Domišljijska mama (pujsa?)

Jaz nič ne vem o tem. Resno. Nič! :) Mogoče bi ji morala dat svoj CV za napisat … (minus roza!)

Ker se mi zdi, da se slabo vidi, prepisujem komentar spodaj:

"Moja mami je velika. Ima črne oči in črne lase. Najrajši ima roza obleko. Ona je vedno prijazna. Vsak dan se namaže s šminko. Zna igrati na klavir in na flavto. Vsak dan teče. Doma ima veliko medalj."

Še ena umetnica pri hiši

S slikami tavečje sem se že večkrat hvalila, se pa tudi V že dolgo rada igra z barvicami. Večinoma se je lotevala pobarvank, pri katerih je zelo natančna in zavzeta, samostojno risanje pa ji nekam ni dišalo. Pri štirih je dolgo risala le packe, kak krog sem in tja (sonce), nazadnje je zapopadla pravokotnike (hiška, pograd). Nič mehkužcev, malo poskusov s črkami. Potem pa kar naenkrat tole:

Najprej so bili samo trije otroci v avtu, potem je dodala še starša 

Črte, itak ;-)

Jezik je igra II

Gremo zadnjič iz vrtca in V začne zavzeto razlagati: "Veš, v vrtcu imamo dva Lukata. Eden je vzgojitelj. Eden pa kosi travo … je kosilnik." :)

Jezik je igra

Naša skoraj štiriletnica je s svojo jezičnostjo lani povsem očarala psihologinjo na sistematskem pregledu, mene pa letos vseeno malo skrbi njeno nosljanje in vztrajanje na malce bolj otroškem izgovoru, predvsem pri šumnikih in sičnikih. Ampak ne delam velike panike iz tega, bomo sproti videli, kako se bodo zadeve razvijale. Je pa prav zanimiva in zabavna, kako rada se igra z jezikom, išče štose in po svoje uporablja in širi besedišče z vsem mogočim, da ne rečem jezikovno možnim.

Odkar imamo doma (ja, v stanovanju) tako širok nabor koles in se ati tako pogosto spravi v svojo kolesarsko opravo, so vsa kolesa in kolesarji zdaj strašno in in jih opazi čisto povsod. Tako kot je včasih vriskala za vsako letalo (no, to še vedno). Zadnjič se tako peljemo domov in na cesti dohitimo dva kolesarja.
"Glej, mami, dvokolesnika." 
"Ja, dva kolesarja."
"Ne, en majhen kolesarnik in ena mama kolesarnica."

Op.a.: mama seveda nima kolesa, ima samo ključe od kolesarnice ...

Ko si brez slabe vesti privoščim pecivo :)

Kerity

Pred nekaj dnevi sem imela priložnost prisluhniti razmišjanjem kulturnikov, naših in nekaterih tujih, med vsemi pa se mi je v spomin najbolj vtisnil prispevek, v katerem je avtor opozarjal na spreminjanje sveta, ki smo mu priča ob vse bolj vseobsegajočem internetu. Internetni svet je primerjal z umetnim satelitom, ki pa je sčasoma postal že tako velik, da bo kmalu prerastel Zemljo. Med različnimi vidiki sprememb (dostopnost kulture, ustvarjalnost na vsakem pragu s širokim dosegom - še kultura ali ne več?, plagiatorstvo, preimenovanja terminov: film>avdiovizualne vsebine ipd.) me je najbolj stisnilo pri vprašanju, kako mladi, ki so zrastli gor z HD fotografirajo in močno saturiranimi kontrastnimi barvami, sploh vidijo barve. Kako otroci vidijo dela velikih umetnikov? Sploh zaznajo vse nianse in globine "navadnih" pastelov? Pred kakšne risanke jih posedamo, da razvijamo njihov estetski čut?

Ce n'est pas parce que c'est inventé que ça n'existe pas.

Tereza

Če ne bi bil konec meseca in temu primerna suša v denarnici, bi bila zdaj v Kinu Šiška in poslušala Terezo Salgueiro, ki je včasih pela pri Madredeus in sem jih enkrat že poslušala v CD. Tako pa danes vrtim posnetke in sanjam Portugalsko in čarobno portugalščino kar doma.

Hugo

"My friends, I address you all tonight as you truly are; wizards, mermaids, travelers, adventurers, magicians... Come and dream with me!"


"This is ... superlative!" :) 


Najprej me je zelo iritiralo, da se dogaja v Parizu in je seveda v angleščini, itak, ampak sčasoma sem pozabila na to, ob odlični fotografiji in ker so bili dialogi tako perfektni in zabavni (Sacha Cohen got me, against all odds ...), zgodba sicer malo kičasta in holivudska, ampak ... luštno. 


"Maybe that's why a broken machine always makes me a little sad, because it isn't able to do what it was meant to do... Maybe it's the same with people. If you lose your purpose... it's like you're broken."