Kot sem že večkrat zapisala, sem velik privrženec hitrih in preprostih obrokov, ki tudi za zaposlene ne predstavljajo prevelikega napora in so povsem izvedljivi tudi sredi delovnega dne. Ampak sem in tja, se splača tudi malo bolj potruditi, bonus pa je še ta, da ponavadi lahko sadove takšneg truda uživamo še več dni. Tako sem se pred časom prvič (!) lotila pravega golaža, z mesom v kosih (ki sem ga morala sama razkosati in sem se zelo na hitro spomnila, zakaj v resnici ne maram delati z mesom, ker se počutim prav krvoločno), tistega golaža, ki ga kot otrok nikoli nisem marla. In še po receptu Gordana Ramsaya, ki mi gre sicer naravnost na živce, ampak s tisto novejšo oddajo, kjer kuha na domu in ob pomoči družinskih članov, se mi bo morda še prikupil.
Skratka, enkrat sem bolj po naključju videla to oddajo (ker odkar pazimo na hrano, tudi manj prehranskega kanala vrtimo, logično), in ideja o tem, da golaž delaš v pečici se mi je zdela silno fajn. V resnici seveda sem vseeno kako uro pripravljala meso in vse sestavine, ampak potem, ko sem lonec (tisti s pokrovom, ki sem ga končno nabavila) vtaknila v pečico, se je že začelo pravo veselje. Vonjave so bile tako fine, da mi po skoraj treh urah niti ne bi bilo treba jesti, sem se že vonja dodobra naužila, ampak tudi okus je bil dober in meso mehko, kot mora biti. Če boste delali po tem receptu, morda pazite pri izbiri piva, da ne bo preveč grenko, ampak mene tudi to ni motilo (verjetno samo zato, ker mi naslednji dan ni bilo treba kuhati, niti razmšljati o tem …I'm lazy that way).
