je bila moja mantra in bo tudi vnaprej, kakršno koli pretirano razmišljanje in gledanje na uro me ubija. Skratka, tale teden je šel s težavo skozi, šel pa je, recimo, da je to dovolj. Za nagrado sem šla naslednji dan v savno. 

Na to včasih pozabim

O sranju in življenju

Obljubim, da bom malo nehala s temi kulinaričnimi in ozimničnimi objavami, čeprav to iskreno povedano predstavlja velik del mojega trenutnega vsakdanjika ... Poleg krotenja dveh kričačk notri in zunaj, na kolesu in brez njega, na sprehodu okrog blokov ali resnejšem pohodu navkreber ali bolj po ravnem. Zvečer se potrudim prebrati kaj dnevnega časopisja, za nazaj, seveda, da manj boli, pa vseeno vsaj priblžno vem, kje (ni)smo. Tako sem včeraj ob krasni večerji (ja, paradise z mocarelo in baziliko in domačim kruhom) končno uspela prebrati Sobotno prilogo.

Tole me je najbolj nasmejalo in hkrati spodbudilo k razmišljanju. Že nekaj časa z veliko težavo, celo averzijo spremljam dnevno-informativne oddaje, še manj razne pogovore in intervjuje in vse bolj se me polašča tisto malodušje nad trenutnim gospodarskim, političnim in družbenim stanjem. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje slišala koga izreči kakšno modro, vse skupaj se mi zdi bolj kot en velik kup sranja ... Rešitve, izhodi in odgovori, my ass. Še predsedniške volitve so se očitno sprevrgle v šov talentov. Naj gredo vsi skupaj nekam. Kljub vsej državljanski zavednosti in odgovornosti se zna zgoditi, da jeseni (in če se ne bo kaj spremenilo, odslej na sploh) ne bom šla oddat svojega glasu. Pa ne zato, ker ima dejansko moč in vpliv na izid volitev samo 2 % volivcev, kot me je podučil dragi, ampak zato, ker je vse skupaj eno veliko sranje, na levi in na desni, zgoraj in spodaj, pri starih in tanovih.

"Vsi vemo, da posameznik, pa naj se še tako trudi in neumorno poskuša v življenju premagati negotovost, nikoli ni do popolnosti zadovoljen, posledice dogodkov ga čustveno kar naprej premetavajo sem ter tja. Nakar končno pride do spoznanja, da nikoli ne bo bolje, da bo vedno dvomil o sebi in da nikdar ne bo zadovoljen s tem, kar je. Zato pravim, raje kot da se slepo zanašamo na to, da bo bolje – ker ne bo! –, vključimo smisel za humor. Humor nas ne bo pustil na cedilu." (vir: Patricija Maličev: Med nami je zdaj več sralcev kot nekoč, SP, 11.8.2012) 

Buške vol. 2

Brez divjanja nam živeti ni. Očitno se s staršev (v prenesenem pomenu) prenaša na otroke (v dobesednem pomenu). Druge razlage nimam. To, da sem nerodna, sem pa itak že priznala in se niti ne mislim več ukvarjati s tem. Malo pa me skrbi, da sta očitno tudi tamalidve po meni. In ob bližnjem srečanju z gravitacijsko silo obe obrneta glavo v isto smer. Očitno si bosta podobni tudi po buškah.

Takole je bila videti že malo splahnela in malo manj modra buška
po intenzivnem hlajenju in mazanju s tinkturo črnega korena
(needless to say, steklenička je že skoraj prazna).