V resnici je bilo seveda fino (počitnice 2)

Barve, zvoki in okusi počitnic

Čeprav smo že tretje leto zapored dopustovali na istem kraju in v isti hišici, bi težko rekla, da smo se česa naveličali. Verjetno nasprotno, hčerki znano in domače pomirja in navdušuje, pa tudi za preostali del družine so priprave na že znano okolje manj naporne in stresne.

Pogled z vrha hriba je še vedno dih jemajoč, zvok škržatov z vonjem po morju in oljkah tudi vsakič znova prevzame. Mir. Odklop. Čas. Zase, za družino, za mir, počasno pretakanje minut misli v vakumu niča. Brez slabe vesti. Res, letos, se mi zdi, je bil dopust v znamenju zavedanja toka časa, ostrenja čutil, umirjanja, prevetrevanja zgornjega nadstropja. Neprecenljivo. Nujno. To je smisel počitnic, mar ne?

Post festum

Lepo je bilo. Kratko, a intenzivno in navdihujoče. Sproščeno in aktivno. Igrivo in lenobno. Še vedno komaj verjamem, da nam je uspelo iti. Hvaležna sem. Prav zares. Tudi za tiste ujete utrinke na jasnem nočnem nebu in svetlo luno, ki naju je zvabila v noč, sedet na pomol, v tišini in brezmejnosti morja in obzorij ...

Razvila sem novo ljubezen do kajaka. Tudi po morju mi je šlo in je v bistvu še lepše kot po jezerih, kjer sem doslej veslala. Če zraven vključiš še raziskovanje otočkov z jatami čudovitih ptic, je izkušnja še toliko bolj izpolnjujoča. Nisem si mislila, da me bo tako prevzelo. Občutek ko si tam sredi morja, ko valovi (malce) premetavajo tvojo lupinico in si ves majhen in ponižen, a hkrati močan, ker lahko prideš na drugo stran (počasi, ampak lahko!), je izjemen. In miru ne zmotijo niti brezobzirno glisirajoči čolni, na srečo jih je septembra manj kot v sezoni.

Robinzonstvo nam je všeč, zdi se mi, da se bomo tja še vrnili. Morda v sosednjo hiško, ki sta nam jo prijazna lastnika zadnji večer z veseljem razkazala in razložila vse o tistem kraju, njihovih okoliških nasadih oljk in načrtih za ureditev makadama, ki pelje do njihove uvale. Čeprav upam, da ceste ne bodo asfaltirali, da bo še vedno težko prevozna in dostopna le za tiste, ki imajo malo več potrpljenja in dovolj veliko željo. Že tako je bilo gotovo dvakrat več prometa in parkiranih avtomobilov kot pred tremi leti ... Lepo bi se mi zdelo, da bi ti kraji ostali malo skriti in neobljudeni in s čim manj ostanki človeškega poseganja. Vendar je za to verjetno že prepozno, glede na količino novih hiš, ki so na sicer z avtomobili nedostopnih mestih zrastle vzdolž južnega dela otoka. Upam lahko vsaj, da bodo turisti ohranili mir in zasebnost. Da bodo naokrog še vedno tekale ponorele fazanke in pisani fazani. Da bo vodo treba še vedno zajemati v vodnjaku in paziti na vsako kapljo, ki jo porabimo za umivanje rok, zob, tuširanje, pomivanje posode ... 

Enkrat bi želela bit res prava Robinzonka, na čisto opustelem otoku, brez vse te naše civilizacijske navlake. Čisto in povsem v naravi. Ampak strah me je, da potem ne bi hotela nazaj. Tokratne počitnice so bile že dovolj velik približek, da zdaj še manj maram ves ta elektromagnetni hrup okrog sebe, brnenje strojev in aparatov. O tem, kako težko mi je ves čas razmišljati, kje imam mobitel, pa raje ne začnem. 

Zdaj smo doma, znova iščemo rutino in red, vihamo rokave in se pripravljamo na nove zmage. Delovni bomo in pridni, da si bomo naslednje leto lahko spet privoščili malo miru in oddiha.

Odštevam

... dneve do dopusta, do ponovnega in prvega vstopa v vrtec, do ponovnega zagona bolj ali manj dopustniških možganov in spet enega bolj konkretnega reda. Veselim se tega, tudi če sem zato čudna. Ta kaos, ki se zdaj vleče za dober mesec, skoraj dva, odkar je šla varuška v službo in koristimo "rezervacijo" v vrtcu, mi počasi prihaja do živega. Dnevi so prepuščeni naključju, vremenu, trenutnim željam in potrebam. Kar je po eni strani krasno, vem, mnogo kdo bi mi zavidal in tudi sama se zavedam, da imam srečo, da sem lahko toliko časa s puncama. Ampak mene že malo ob živce spravlja, da ne morem vedeti za en, dva dni vnaprej, kaj se bo dogajalo, kakšno bo stanje. Rada imam stvari vsaj malo pod nadzorom.

Zadnjih nekaj dni so dnevi čisto "zglajzani". Morda pušča tudi vročina svoj davek na otrocih, ampak če še jutri ne bosta čez dan vsaj za pol ure hkrati zatisnili oči in obmirovali, se mi bo verjetno strgalo. Počasi mi zmanjkuje idej, kako ju zaposliti, zanimirati. Obe hkrati. Za več kot 5 minut. Pri mlajši je to seveda misija nemogoče, tega se zavedam, ampak pojamram lahko, ne? Problem je, da postajam takrat, ko mi zmanjkuje še energije, ker si v celem dnevu ne uspem "izboriti" niti opoldanskega "počitka", da skočim na računalnik in v miru pogledam pošto, preberem novice, ne da bi mi hitri prsti stisnili gumb on/off na ohišju ali na razdelilcu pod mizo, zelo razdražljiva in nepotrpežljiva. V vsakem primeru mi je ves čas za petami vsaj en par nožic in ročic, ki ju običajno spremlja še glasno pritoževanje, če slučajno ne usmerjam vse pozornosti samo in izključno v njeno smer.

Saj vem, saj vem, obdobja, tudi to mine, še prehitro, treba je uživat v vsakem, še tako napornem trenutku ... hmnja. Popoldne sem bila vseeno neomajna. V roke sem vzela knjigo, ki jo po obrokih žulim že vse poletje, in se "kao" ne dala motiti. Bila sem v istem prostoru, sem in tja posegla v igro, ko je postala preglasna in predivja, vzela iz ust kakšno voščenko (19x), prestavila plezalko z mize (kuhinjske!) na trdna tla (27x), sočasno "brala" še kartonko Kje je moj korenček? in Prapino slikanico Zakaj? Multitasking na vrhuncu! Ampak občasno sem si izborila tudi trenutek ali dva "miru" samo zase in za svojo knjigo ... Zmaga!

Takšne malenkosti, občutek, da sem gospodar svojega časa in početja, mi pomagajo, da se ohranjam pri zdravi pameti in da z veseljem sedem na preprogo, se igram zdravnika, biboleze, gradim stolpe in pojem Mučki Marija ... Krasno je imeti otroke (ko imaš tudi malo časa in miru zase).

Utrujena od počitnic

Ok, sej vem, to ne more bit, ampak ... jaz sem, no. Še vedno počitnikujemo pri starših, se borimo z muhastim vremenom in počutjem, vmes lovimo sončne žarke in hitimo na gugalnice (ene take krasne nove pri šoli, pred tem so bile še tiste iz mojih časov...), popoldne poganja skiro, trenira "primanje" žoge in prekobrčenje (glej sliko), skupaj barvata domač asfalt in nalagata nonotov pesek v "kalavnik", tamičkena pleza, kamor se da in kamor se ne da, formalno pa še ne hodi, ker tistih par korakov v naročje in po vseh štirih v klanec pač ni to.

Vmes imamo "globoke" pogovore. Zakaj je nona stara, zakaj je V. otrok, zakaj je osliček za ograjo, zakaj stara nona hodi počasi, zakaj gre nono (no, zakaj se sploh gre) v službo ... in potem poslušam modrovanje o tem, da je ona že starejša in ko je bila še otrok, je imela dudo in se je rodila, in da jo mora (napihljivi) tjulenj ubogat, če ne se bo skregala z njim (žuga), in odnese svoj (tetin) kovček z otroškim frizerskim kompletom (fen dela!) na hodnik in se poslavlja, Adijo delat grem! Pridem potem! Presenetljivo si zelo želi obiskati tukajšnji vrtec, očitno pogreša družbo, ker mlajša sestrica pač ni dovolj zanjo, ker nima dovolj las niti dovolj zob in nič ne govori, še žoge ne zna ujet (čeprav hitro izkoristi priliko in ji sune jogurt/piškot/igračo, za to je dobra).

V glavnem pestro je. Moje knjige so še vedno na istem mestu v torbi, deviško nedotaknjene, vesela sem, če mi med pavzo uspe pošto prebrat in si lase umit. Jutri gremo pa plavat, da nam slučajno ne bi bilo dolgčas...