V dvoje je lepše

Tudi pri domačih živalih. Š. mi je že dolgo govorila, da bi bilo morda fino, če bi Pablo dobil družbo, da bi potem morda manj "škode" delal, ko nas ni doma (odpiral omare, predale in perilo ven metal...), da bi pač vedno imel še nekega kompanjona - ko bi se mu hotelo, ko pa ne, pa se mački itak umaknejo na svoje. Ampak seveda, dva mačka, je dvakrat toliko kot en maček ... in smo premišljevali in premišljevali. Pred kratkim pa smo videli, da so imeli pri Mačji hiši zelo hudo gnečo in takrat smo šli skozi slikice mačk, ki so iskale dom. Ena mala zvedava Soča nama je takoj padla v oči in brez posebnega pomišljanja sva rekla, ok, tale pride k nam (čeprav sem seveda jaz spet hotela oranžiko, ampak šmenta, sami fanti!). Sicer smo jo morali malo počakati, ker je staknila eno okužbico, ampak zdaj je že kake tri tedne pri nas, je že udomačena in prekrščena, tudi Pablo jo je čisto lepo sprejel. Po prvih treh dneh pihanja sta zdaj že kolega, danes sta se najprej malo stiskala na soncu, zvečer pa tudi v naslonjaču. Tudi na otroški živžav se je navadila, V jo je seveda kmalu "natrenirala" in se ji tudi že v naročju lepo pusti božati, najmlajši je navdušen, ker jo čisto brez težav (in zelo ljubko) kliče: "Lola! Lola!" Najstarejša pa je tudi naenkrat našla več veselja in zanimanja - za oba mačka (prej je bila bolj ravnodušna do mačkona). In tako imamo zdaj doma dvojno tigrasto kepo veselja in predvsem predenja.

Počitek

Ok, obljubim, da bom naslednjo objavo začela z drugo črko in več aktivnostmi, ampak tole pač moram deliti. Po prihodu z dopusta sem morala priznati, da je trebuh res (RES!) pridobil nekaj cm, in da moram navkljub vsemu v rekordnem času dokončati en članek, "ker zdaj se pa res mudi" (prijazne uredniške besede, ker sem res zamujala ... hm ... raje ne povem, koliko, še zdaj me je sram!). To je seveda pomenilo veliko sedenja. Nezdružljivo s prvo ugotovitvijo (vsaj, da ne omenjam vročine in od energije pokajočih hčerk), zato sem začela težiti, da želim nazaj svoj počivalnik. Tisti, ki ga ima sigurno vsak tretji Evropejec, da ne rečem Zemljan. Tisti, ki sva ga kupila, ko sva opremljala prvo skupno sobo in ni bilo prostora (časa, denarja) za kakšen konkretnejši kavč. Tisti, kjer sem najraje dojila svojo prvo hčerko, obdana s knjigami. Tisti, ki smo ga selili tudi v najemniško stanovanje in sem na njem dokončevala en nujen dolg prevod, se mi zdi, dva dni pred drugim porodom, ker na stolu za pisalno mizo pač nisem mogla sedeti. Tisti, ki smo ga z veseljem postavili v naše novo stanovanje, ker nam je bilo jasno, da še dolgo ne bo (časa, denarja) za pravi kavč. Tisti, ki smo ga izdajalsko spravili v klet, dokler ne najdemo ustreznega prostora, ko smo le nabavili nekaj za več riti.

Ok, da skrajšam. Članek sem mukoma oddala v času (recimo) in potem me je kmalu enkrat doma res pričakal znova sestavljen počivalnik. Ampak zdaj si ga je očitno že prilastil nekdo drug ... ampak borba bo neizprosna! Tako hitro se pa ne dam (prevleko sem že razdlačila in sveže oprala, če bom v kratkem še uspela do Ikee, pa mu morda kupim celo novo, svežo in poletno oblekico! Ha!