Srečnopisano 3/2016

Turbulenten teden posejan z drobci sreče, mini-uspehov in dobrih ljudi. Predvsem pa: TETA SEM POSTALA! Končno! Hip hip hura! :D Sicer bo trajalo še nekaj mesecev, preden bomo malo kepico lahko pomečkali in polupčkali tudi v našem časovnem pasu, ampak sreča je tu!

Velika družina

Že v nosečnosti, še bolj pa po rojstvu tretjega otroka me ljudje, predvsem sosedje (pa kaj je s temi Slovenci-sosedi?!) vedno prej ali slej v pogovoru malodane napadejo, kako pa bomo zdaj prostorsko uredili zadeve, kje bo kdo spal, ali bomo sploh imeli dovolj prostora za vse otroke (in še mačka - sem hitela dodajati, ker verjetno niti ne vedo, da nas je v stanovanju dejansko 6!).

Ob teh vprašanjih in komentarjih se vedno znova namuznem, da smo zdaj komaj napolnili stanovanje in da ne, še nismo začeli graditi hiše in tega niti ne nameravamo. Smešno, no, res ne razumem tega snobovskega dojemanja prostora, sploh ko govorimo o otrocih. Res potrebujejo vsak svojo sobo? Ok, morda potem v puberteti, pa še to gre po mojem za to, da ima najstnik lahko možnost umakniti se, imeti svoj prostor, ki ni nujno njegova soba. Ne vem, ne razumem te obsedenosti, da mora otrok imeti svoj mir, svoj čas, svoj računalnik, svoj mobitel (ne telekom!), po možnosti že od predšolskih let. Meni se dragocen, če ne celo neobhoden vidik odraščanja zdi to, da se otroci naučijo sobivati. S sovrstniki, mlajšimi in starejšimi, in če otroka že doma izoliramo, mu damo "njegov" prostor, kaj ga potem učimo? Ne vem, jaz res ne razumem tega, pa naj me napadejo vsi psihologi tega sveta.

No, v tako obširne debate se seveda ne spuščam z nikomer, razen z očetom svojih otrok in vesela sem, da se glede tega strinjava, čeprav (ali morda prav zato ker) je sam edinec.

Strinjala sva se pa tudi glede drugega, po mojem bolj pomembnega vprašanja. To je družinski avtomobil. Za velike družine z majhnimi otroki, ki še potrebujejo posebej otroški sedež, je to tisto pomembno vprašanje in problem, ker danes ves ta ogromen pleh, ki ga videvamo na cestah, nima v drugi vrsti treh enakih sedežev, na katere bi lahko normalno namontiral tri sedeže. Resda se lahko pri večjih otrocih uporablja tudi jahač, ki vzame manj prostora in se ga ne pritrdi na ogrodje avta (isofix), ampak nama se ta način prevažanja ne zdi varen, gledanje kreš testov pa temu še pritrjuje.

Tako sva se že kmalu odločila, da bova zamenjala avto in vzela najmanjšega možnega, ki ima tri enake sedeže zadaj. Po možnosti rabljenega. Pa se ni izšlo, ker je izbor res omejen, rabljeni avtomobili še vseeno predragi ali pa imajo preveč kilometrov. In tako se po novem vozimo v čisto novem avtu, ki ga bomo sicer še nekaj let odplačevali, se pa vsaj hitreje namestimo, imamo še nižjo porabo, predvsem pa se vsi skupaj vozimo bolj varno. In vozimo se kar precej.

Smo zdaj tipična slovenska družina z novim avtomobilom? Mogoče. Imamo pa *samo* enega, kar je te čase pri nas tudi že redkost.