Pred nekaj dnevi sem imela priložnost prisluhniti razmišjanjem kulturnikov, naših in nekaterih tujih, med vsemi pa se mi je v spomin najbolj vtisnil prispevek, v katerem je avtor opozarjal na spreminjanje sveta, ki smo mu priča ob vse bolj vseobsegajočem internetu. Internetni svet je primerjal z umetnim satelitom, ki pa je sčasoma postal že tako velik, da bo kmalu prerastel Zemljo. Med različnimi vidiki sprememb (dostopnost kulture, ustvarjalnost na vsakem pragu s širokim dosegom - še kultura ali ne več?, plagiatorstvo, preimenovanja terminov: film>avdiovizualne vsebine ipd.) me je najbolj stisnilo pri vprašanju, kako mladi, ki so zrastli gor z HD fotografirajo in močno saturiranimi kontrastnimi barvami, sploh vidijo barve. Kako otroci vidijo dela velikih umetnikov? Sploh zaznajo vse nianse in globine "navadnih" pastelov? Pred kakšne risanke jih posedamo, da razvijamo njihov estetski čut?
Ce n'est pas parce que c'est inventé que ça n'existe pas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar