So it goes

Vsi imamo taka obdobja. Menda so na prehodu letnih časov in temperatur toliko bolj pogosta. Ne vem, kmalu bo "šele" (?!) 9 let odkar sem mama, pa ne vem, če imam že vše preštudirano. Skratka, zboleli smo. Pa ne v tem novodobnem množilniškem smislu - nikoli ga nisem marala, čeprav sem ga gotovo tudi jaz kdaj izustila, ker sem kdaj čisto preveč gobasta, kar se tiče okolice in jezika. Ampak o tem kdaj drugič.

Skratka, zbolel je mali, zbolela sem jaz (po skoraj petih letih bolniška zame, kar ok, a ne?), zdaj je zbolela še ta srednja in glej ga zlomka, moj prvi teden bolniškega staleža je tu. Sem kdaj jamrala čez to in ono v novi službi? Vzamem vse nazaj. Resno. In se posipam s pepelom. Čeprav imam malo grenkega priokusa (ali pa je to samo grlo, ki še vedno grdo praksa) in skorajda slabe vesti. Ja, mlade mamice/mamice mladih otrok smo res pogosteje na bolniških. Pa ne, da ni kdaj doma tudi očka, je, tako kot tudi pelje otroke na sistematski pregled in gre na roditeljski sestanek in govorilne ure. Gre in sem neizmerno srečna, da se mi ni treba tu pretirano pogajati ali kar koli, ker je to pač samoumevno. V glavnem, srečna, čeprav bolana. Bolana, vendar srečna. Vse je ok.

In imam malo več časa, čeprav ga porabim za sedenje v čakalnici zdravstvenega doma (ta teden, kumulativa 5h28 + par minut na telefonu), kuhanje čaja (ki ga nihče več noče piti), ožemanje limon (ki so še vedno in), inhalacije (ki nam gredo vsem že na živce, ampak preverjeno pomagajo). In vmes malo knjige, dokler glava ne boli preveč. In malo počivanja, dokler ni že preveč šundra in je treba spet servisirati levo in desno. In malo bloga, ker ja, sem še živa ;-)

Na koncu pa še: Hvala. You know who, you know why. Ni lahko, ampak sem se naučila tudi sprejemati. Enkrat na tej strani, drugič na drugi. Upam, da bom kmalu tudi na drugi. ❤️