Lepo je bilo. Kratko, a intenzivno in navdihujoče. Sproščeno in aktivno. Igrivo in lenobno. Še vedno komaj verjamem, da nam je uspelo iti. Hvaležna sem. Prav zares. Tudi za tiste ujete utrinke na jasnem nočnem nebu in svetlo luno, ki naju je zvabila v noč, sedet na pomol, v tišini in brezmejnosti morja in obzorij ...
Razvila sem novo ljubezen do kajaka. Tudi po morju mi je šlo in je v bistvu še lepše kot po jezerih, kjer sem doslej veslala. Če zraven vključiš še raziskovanje otočkov z jatami čudovitih ptic, je izkušnja še toliko bolj izpolnjujoča. Nisem si mislila, da me bo tako prevzelo. Občutek ko si tam sredi morja, ko valovi (malce) premetavajo tvojo lupinico in si ves majhen in ponižen, a hkrati močan, ker lahko prideš na drugo stran (počasi, ampak lahko!), je izjemen. In miru ne zmotijo niti brezobzirno glisirajoči čolni, na srečo jih je septembra manj kot v sezoni.
Robinzonstvo nam je všeč, zdi se mi, da se bomo tja še vrnili. Morda v sosednjo hiško, ki sta nam jo prijazna lastnika zadnji večer z veseljem razkazala in razložila vse o tistem kraju, njihovih okoliških nasadih oljk in načrtih za ureditev makadama, ki pelje do njihove uvale. Čeprav upam, da ceste ne bodo asfaltirali, da bo še vedno težko prevozna in dostopna le za tiste, ki imajo malo več potrpljenja in dovolj veliko željo. Že tako je bilo gotovo dvakrat več prometa in parkiranih avtomobilov kot pred tremi leti ... Lepo bi se mi zdelo, da bi ti kraji ostali malo skriti in neobljudeni in s čim manj ostanki človeškega poseganja. Vendar je za to verjetno že prepozno, glede na količino novih hiš, ki so na sicer z avtomobili nedostopnih mestih zrastle vzdolž južnega dela otoka. Upam lahko vsaj, da bodo turisti ohranili mir in zasebnost. Da bodo naokrog še vedno tekale ponorele fazanke in pisani fazani. Da bo vodo treba še vedno zajemati v vodnjaku in paziti na vsako kapljo, ki jo porabimo za umivanje rok, zob, tuširanje, pomivanje posode ...
Enkrat bi želela bit res prava Robinzonka, na čisto opustelem otoku, brez vse te naše civilizacijske navlake. Čisto in povsem v naravi. Ampak strah me je, da potem ne bi hotela nazaj. Tokratne počitnice so bile že dovolj velik približek, da zdaj še manj maram ves ta elektromagnetni hrup okrog sebe, brnenje strojev in aparatov. O tem, kako težko mi je ves čas razmišljati, kje imam mobitel, pa raje ne začnem.
Zdaj smo doma, znova iščemo rutino in red, vihamo rokave in se pripravljamo na nove zmage. Delovni bomo in pridni, da si bomo naslednje leto lahko spet privoščili malo miru in oddiha.
