Zima

A veš tisti krhki suhi list, ki ga vsaka sapa dvigne? Ki ga vsak po mili volji brca v levo in v desno? Si se mimogrede zlomi, prelomi, zdrobi? Včasih ga kar energični sunek vetra v soncu ponese v višave in se dvigne prek vseh in vsega, kot da je spet živ. A naslednji dan vetra ni, tudi sonca ne. Je samo rezek mraz, ki grize v lica. Odrveneli prsti, nos, srce. In suho listje, ki se drobi pod bezljajočimi koraki.

Avtomatizmi

Včasih imam res dolgo lajtngo.

Sem že pred časom študirala, kako se razvijajo tolmaške kompetence, in brala, kako pomembno, da se, kjer je mogoče, razvijejo avtomatizmi, ker potem tolmači manj časa in energije porabijo za razmišljanje, skratka manjši kognitivni napor. Logično. A šele pred kratkim mi je "potegnilo", da isto pravzaprav velja za vsa področja. Če nekaj počneš "avtomatično", torej s čim manj razmišljanja, premišljanja, izbiranja, tehtanja in tuhtanja, potem je narejeno hitreje in niti ne veš, kdaj. Tako sem zdaj na dnevni red dala kar nekaj takšnih aktivnosti, ki jih moram narediti brez posebnega razmišljanja, ker pač moram. 

In, heureka, zadeve funkcionirajo, nič več me ne živcira (kar sem prej odlašala in travmirala), od gospodinjskih reči (da zvečer na čisto pospravim kuhinjski pult in lijak), higienskih (da si ostrižem nohte, takoj ko me začnejo motiti) pa do jutranjih ritualov z oblačenjem in zajtrki, pri čemer smo vse hitrejši. Seveda se tega ne da aplicirati na vse mogoče dnevne opravke, še najmanj za družabne ali družinske zadeve, ampak za mnogo drugih aktivnosti pa že in občutek imam, da mi ostaja več energije, časa, mentalne kapacitete za drugo, khm, saj veste kaj. 

Je pa res, da se včasih počutim, kot da sem iz drugega planeta. Ko izklopim "avtopilota" in se zavem, da sedim na troli (a res?), in se poskušam spomniti, katera številka je bila izpisana na vrhu … zabavno, ni kaj.

Ključ je v organiziranosti (in dobrih navadah/avtomatizmih)