Nočni grehi

Tokrat nekaj čisto osebnega. Z mojim si v večernih, no, nočnih urah, ko otroci že spijo, pogosto privoščiva. Marsikaj :) med drugim tudi junk food. Da, naj prvi vrže kamen … Ni kaj, včasih čez dan preveč zdravo jeva (ali pa sploh ne), in je treba zvečer nadoknadit.
Na srečo (ali žalost, kakor vzameš) živiva na podeželju, ok, urbanem podeželju, tako da ni v bližini nobenih zloglasnih verig, je pa tudi do nas prispela kultura štantov in stoječe hrane, take in drugačne. Midva se najpogosteje odločiva za kebab. Če bi mi pred petnajstimi leti kdo rekel, da bom kdaj v resnici jedla to hrano, bi ga poslala kam. Od vsega tega sem kdaj pa kdaj pojedla le kak burek, pa še to je bilo ponavadi po kakem žuru, na poti domov, ko je pač treba nadomestit pokurjeno energijo (ali poskusit preprečit jutranjo slabost). Kebab mi je, odkar pomnim, čisto preveč smrdel, tistega dela Trubarjeve sem se vedno izogibala v širokem loku.
Ko je dragi še na stari lokaciji odkril, da zadeva niti ni slaba, ko rabiš nekaj toplega+mesnega+zelenjavnega na hitro, sem nekaj časa vztrajno odklanjala. Potem sem parkrat poskusila in počasi začela tudi sama naročati svojo porcijo. Ampak tako kot pri skoraj vsaki hrani, ki jo naročam, sem vedno želela malo po svoje. No, itak vprašajo, katere dodatke in omake hočeš, ampak jaz sem vedno zatrjevala, da hočem tudi čisto malo mesa. Seveda so se mi vsi smejali in mi v nejeveri vseeno naložili tega mesa toliko, da sem ga med konzumacijo največkrat odstopila mojemu. Zgodba se je ponavljala, čeprav sem vedno vztrajala, da hočem čisto malo mesa. Do zadnjič, ko sem končno dobila tak kebab, kot sem ga želela - topel popečen kruh, pet koščkov mesa (5!) in ogromno solate, zelja, kumare, paradižnika in malo omake …

Tako, da ne boste mislili, da jemo samo super fino in zdravo hrano … ;)

Vrtnarsko poročilo let. 2013

"Être un jardinier paresseux n'a rien d'honteux."

Ko sem po golem naključju našla zgornjo stran, se nisem mogla nehati smejati. Leni vrtnar me je res spravil v dobro voljo, po krajšem premisleku sem tudi ugotovila, da njegova načela lenega vrtnarjenja lahko apliciramo še na kaj drugega, življenje nasploh. Simpatično.

Toliko za uvod in o tem, zakaj me ni sram, čeprav sem z vrtnarskimi opravili prenehala kmalu enkrat po sejanju oz. sajenju. Tudi obiskov na vrtu ni bilo toliko, kolikor bi si želela. Marsikatera bučka mi je podivjala, marsikateri fižol mi je suša vzela. Kljub vsemu pa smo tudi letos uspeli pridelati kar nekaj domačih povrtnin. Na paradižnik tokrat nisem posebej ponosna, ker je v glavni sezoni zelo obotavljajoče zorel, ga je pa ogromno ostalo zelenega in "delalo" še ves september in oktober (sem govorila o lenobi, ne?). Za ene zvrhane tri gajbice najlepšega sem obrala in ga nekaj spravila k zorenju* s pomočjo časopisa, banan in jabolk, nekaj pa sem jih zavila v časopis in postavila v klet - eksperiment, da vidim, kaj se bolj obnese. Prva opcija vsekakor deluje, v približno dveh tednih me je pričakalo tole:

*Post festum opomba: vsakih nekaj dni je potrebno pogledati pod časopis, saj znajo kakšni primerki hitro zgniti ali splesniti, posebej če niso navzven res lepi in popolni; te je treba čim prej odstraniti, da ne kontaminirajo drugih, seveda, (in usmradijo kabineta, kot se je to zgodilo meni :-/).


Razen par še zelenkastih sem vse druge prepasirala in vkuhala v tri kozarčke omake. Letos sem jih vedno delala v butičnih izvedbah, malo zaradi časovne stiske, malo pa kot rečeno zaradi ne-obilice. In moram priznati, da se odlično obnese in je predvsem manj stresno, kot tiste ogromne količine, pri katerih je težko vzdržati navdušenje od priprave do zapiranja zadnjega pokrovčka na kozarcu ...

Poleg veliko zelenja: solate, radiča, motovilca, rukole, graha in mnogih obiranjih blitve, ki še vedno lepo poganja, pa nam je tokrat odlično zrasel korenček. Nekaj sem ga shranila kar v skrinjo, precej ga je še v zemlji, morda tudi z njim preizkusim še kak drug način shranjevanja (v žagovini v kleti), odvisno od navdiha (beri časa in ustrezne konstelacije obveznosti in opravkov).

Roma v narastek

Presenečenje pa naslednje: do spodobne velikosti so mi kljub invaziji gosenic zrasle tri glave cvetače in dve glavi zelja! Najlepše od vsega pa je, da se mi je povsem nepričakovano v kotu vrta (na humuznem kupu) zasadil brokoli in se prav neverjetno razbohotil. Malce pozno, ker je šele zdaj v jeseni naredil zametke glavic, ampak ker sem optimist (beri lena), sem jih pustila, da še malce zrastejo (tudi fotografirati sem jih v navalu navdušenja pozabila; mož se mi itak že dovolj smeji, ko ekstatična nad pridelkom skačem naokrog in se malodane slinim).

Skratka, leno vrtnarsko leto se je dobro izšlo. Tokrat sem poskusila zasejati tudi nekaj zimskih sort solate in špinače, ki naj bi zmogla tudi nižje temperature, bomo videli. Sicer pa ostaja veliko vprašanje, ali bomo naslednje leto še ohranili vrt v takšni obliki. Ne samo pomanjkanje znanja, primanjkuje nam predvsem časa. Bomo videli, nekatere odločitve se naredijo same od sebe ... (tako kot paradajz!)

Počitek

Ok, obljubim, da bom naslednjo objavo začela z drugo črko in več aktivnostmi, ampak tole pač moram deliti. Po prihodu z dopusta sem morala priznati, da je trebuh res (RES!) pridobil nekaj cm, in da moram navkljub vsemu v rekordnem času dokončati en članek, "ker zdaj se pa res mudi" (prijazne uredniške besede, ker sem res zamujala ... hm ... raje ne povem, koliko, še zdaj me je sram!). To je seveda pomenilo veliko sedenja. Nezdružljivo s prvo ugotovitvijo (vsaj, da ne omenjam vročine in od energije pokajočih hčerk), zato sem začela težiti, da želim nazaj svoj počivalnik. Tisti, ki ga ima sigurno vsak tretji Evropejec, da ne rečem Zemljan. Tisti, ki sva ga kupila, ko sva opremljala prvo skupno sobo in ni bilo prostora (časa, denarja) za kakšen konkretnejši kavč. Tisti, kjer sem najraje dojila svojo prvo hčerko, obdana s knjigami. Tisti, ki smo ga selili tudi v najemniško stanovanje in sem na njem dokončevala en nujen dolg prevod, se mi zdi, dva dni pred drugim porodom, ker na stolu za pisalno mizo pač nisem mogla sedeti. Tisti, ki smo ga z veseljem postavili v naše novo stanovanje, ker nam je bilo jasno, da še dolgo ne bo (časa, denarja) za pravi kavč. Tisti, ki smo ga izdajalsko spravili v klet, dokler ne najdemo ustreznega prostora, ko smo le nabavili nekaj za več riti.

Ok, da skrajšam. Članek sem mukoma oddala v času (recimo) in potem me je kmalu enkrat doma res pričakal znova sestavljen počivalnik. Ampak zdaj si ga je očitno že prilastil nekdo drug ... ampak borba bo neizprosna! Tako hitro se pa ne dam (prevleko sem že razdlačila in sveže oprala, če bom v kratkem še uspela do Ikee, pa mu morda kupim celo novo, svežo in poletno oblekico! Ha!