September blues

Dočakali september. Tudi prvi šolski dan, ki počasi dobiva nove razsežnosti, vseeno pa letos ni bil tako izrazito doživet kot sicer, niti peciva se mi ni dalo speči. Bo že res, da smo nosečnice naporne, da želimo migat, pa nam vsi prepovedujejo in odsvetujejo, češ, ti kar pejt počivat, potem grem počivat in se počutim kot največje govno, da niti ne omenjam bolečin v križu, za katere ne vem točno, od česa izvirajo ... potem pošljem vse v Tisto deželo in grem na en dolg sprehod, pa mi po sto metrih trebuh zleze med noge in samo na hitro pozdravljam znance, ker imam občutek, da bi, če bi se ustavila, dobesedno izvalila kaj. Potem grem k ginekologu, ki pravi, da je vse pripravljeno, da se mora samo začeti in bo hitro mimo, in ne morem kaj, da ne bi skozi zobe siknila, ja, začeti, ampak zares!

V glavnem zaj*** je tole. Ne rečem, še pred mesecem dni sem aktivno uživala v vseh lepotah nosečnosti (v najbolj vročem poletju, kar jih pomnim, ja!), ne morem se pritoževati, ker sem res počela vse in še več. Zadnji mesec pa je bil vseeno malo preveč (verjetno, ker nisem počela nič!), zlasti za moje racionalne možgane, ki me, vsaj občutek je tak, zdaj res že zapuščajo. Težko "pozabim", da sem noseča. Težko uživam v svoji neokretnosti in nenadzoru. Še najraje se prepustim drugim mislim, zgodbam. Najučinkoviteje je delovala obsesija z ameriškimi obveščevalnimi zadevami, ki pa jo je bilo kmalu konec. Na polno sem se narežala ob ponovnem ogledu francoske družinske komedije o imenu in vsem ostalem. Vzdihovala nad šarmantnim Škotom, ki postreže tudi z mnogimi globokimi o pisanju in življenju. Se naslajala nad francoskim priobalnim podeželjem in si spet nakopala potovalno mrzlico ...
Ja, stran želim, ampak zdaj ne morem ubežati in vse, kar lahko, je, da čakam. In ne razmišljam.

Mogoče bi šla lahko okna pomit ...

Zakaj imamo radi sladoled?

Ddd, kdo pa nima rad sladoleda! No, jaz sem letos ugotovila, da imam rada tudi kupljene sladolede, tako kornete kot lučke. In bili so dnevi, ja tisti vroči in soparni, ko je bila to edina hrana, ki mi je res pasala in ki pač ni smela manjkati v skrinji. Ampak najboljši del tega sladkega obreda je seveda tisti, le nekaj hipov preden sladoleda, v kateri koli obliki, zmanjka ... neprecenljivo!

Globine, ki so nas rodile

Mogoče ta čas napetega pričakovanja in preštevanja (pripravljalnih, da ne rečem lažnih) popadkov ni bil najprimernejši, ampak šele zdaj mi je v roke prišla ta knjiga Alenke Rebula in šele zdaj sem imela dovolj časa in miru, da sem o prebranem tudi pozneje premišljevala, res vsrkala sporočilo in globino te knjige. Res je primerna za vse, starše in ne-starše, vabi k premišljevanju o otroštvu, o odnosih, o ljubezni. O tem, kdo smo in od kod prihajamo taki, kot smo. Bogato pisanje, strokovno, ampak ne odtujeno, temveč pristno in prvinsko, zapisano z veliko ljubezni in skrbnosti. Priporočam.


"Vsakokrat, ko se občutljiv odrasel človek zazre v oči majhnega otroka, začuti, da se tiho premaknejo globine, v katerih spi spomin. Vzvalovimo kakor gladina, ki zatrepeče, ker se je daleč na dnu premaknilo že zdavnaj potopljeno občutje.

Majhen otrok ima skrivnostno moč, da v odraslih prebuja preteklost. Ko otroka vzamemo v naročje, se v nas predramijo dobre in zlovešče prikazni iz našega otroštva. Vse kar smo bili, kar smo hrepeneli, uživali ali trpeli, je spet živo.

Otrok ima tudi moč, da razkriva naše občutje prihodnosti, torej vse, v kar najbolj živo upamo ali ne upamo več. Neuslišana hrepenenja postanejo ob dojenčku še bolj boleča, sreča pa še bolj pretresljiva. Otrok lačno in slastno sega po življenju in nas vznemirja. Pogosto preslišimo njegov klic po sreči, ker nam je preglasen ali premoteč.

Vsak novorojen otrok je tudi že sam po sebi vprašanje o smislu življenja. Čemu naj zaživi, čemu naj odraste? Če se počutimo nesmiselne, ob otroku še bolj izstopa dejstvo, da živimo brez smeri. In če nam je vsakdanjost pretežka, otrok v nas vzbuja željo, da bi zbežali od njega.

Otrok ima torej kljub svoji nebogljenosti veliko moč, ko vstopa v naš svet - odrasli prepogosto nismo kos vsemu, kar njegov prihod prinaša s seboj. Ne zmoremo prenove, ki bi omogočala stik z njegovo življenjsko silo. Otroka običajno vpletamo v svoje življenske vozle, ne da bi ga dojeli v vsem, kar nam lahko razodene in da.

Še vedno smo družba, v kateri se odrasli sprašujejo predvsem, kako naj vplivajo na otroka, da bodo dosegli svoje. Namesto tega bi se lahko vprašali, kako naj vplivajo nase, da bi postali sposobni videti in čutiti, kaj se v resnici dogaja v otroku in njih samih - in katera pot lahko vodi do srečanja.

Otroka ni lahko vzgajati, ker ga je potrebno najprej sploh videti. Najprej si je potrebno umiti oči. Otroka namreč vidimo skozi vse, kar vemo o življenju iz svojih izkušenj, zato bi lahko rekli, da otrok živi predvsem v senci naših spominov ali načrtov. Zazrti smo nazaj in naprej. Redko premišljujemo o tem, kako doživlja otrok vse, kar počnemo z njim tu in zdaj. Za mnoge starše in vzgojitelje nikoli ne napoči trenutek, ko bi se lahko neobremenjeno zazrli v otroka ter ga doživljali s čistimi očmi in v popolnosti trenutka."

Odlomek iz uvodne besede Alenke Rebula, iz knjige Globine, ki so nas rodile