Kako hitro se pozabi

Majčken, čisto majčken je človek.

Barve poletja ali kaj smo letos pridelali

Poleti so ves trud, čas in od zemlje črni nohti (ja, eni smo vrtnarske rokavice odkrili dokaj pozno) naposled poplačani. Pa ne govorim o bajni količini pridelka, ki je s finančne plati skoraj zanemarljiva, ampak bolj o tistem čudovitem občutku, da si iz semena in zemlje (ja, tudi sadike štejejo, sploh pri nas, ki smo talenti za ubijanje živega zelenja) ustvaril nekaj, kar lahko čisto zares nabereš, daš v (novo) košaro, doma vržeš pod tekočo vodo (ok, drgneš, drgneš, drgneš) in potem brezskrbno direkt v lonec ali usta, da se razpočijo vsi okusi in.... pristaneš v nebesih! :-) Ja, pretiravam, ampak čisto malo. Ker je res fascinantno in hvaležno in prvinsko, očitno smo ženske res pridelovalke in nabiralke po naravi.

Potem resda pride prvi in drugi in tretji in .... vročinski val  in skrušeno ugotoviš, da je tudi podvojena doza obiskovanja tedensko premalo.... da si včasih pač tudi samo nemočen opazovalec. Narava je pač šefica. In si samo še bolj hvaležen, za vsak pridelek, domač ali iz sosedovega vrta, tržnice, ja celo iz trgovine. Ampak sezone še zdaleč ni konec, zdaj držim pesti za paradižnike, da jim končno malo bolj masovno postane nerodno, da bom lahko vkuhala vsaj kak kozarec za zimske špagete ...

Počitek

Ok, obljubim, da bom naslednjo objavo začela z drugo črko in več aktivnostmi, ampak tole pač moram deliti. Po prihodu z dopusta sem morala priznati, da je trebuh res (RES!) pridobil nekaj cm, in da moram navkljub vsemu v rekordnem času dokončati en članek, "ker zdaj se pa res mudi" (prijazne uredniške besede, ker sem res zamujala ... hm ... raje ne povem, koliko, še zdaj me je sram!). To je seveda pomenilo veliko sedenja. Nezdružljivo s prvo ugotovitvijo (vsaj, da ne omenjam vročine in od energije pokajočih hčerk), zato sem začela težiti, da želim nazaj svoj počivalnik. Tisti, ki ga ima sigurno vsak tretji Evropejec, da ne rečem Zemljan. Tisti, ki sva ga kupila, ko sva opremljala prvo skupno sobo in ni bilo prostora (časa, denarja) za kakšen konkretnejši kavč. Tisti, kjer sem najraje dojila svojo prvo hčerko, obdana s knjigami. Tisti, ki smo ga selili tudi v najemniško stanovanje in sem na njem dokončevala en nujen dolg prevod, se mi zdi, dva dni pred drugim porodom, ker na stolu za pisalno mizo pač nisem mogla sedeti. Tisti, ki smo ga z veseljem postavili v naše novo stanovanje, ker nam je bilo jasno, da še dolgo ne bo (časa, denarja) za pravi kavč. Tisti, ki smo ga izdajalsko spravili v klet, dokler ne najdemo ustreznega prostora, ko smo le nabavili nekaj za več riti.

Ok, da skrajšam. Članek sem mukoma oddala v času (recimo) in potem me je kmalu enkrat doma res pričakal znova sestavljen počivalnik. Ampak zdaj si ga je očitno že prilastil nekdo drug ... ampak borba bo neizprosna! Tako hitro se pa ne dam (prevleko sem že razdlačila in sveže oprala, če bom v kratkem še uspela do Ikee, pa mu morda kupim celo novo, svežo in poletno oblekico! Ha!